Ljudje si ljubezen predstavljajo različno. Za nekatere je ljubezen nekaj, kar je takšno, kot je, česar se ne analizira, ker pravijo, da premišljevanje odvzame ljubezni mistično in romantično draž. Vendar lahko takšno stališče o ljubezni pripelje do različnih težav v resničnem življenju.
Zato je na ljubezen in ljubezenske odnose treba gledati tako, da se opazi čim več razlik in različnih pojmov. Ko govorimo o prepoznavanju čustev, govorimo o čustveni pismenosti, sposobnosti, da preberemo različna čustva – tako svoja kot drugih ljudi. Čustvena pismenost je posebno pomembna, ko gre za ljubezenske odnose in ljubezenske zveze.
V ljubezenskih odnosih lahko poleg ljubezni čutimo še celo vrsto čustev, ki so lahko v različnih odnosih z občutkom ljubezni in na podlagi njih lahko bolj razumemo, kako se počuti ljubljena oseba.
Za začetek je pomembno narediti razliko med ljubeznijo kot čustvom in ljubezensko zvezo kot medčloveškim odnosom, nastalim na podlagi čustva ljubezni.
1. Ljubezen kot čustvo
Ljubezen je čustvo, ki nastaja na podlagi psihološkega mehanizma, ki se mu reče čustveno povezovanje. Ko se ena oseba čustveno poveže z drugo, ji druga oseba postane čustveno pomembna s pozitivnim predznakom.
Ko se nekdo čustveno poveže z drugo osebo oziroma ko jo vzljubi, se ustvari nova kakovost odnosa, ki vključuje bližino (v obnašanju ali intimno), občutek povezanosti. Ljudje, ki se čustveno ne navezujejo na druge, imajo težavo – ne ljubijo drugih ljudi in njihovi odnosi ostajajo površinski, prazni in odtujeni.
2. Zaljubljenost
Ljubezen in zaljubljenost sta dva različna občutka, čeprav ju doživljamo podobno, zato oseba, ki nima potrebnega znanja o psihologiji čustev, niti ne more opaziti razlike med tema dvema čustvoma. Na podlagi te odsotnosti ločevanja je nastalo napačno stališče, da je zaljubljenost vrsta ljubezni oziroma da je to intenzivna faza ljubezni na začetku zveze.
Glavna razlika med ljubeznijo in zaljubljenostjo je odnos do resničnosti druge osebe. Ko nekoga vzljubimo, v resnici poznamo drugo osebo in vemo, kaj smo vzljubili. Ko druga oseba ostaja ista oziroma se kot osebnost spreminja zelo počasi, je ljubezen zelo stabilno čustvo.
Vendar je zaljubljenost posledica nezavedne projekcije lastne ideje o idealnem, zaželenem partnerju na osebo, ki je podobna tej ideji, vendar ji ne ustreza popolnoma. Zaradi te projekcije zaljubljena oseba ni zaljubljena v resničnost druge osebe, v njene resnične lastnosti, temveč v lastno sliko, s katero je ‘prekrila’ drugo osebo, ki je v resnici ne vidi zaradi lastne namišljene podobe.
Občutek zaljubljenosti je minljiv in traja le toliko časa, kolikor je oseba sposobna vzdrževati svojo projekcijo in se izogibati resničnosti. Če se uresniči ljubezenska zveza, ki se je začela z zaljubljenostjo, zelo pogosto ne pelje v ljubezen, temveč v razočaranje.
Torej zaljubljenost ni faza ljubezni in ni res, da se mora ljubezen začeti z zaljubljenostjo. Zaljubljenost ni niti univerzalno čustvo. Da bi se kdo zaljubil, mora verjeti v mit o ljubezenskem odnosu, ki osrečuje, ker je idealni partner le element idealnega odnosa. Zato se ljubezen-zaljubljenost vidi kot nekaj, kar pelje v užitek in srečo.
Številni medijo so pripomogli, da se je v zahodnjaški družbi zgradila in utrdila slika o ljubezni, ki osrečuje. Tako verjamemo, da ljubezenski odnos ni sredstvo, temveč cilj življenja. Ljudje, ki ne verjamejo v mit o ljubezni, ki osrečuje, se tudi ne morejo zaljubiti. Obstajajo kulture, v katerih ljudje ne poznajo zaljubljenosti.
3. Razočaranje
Čeprav je neprijetno, je razočaranje koristno čustvo. Koren besed je čar, čarati – uporabljati magični postopek, da bi se sprožilo spremenjeno stanje zavesti, opitost. Torej je razočaran lahko le tisti, ki je bil začaran ali očaran. Razočarana oseba začenja dojemati resničnost in to je dobro, čeprav ji resničnost ni všeč in se zato počuti neprijetno. Toda odnos lahko temelji na stvarnosti in ne na ideji.
