Zen zgodbe so vedno večplastne, saj nas o modrostih življenja želijo učiti na mnogo nivojih. Na tem mestu vas želimo spet spomniti le na eno najbolj znanih, ki nazorno pokaže razlike v odzivih za resnico 'slepega' in zdravega ega.
Nekoč je živel zelo star kmet, ki je imel čudovitega konja. Ko je nekega dne njegov konj pobegnil in so to slišali sosedje, so ga začeli tolažiti. "Ojoj, kakšna smola!« so sočutno dejali.
"Mogoče," je odvrnil kmet.
Naslednje jutro se je konj vrnil na njegovo kmetijo s še tremi divjimi konji. "Ojoj, kako lepo," so vzklikali sosedje.
»Mogoče,« je odvrnil starec.
Naslednji dan je njegov sin poskušal zajahati enega od divjih konj, a ge je ta vrgel s sedla, tako da si je zlomil nogo. Sosedje so visoko vili roke nad bridko usodo: "Ojoj, kakšna nesreča!"
»Mogoče,« je odgovoril kmet.
Dan pozneje so v vas prišli vojaki in rekrutirali vse mlade vaške fante. Ko so videli zlomljeno nogo kmetovega sina, so ga pustili in šli naprej. Sosedje so čestitali kmetu, ker so se stvari tako dobro iztekle, on pa je rekel le:
"Mogoče."
