Budi in njegovim učencem se je pripetil nenavaden dogodek, zaradi katerega so se učenci nekaj časa čudili značaju svojega Učitelja.
Buda in učenci so se zaprisegli celibatu in se odpovedali čutni ljubezni. Nekega dne je veliki Buda s svojimi učenci počival v hladni senci pod drevesom, ko se mu je približala kurtizana, ki sta jo privlačila Učiteljevo žareče telo in obraz. Ko je ugledala Budin nebeški obraz, se je nemudoma zaljubila in z odprtimin rokami stekla k nejmu, ga objela, poljubila in na glas zaklicala: "O, prelepo Sijoče Bitje, ljubim te!"
Ko so zaslišali njegov odgovor, so vzdržni učenci osupnili. Buda je rekel: "Ljubljena, tudi jaz te ljubim. Vendar se me ne dotikaj. Ne še."
Kurtizana je odvrnila: "Praviš mi ljubljena in tudi ti si zame ljubi. Zakaj potem nasprotuješ mojim dotikom?"
Veliki Buda je dejal: "Ljubljena, ponovno ti pravim, da se te bom dotikal kasneje; ne zdaj. Kasneje bom dokazal svojo pravo ljubezen do tebe." Učenci so bili šokirani, saj so mislili, da se je Buda zaljubil v to kurtizano.
Leta kasneje je med meditiranjem s svojimi učenci Buda zaklical: "Iti moram! Moja ljubljena kurtizana me kliče; potrebuje me! Izpolniti moram svojo obljubo." Učenci so tekli za svojim Učiteljem in upali, da ga bodo nekako rešili, čeprav se je zdel noro zaljubljen v kurtizano.
Veliki Buda, ki so mu nestrpno sledili zaskrbljeni učenci, se je vrnil k drevesu, kjer je nekdaj srečal kurtizano. Tam je ležalo njeno prelepo telo, pokrito z gnijočimi, smrdečimi vodenimi kozami. Učenci so se zdrznili in ostali daleč proč. Toda Buda je dvignil njeno razpadajoče telo, jo pestoval kot otroka, položil njeno glavo v svoje naročje in ji zašepetal: "Ljubljena, vrnil sem se, da ti dokažem svojo ljubezen in da izpolnim svojo obljubo, da se te dotaknem. Dolgo sem čakal, da ti pokažem svojo pravo ljubezen, kajti jaz te ljubim tudi, ko so te vsi drugi prenehali. Dotikam se te, ko se te vsi tvoji polteni prijatelji nočejo več." S temi besedami je Buda ozdravil kurtizano in jo povabil, očiščeno vseh čutnih želj, naj se pridruži njegovi vse večji skupini učencev.
Osebna ljubezen je sebična in ji je mar zgolj za lastno udobje - običajno za ceno vsega drugega. Božanska ljubezen je nesebična; išče radost predmeta svoje ljubezni in ni pristranska ali omejena. Bog ljubi svetnike in grešnike enako, saj so vsi Njegovi otroci. Vsi tisti, ki si prizadevajo, da bi Ga spoznali, morajo dokazati, da je kakor Njegova tudi njihova ljubezen namenjena vsem. Ko duša Nebeškemu Očetu dokaže, da enako ljubi svoje dobre in slabe brate, ji bo Oče dejal: "Moj plemeniti sin, sprejmem tvojo ljubezen, kajti vse ljubiš z Mojo ljubeznijo, tako kot jaz." Ljubiti tiste, ki nas ne ljubijo ali nas celo sovražijo, pa je izražanje nadnaravne ljubezni, saj v vseh ljudeh uzremo Boga.
Iz knjige: Duhovni odnosi, Tretja knjiga iz zbirke Modrosti Paramhanse Yoganande, ki vam jo priporočamo v branje.
Redki ljudje človeška bitja sprejemajo s takšno naklonjenostjo, sočutjem, humorjem in globokim vpogledom kot Paramhansa Yogananda. Njegovi opisi človeške muhavosti, ki so tako humorni kot preudarni, razkrivajo najvišji božanski potencial, ki se skriva v vsakem od nas, in nam ponujajo konkretne, občasno presenetljive korake, kako ga odklenemo.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