4. Spoštovanje
Medtem ko je ljubezen odnos do določene osebe kot celote, je spoštovanje odnos do posameznih kakovosti tega bitja. Ljubezen ljubljeni osebi prizna njeno skupno vrednost in spoštovanje prizna posamezno vrednost. Spoštovanje in ljubezen sta dva ločena občutka.
Spoštovanje ni nujno sestavni del ljubezni, ker lahko ljubimo osebo, ki je ne spoštujemo. Prav tako lahko spoštujemo določene lastnosti osebe, ki je nimamo radi ali jo doživljamo kot sovražnika. Toda v moško-ženskih odnosih je pogosto pogoj za ljubezensko zvezo spoštovanje do partnerja. Ljubljena oseba si želi spoštovati osebo, ki jo ima rada, istočasno pa se tudi ona želi počutiti spoštovano.
5. Strah pred izgubo ljubezni
Tisti, ki ljubi, se pogosto boji, da ga bo ljubljena oseba nehala imeti rada. Ta strah je močno povezan z občutkom zaljubljenosti, ker je zaljubljenost po svoji definiciji minljiv občutek. Takrat gre za strah pred koncem zaljubljenosti.
6. Ljubosumje
Ljubosumje je vrsta strahu pred izgubo ljubezni in prepričanje določene osebe, da jo bo ljubljena oseba nehala imeti rada in bo začela imeti rada koga drugega. Za ljubosumje mora obstajati tretja oseba – resničen ali namišljen nasprotnik. Ljudje, ki so pogosto in močno ljubosumni, z različnimi partnerji kažejo, da se v njihovem ljubosumju skriva duševna težava.
Najpogosteje je to njihovo lastno prepričanje, da si ljubezni ne zaslužijo, da niso dovolj dobri, da bi jih drugi imeli radi. Zaradi tega stališča do sebe ne verjamejo, da jih ima partner zares rad, in se bojijo, da se bo pojavil kdo boljši, zaradi česar se bo partner zaljubil v tega drugega. Čeprav je namen ljubosumja zaščititi ljubezen, jo kvari, ko je pretirano, in postaja razlog prekinitve odnosa.
7. Zaupanje in varnost
Oseba, ki ljubljeni osebi reče, da jo ima rada, lahko v to verjame ali dvomi. Dvom je povezan z občutkom strahu pred koncem ljubezni in ljubosumjem. Za stabilno zvezo je potreben občutek zaupanja, ob čemer oseba verjame, da jo ima drugi rad in jo bo imel rad še naprej.
Na podlagi tega zaupanja se razvija občutek varnosti ob partnerju in zaupanja v njegovo ljubezen. Če pride do prevare, nastaja težava, ker oseba neha verjeti svojem partnerju in nima občutka varnosti, ki je zelo pomemben za stabilno zvezo.
8. Žalost
Žalost je drug obraz ljubezni. Ko nekdo izgubi osebo, na katero je čustveno navezan, se pojavi razlika med notranjim svetom, v katerem je ljubljena oseba še zelo prisotna, in zunanjim svetom, ki ga je ta oseba zapustila. Žalost je izraz procesa razvezovanja. Ko se ta proces konča, je oseba prebolela ali nehala žalovati zaradi izgube. Potem zanjo nekdanji partner nima več čustvene vrednosti, ki jo je imel, ko je bila čustveno vezana nanj.
9. Zavrženost
Številni ljudje težko prenašajo prekinitve zvez, ker zapuščanje doživljajo kot znak, da niso dovolj dobri, dovolj vredni, da bi obdržali ljubezen, in se zato počutijo manj vredni, neljubljeni, zavrženi, izkoriščeni in ponižani. Da bi oseba dojela, da to, da nekdo ne želi biti več z njo v zvezi, ni dokaz, da ni dovolj dobra, je potrebna čustvena zrelost.
10. Sovraštvo in prezir
Ko nekdo ljubi drugega, ga dojema kot človeka, vrednega ljubezni, spoštovanja, kot dobrega človeka. Ko nekdo drugega sovraži, si o njem misli, da je hudoben in pokvarjen in ga prezira, saj je ničvredno in neprimerno človeško bitje.
Ponavadi se ta čustva izražajo po koncu ljubezni, ko oseba oceni, da je nekdanji partner s svojim postopkom pokazal, da si zasluži prezir ali sovraštvo. Vendar tudi tukaj obstaja razlika: medtem ko prezir pomaga osebi, da se osvobodi tistega, ki ga prezira, ga sovraštvo še dodatno veže nanjo prek želje po maščevanju nekdanjemu partnerju.
Besedilo: Zoran Milivojević
Preberite še:
- Zaljubiti se je enostavno - ostati zaljubljen pa je izbira
- Seznam najpogostejših negativnih prepričanj o ljubezni
Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj