Ljudje od nekdaj zremo v nebo, opazujemo zvezde, se po njih ravnamo in v njihovem gibanju iščemo sporočila usode, prvi astrologi pa so bili tisti, ki so nebo začeli opazovati še nekoliko bolj sistematično. Podobe in znamenja zodiaka, ki ga poznamo še dandanes, so se skozi stoletja razvila iz prav teh, prastarih izročil.
Astrologija spada med najstarejše vede. Po nekaterih virih naj bi jo utemeljili v Mezopotamiji, saj so jo poznali že Babilonci, morda pa tudi Sumerci pred njimi. Zelo uveljavljena je bila v antični Grčiji in Rimu, Arabci pa so ji pozneje dali posebno veljavo. Poznali in prakticirali so jo v vseh velikih kulturnih okoljih – v Indiji, na Kitajskem in v Srednji Ameriki.
Njeno osnovno načelo je jasno in bi ga lahko povzeli z besedami egipčanskega okultista Hermesa Trismegista, ki je dejal: "Kakor tam zgoraj (na nebu), tako tu spodaj." Astrologija tako pooseblja prepričanje, da se v dogajanju na Zemlji zrcalijo nebesna dogajanja in da v vesolju vlada enotni red. Že prvi zvezdogledci so skozi ujemanje makrokozmičnih in mikrokozmičnih pojavov skušali napovedovati mnoge usodne dogodke. Predvidevanjem o tem, ali bo vreme lepo ali slabo, ali prihaja dež ali bo suša, se bližajo nevihte in neurja, so hitro sledile tudi velikopoteznejše napovedi. Medtem ko so zrli skozi raztrganine oblačnosti neba in morda ugledali nenaden odblesk Marsa, boga vojne, so kaj hitro pomislili na to, da se morda bliža čas spopadov in vojn, ki tiste dni še zdaleč niso bili redki. In ko se je na nebu zasvetila Venera, mar naj to ne bi pomenilo skorajšnje izpolnitve ljubezenskih obetov?
Prav ti, prvi astrologi, so hitro odkrili, da se planeti gibljejo v razmeroma ozkem nebesnem območju in da se nikoli prav veliko ne oddaljijo od sončeve poti – ekliptike. Ker pa prav na tem omejenem nebeškem 'traku' najdemo med zvezdami stalnicami tudi značilne orientirje nespremenjenih konfiguracij, so te skupke zvezd povezali v ozvezdja, Babilonci pa so jih poimenovali z imeni mitičnih živali in oseb. Ustvarjen je bil zodiak, živalski krog.
Večina likov tega živalskega kroga se od začetkov astrologije v prvem tisočletju pred Kristusom skoraj ni spremenila, so se pa medtem kar precej spremenili simboli. Vsaka od teh sprememb razkriva zelo zanimive usmeritve in razlike med mnogimi skrivnimi učenji in izročili, ki so se v različnih obdobjih ukvarjali z zodiakom.
Skrivnostna izročila
Čeprav je danes le težko povsem pravilno oceniti celoten vpliv proučevanja planetov, naravnega izvora svetlobe in ozvezdij na religije, filozofijo in znanost v antiki, pa je brez vsakega dvoma jasno eno: starodavnih perzijskih magov niso zaman imenovali 'bralci zvezd'. Dokazov za to, da so bili že tiste čase izjemno vešči računanja premikov zvezdnih teles in njihovega vpliva na usode narodov in posameznikov, je danes nešteto.
A če se za pogane ne zdi posebno presenetljivo, da so zvezde videli kot živa bitja, ki so sposobna vplivati na usode posameznikov, narodov in ras, se bo zdelo zanimivo, da so zgodnji judovski patriarhi v svoje starodavne knjige mestoma zapisali, da nebesna telesa vplivajo na aktivnosti ljudi.
Zodiake, ki so si bili v osnovnih opisih in karakteristikah podobni, so poznali skorajda vsi – Kaldejci, Feničani, Egipčani, Perzijci, Hindujci in Kitajci. Prav vsak od teh narodov se je njega dne oklical za zibelko tako astrologije kot astronomije. Zodiak so poznali tudi Indijanci severne in srednje Amerike, le da so se znamenja in vzorci v veliko detajlih razlikovali med seboj.
Beseda zodiak izvira iz grške besede 'zodiakos', kar pomeni 'živalski krog' ali, kot verjamejo mnogi, tudi 'male živali'. To ime so stari poganski astronomi nadeli obroču fiksnih zvezd, ki je širok okoli šestnajst stopinj in na videz obkroža zemljo.
