Nič ne osvobaja bolj kot ljubezen. Da pa bi lahko dali in sprejeli ljubezen, ki je samo naša, se moramo najprej osvoboditi spon miselnih in čustvenih vzorcev, ki smo jih pridobili v času odraščanja.
Vse dotlej se bodo naši občutki in želje mešali z občutki in željami, ki so nastali iz potreb otroka v nas.
S seboj ravnamo tako, kot so z nami ravnali, ko smo bili majhni.
Če smo si ljubezen prislužili z ubogljivostjo, si tudi v dobi odraslosti skušamo naklonjenost pridobiti podobno. Če smo se počutili ljubljene samo, kadar smo bili zabavni in veseli, si kot odrasli morda mislimo, da si ljubezen zaslužimo le, kadar smo takšni.
- Iz članka: Največja dediščina, ki jo lahko živimo in zapustimo za seboj, je, da smo, kdor v resnici smo.