Vse, kar ni razrešeno in odrešeno, se ponavlja in to z upanjem, da bo nekdo nekje in nekoč, v sedanjosti ali pa v prihodnosti to razumel, sprejel, dal sočutje in izmolil milost za odrešenje. Ljudje se vedno znova vračamo "na kraj zločina", vendar ne zato, da bi ponovno doživeli stare travme, ampak zato, da bi tokrat ob drugačnih pogojih ali ob ljudeh, ki jih imamo radi, zacelili te stare rane in začeli znova.
Iz članka: So res vsega krivi starši? Je sploh dobro brskati po preteklosti? (C. Gostečnik)