Grki, pozneje pa tudi drugi narodi, so pod vtisom njihove kulture razdelili zodiakalni obroč na dvanajst znamenj, od katerih je bil vsak širok šestnajst stopinj in dolg trideset stopinj. Te dele so poimenovali za zodiakalne hiše. Sonce se v času svojega letnega obhoda sprehodi skozi vsako od njih. V vsaki od njih je skupina zvezd, ki navidezno riše podobe imaginarnih bitij, in ker ima večina obliko živali ali delov živali, so jih pozneje poimenovali za ozvezdja oz. zodiakalna znamenja.
Obstaja tudi priljubljena teorija o poreklu zodiakalnih bitij. Pravijo, da so ta najprej nastala v domišljiji pastirjev, ki so ponoči, medtem ko so čuvali svoje črede, zrli v nebo in si predstavljali nenavadne zvezdne formacije v obliki živali in ptic na nebu. Ta teorija seveda ni potrjena. Veliko verjetneje je, da je šlo za antične svečenike, posamezna znamenja pa so bila dodeljena vsaki od ducata hiš glede na simbolične značilnosti in intenzitete sončne energije.
Poznavalci prav tako menijo, da je bil zodiak sprva razdeljen na deset (namesto dvanajst) hiš ali solarnih palač. V najzgodnejših letih začetkov astrologije sta dejansko obstajala dva ločena standarda – sončni in lunarni, s katerima so merili trajanje meseca, leta in letnih dob. Solarno leto je štelo od deset mesecev do 365 različnim božanstvom posvečenih dni z bonus dnevom prestopnega leta. Solarni zodiak je bil takrat torej sestavljen iz desetih hiš v krogu 360 stopinj.
Vsi tisti, ki so mnenja, da je bil zodiak, preden so ga Grki revidirali, sestavljen iz desetih znakov, se pri tem naslanjajo na dokaze, da je bilo Tehtnica v zodiak umeščena naknadno tako, da so ozvezdje Tehtnice ločili od Škorpijona (kar je bil pred tem skupni znak) in tako uravnovesili vhodna in izhodna znamenja.
12 znamenj zodiaka
Za upodobitvami zodiakovih znamenj se skriva mnoštvo skrivnih (ezoteričnih) razlag, ki jih bomo zaradi njihove kompleksnosti na tem mestu le težko v celoti povzeli in se bomo zato morali zadovoljiti z že nekaj okvirnega orisa njihove evolucije.
Začetek zodiaka sestavljajo oven, bik in dvojčka. Vsi trije so do danes v veliki meri ohranili svojo likovno podobo, s katero so jo predstavljali že Babilonci in Egipčani. Že znana upodobitev zodiaka v staroegiptovskem svetišču Dandari predstavlja ovna tako, kot nastopa pozneje v srednjeveških živalskih krogih – denimo na portalu katedrale v francoskem Chartresu. Toda simbol ovna se je medtem zelo spremenil. V zgodnjih babilonskih in egipčanskih podobah zodiaka srečamo v znani obliki tudi bika. Njegovo masivno telo in spolna moč tudi povsem ustrezata značilnostim drugega zodiakalnega znamenja.
Dvojčka so sprva upodabljali kot dečka ali moška, v rimskem zodiaku so ju tako identificirali kar s smrtnim Kastorjem in nesmrtnim Poluksom, v zgodnjem srednjem veku pa so začeli par dvojčkov vse pogosteje upodabljati kot moškega in žensko.
Četrti živalski lik zodiaka v nadaljevanju, rak, je tudi prvo znamenje, povezano z vodo. Povezuje se z maternično tekočino in po njej z materinim telesom, rojstvom in materinstvom. Te simbolne povezave najdemo pogosto. Zato je v horoskopih, ki simbolno prikazujejo stvarjenje sveta, rak praviloma označen kot ascendent, slednji pa velja med astrologi za enega najpomembnejših elementov horoskopa. Simbol, s katerim so že v srednjem veku prikazovali raka, je dejansko že podoben današnjemu, ki simbolizira idejo gibanja navzgor in navzdol, za ljudi, ki so rojeni v znamenje raka, pa naj bi bila značilna prav ta spremenljivost. Po drugi strani pa so arabski astrologi to dvojnost vendarle videli drugače. Razlikovali so namreč dva tipa 'rakov', tiste, ki so rojeni pod vplivom stalnice in tiste, ki niso. Tako danes le malokdo zares pozna pravi izvor simbolike rakove dvojnosti.
V nasprotju z rakom pa leva že od začetkov prikazujejo podobno. Je eno od štirih nespremenljivih znamenj, ki osebam, rojenih v teh znamenjih, pripisujejo tudi osebnostno nespremeljivost, neprožnost, pa tudi trdovratnost in močna hotenja. Najprej so menili, da je znakovni simbol za leva, ki ga lahko najdemo že v starih grških horoskopih (krog z zavito črtico), stiliziran levji rep, vendar pa v simbolu kaj hitro lahko vidimo namig na notranje bistvo 'leva', t.j. srce.
Naslednje zodiakalno znamenje je devica, ki je v krščanski tradiciji tesno povezano z devico Marijo. Izvor simbola devico velikokrat razlagajo tako, kot da predstavlja kompozicijo črk MV, kar naj bi pomenilo Maria Virgo (Marija Devica). Spet drugi menijo drugače, češ da simbol stilizirano prikazuje tri pokončne žitne klase. Kot najbolj verjetna razlaga nastanka simbola zaenkrat ostaja tista, ki ga povezuje s simbolom škorpijona.
Podoba sedmega znamenja, tehtnica, se je v stoletjih le malo spreminjala. Iz te podobe izhaja egiptovski simbol za tehtnico: krog, narisan nad nekakšno skledico. Zelo verjetno gre za upodobitev sonca, ki zahaja nad zemljo. Vendar morda nista toliko pomembna slikovna dela simbola, kolikor 'praznina' med njima. Ta praznina je namreč zrak, element tehtnice.
Nadvse razgibano zgodovino ima upodobitev škorpijona. Ta se je najpogosteje spreminjala skladno s prevladujočimi predstavami umetnikov o tem, kakšen naj bi bil fizični videz škorpijona. V okoljih, kjer te živali dobro poznajo, so upodobitve dokaj realistične, medtem ko deluje škorpijon v francoskem Vezelayu skoraj komično in v Chartresu naravnost demonsko. V mnogih pogledih je škorpijon tudi sicer med najtežje razumljivimi zodiakalnimi znamenji. Ključ do razumevanja njegove simbolike je ugotovitev, da škorpijon uravnava spolne organe in človekovo spolnost. Nekateri moderni astrologi so šli še dlje, in škorpijonovo hišo poimenovali za 'hišo karme'.
Zanimiva je tudi evolucija podobe strelca. Njega simbol je puščica, ki 'vzdiguje' križ, kar naj bi pomenilo, da strelčeva višja narava skuša povzdigniti nižjo. Strelca so najpogosteje upodabljali kot centavra. Ta strelčeva razklanost, ki je razvidna že v starogrških horoskopih, daje slutiti, da ima strelec, ki bi mu uspelo podrediti svojo zemeljsko naravo višjim duhovnim smotrom, možnost, da se uvrsti med resnično osvobojena bitja, medtem ko bi v nasprotnem primeru ostal ujetnik telesnosti in se vse bolj pogrezal v stanje živalskosti.
Enako zanimiva je tudi zadnja triada kozoroga, vodnarja in rib. Kozorog nastopa danes v običajni živalski podobi, čeprav ga je tradicija prikazovala kot 'mešano' bitje – pol riba in pol kozel. V babilonskih časih so kozoroga upodabljali kot rogato žival z repom morske deklice, v grškem astrološkem izročilu pa je bil kozorogov rep pogosto enkrat zavit. Čudna združitev dveh bitij ponovno kaže – tako kot pri nekaterih drugih znamenjih – na ambivalentno naravo 'kozorogov'. Njegovo ambiciozno stremenje navzgor naj bi delno koreninilo v želji, da se loči iz mase, kjer bi se kot posameznik izgubljal v povprečju. Prav kozji element si zato prizadeva ubežati utopitvi v vodi, t.j. naravnemu elementu ribe, pri čemer tvega posledice v obliki odtujenosti in izolacije. Do danes je kozorog izgubil svoj ribji privesek v upodobitvah, še vedno pa ga premore njegov simbol.
Naslednje znamenje, vodnarja, običajno prikazuje moškega, ki izliva vodo iz velikega vrča. Poznavalci menijo, da bi vodnarjeva prapodoba lahko izvirala iz staroegiptovskega boga reke Nila Hapi, saj sta bili njegova atributa posodi, iz katerih toči vodo, spet drugi pa menijo, da gre za še starejše babilonsko zvezdno božanstvo, ki so ga ravno tako prikazovali z vrčem vode. Vodnarjev simbol je dvojna valovita črta, ki dejansko ponazarja vodo, vendar pa v astrologiji temu znamenju vlada element zraka. Bistvo tega simbola je, podobno kot pri tehtnici, dejansko tisto, česar ne vidimo – t.j. prazni prostor med črtama.
Zadnje znamenje zodiaka pripada ribam, ki po krščanskem izročilu veljajo za simbol Kristusa. Že najzgodnejši živalski krogi so to znamenje najpogosteje upodabljali kot dve ribi, ki plavata v nasprotnih smereh, precej redkeje pa je bila namesto dveh rib narisana le ena, navadno delfin. Poznejši interpretatorji menijo, da so tako skušali upodobiti človekovo dvojno naravo – duha in duše, ki vlečeta vsak na svojo stran. Medtem ko duh stremi kvišku in je svoboden, naj bi dušo vezala poželenja in jo vlekla navzdol k zemlji. Srebrni trak, ki povezuje ribi, simbolizira življenjsko vez med dušo in duhom; po smrti se ta trak pretrga.
Vpliv na ljudi
Vsem, ki se vam je z branjem uspelo prebiti do teh vrstic, je zdaj verjetno že jasno, da astrologija v resnici nima prav veliko opraviti s horoskopi v revijalnem tisku, ki jih na milijone ljudi dnevno hlastno prebira, več kot 60 odstotkov med njimi pa jih v prebrano tudi sveto verjame. Splošno poznavanje astrologije se v tem oziru giblje v ozkih okvirih pogovorov na ulici tipa:
"Kakšno pa je vaše zvezdno znamenje?"
"Tehtnica."
"Odlično, jaz sem vodnar, torej se midva dobro ujemava."
Verjamemo, da je v takšnem kontekstu v astrologiji zares težko videti pravi smisel. Horoskop astrologijo spremeni v nekaj statičnega – v nekaj, kar je v vsakem trenutku enako za vse ljudi. Kdor pa vendarle ve nekaj malega o astrologiji, ve tudi, da pri njej v resnici ne gre za to, 'kaj pravijo zvezde', saj na koncu koncev zvezde v današnjih astroloških računih in razlagah nimajo (skorajda) nobene vloge več.
Astrologija, ki se je pojavila že v 5. stoletju pred našim štetjem, je s svojimi psihološkimi orisi danes še najbolj podobna preprostejši različici sodobne psihodiagnostike. Ali če smo slikoviti z besedami neznanega astrologa izpred nekaj stoletij, ki je o kozorogu pisal takole: 'Vlada mu Saturn. Zaprt, zadržan, resen, discipliniran, miren, zamišljen, potrpežljiv, hladen, neodvisen, ambiciozen, sposoben osredotočenosti in dolgoročnega načrtovanja. Racionalna, neizprosna in objektivna inteligenca. Geometrijske abstraktne sposobnosti. V ljubezni tih, odmaknjen, toda zvest; nagiba se k celibatu.'
V teh nekaj vrsticah lahko jasno razberemo obrise relativno dobro definirane osebnosti, opis pa se zdi psihološko dosleden in prepričljiv. In čeprav bi bilo z že nekaj malega logičnega premisleka absurdno pričakovati, da bi se natanko takšen tip osebnosti pogosteje – ali celo izključno – pojavljal le pri ljudeh, ki so rojeni med 21. decembrom in 19. januarjem, se danes kar 60 odstotkov ljudi istoveti s psihološkim tipom svojega horoskopskega znamenja do te mere, da prav zares verjamejo tudi najmanjše podobnosti. Še več, veliko ljudi in nekaj njihovih astrologov je povsem prepričanih, da nas zvezde povsem določajo v vseh segmentih našega življenja. In med temi ljudmi neredko niso zgolj neuki in nepoučeni posamezniki. Skozi zgodovino astrologije so se med sledilce vede zapisala tudi nadvse učena in čislana imena.
Sam Johannes Kepler se je svoje čase zelo zanimal za astrologijo in prav njegova vera v okultno je veliko prispevala k temu, da je postal eden od ustanoviteljev moderne astronomije. In čeprav je ravno Kopernik ‘vrgel Zemljo s tečajev’ tako, da ji je vzel središčno mesto in namesto nje tja postavil Sonce, astrologiji bojda nikakor ni nasprotoval. Celo veliki Goethe je veliko let pozneje svojo avtobiografijo začel z naslednjimi besedami: "Na svet sem prišel v Frankfurtu na Maini 28. avgusta 1749 opoldne, ko je ura odbila dvanajst. Zvezdni aspekti so bili ugodni: Sonce je bilo v znaku Device in je ta dan kulminiralo; Jupiter in Venera sta gledala s prijaznim očesom in Merkur ni bil sovražen; Saturn in Mars sta bila nevtralna; samo Luna, pravkar polna, je toliko bolj uveljavila svojo moč nasprotovanja, saj je v tistem trenutku dosegla svojo planetarno uro. Tako je torej zadrževala moje rojstvo, ki se ni moglo izpolniti, dokler ta ura ni minila. Ti ugodni aspekti, ki so jih astrologi pozneje razlagali kot zelo naklonjene, so utegnili biti tisti, ki me varujejo."
Resnici na ljubo je bilo od 18. stoletja vendarle vse manj in manj učenih mož, ki so še verjeli v astrologijo, s časom pa je evoluirala tudi astrologija sama. Osnovna predpostavka sodobne astrologije tako danes ni več vzročni oz. fatalistični vpliv, temveč koncept dinamičnega simbolizma, za kar ima velike zasluge tudi C.G. Jung. Po njegovem mnenju je pogled na zvezdno nebo človeka od nekdaj silil k sanjam in sanjanju. Kopičenje fragmentov teh nebeških sanj je po nekaj tisoč letih pustilo usedline v zavesti človeštva, kar je poimenoval za arhetipe. Prav od tu še danes črpa svojo bogato simboliko tudi astrologija.
Astrologija tako postane resna znanost šele, ko je ne doživljamo več vzročno in ne pristajamo na teorijo, da planeti kar koli povzročajo ali celo neizprosno določajo naše vedenje, osebnost in usodo. Astrološka obrt ima smisel šele, ko astrologijo razumemo kot simbolično govorico. Astrološka karta tako sama po sebi nič ne pomeni, dokler se vanjo skupaj ne poglobita tako astrolog kot stranka.
Starodavni observatoriji
Novejša raziskovanja ruševin primitivnih astronomskih observatorijev, ki so jih odkrili na različnih koncih sveta, so sprva begala v temi. Arheologi jih najprej niso prepoznali kot takšne. A čeprav takratni astronomi še niso poznali teleskopov, so bili njihovi izračuni z uporabo inštrumentov iz granitnih blokov in kovanih bakrenih plošč naravnost neverjetni. Še več! V Indiji so takšni inštrumenti v uporabi še danes, veljajo pa za nadvse natančne. V indijskem Džaipuru tako še vedno deluje observatorij, ki premore ogromno kamnito sončno uro, znani pa so tudi kitajski observatoriji ob pekinškem zidu z velikimi bronastimi instrumenti, pa tudi teleskop v obliki cevi, a brez povečevalne leče.
Zodiakalni človek in astromedicina
Astrologi že tisočletja priznavajo povezavo med planeti in znamenji ter deli teles. To je pogosto prikazano v obliki 'zodiakalnega človeka', v katerem simboli znamenj kažejo na dele telesa, ki jim vladajo. Najbolj znana slika 'zodiakalnega človeka' je slika iz Ptolomejeve knjige Tetrabiblos, ki je bila napisana pred skoraj 2000 leti, sodobni astrologi pa ugotavljajo, da povezava obstaja, vendar jo, tako kot na drugih področjih znanosti, danes uporabljajo manj fatalistično.
Pri ocenjevanju zdravstvenega stanja ter nagnjenosti k določenim boleznim bo astrolog preučil naslednje dejavnike:
- 1. Ascendent in prva hiša ter planete, ki so morda v njej.
- 2. Sonce, Luna in vladajoči planet, če je ta v aspektu s Soncem ali z Luno.
- 3. Šesta hiša natalne karte ter planete, ki so v njej.
- 4. Včasih ima zdravstvene implikacije tudi določen aspekt, npr. Sonce v kvadratu z Marsom ali s Saturnom. Takšne konfiguracije moramo oceniti v odnosu do splošnih kazalcev zdravja v rojstni karti.
Tekst: Nataša Zupanc
Preberite še: Kaj je skrivnost sorodnih duš?
Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj