10 pasti "new age" duhovnosti

Skoraj vsem vejam in smerem new agea je skupno eno: vse so prepričane, da je samo njihova pot tista prava. Tolerantnost in sprejemanje drugačnosti v krogih new age sta postala prej izjema kot pravilo. Kadar se odločamo za svojo duhovno pot – pot vračanja k resničnemu sebi, je modro uporabiti recept, ki deluje skoraj vedno: zmernost.

Tukaj je nekaj zank, pasti, ki jih lahko srečate na duhovni poti in ki nas namesto približevanja sebi lahko oddaljijo od našega namena in cilja:

1. Preveč delavnic naenkrat

Razlogov, zakaj se človek odpravi na duhovno pot, je toliko kot iskalcev. Vsak od nas ima svoje motive, eni bolj, drugi manj iskrene. Veliko ljudi se na pot odpravi iz stiske, saj v znanem niso našli odgovorov na svoja vprašanja in rešitev za svoje težave. Močan notranji »gon« po znanju, rešitvah in osvoboditvi je lahko zelo pozitivna stvar, saj smo se v takem stanju pripravljeni brez velikih uporov odpovedati starim, nefunkcionalnim, škodljivim vzorcem – načinom mišljenja, čustvovanja in delovanja – in se lažje odpremo in sprejemamo novo.

Druga plat močne notranje želje in motivacije po spremebi je nekritično kupovanje vsega, kar nam pride na pot. Če smo v stiski, smo pripravljeni verjeti vsemu in vsakemu, ki nam na bolj ali manj prepričljiv način ponuja instant rešitve. In teh v new ageu ne manjka. Hitro se nam lahko zgodi, da se ujamo v krog in odvisnost od obiskovanja delavnic, branja duhovne literature, izvajanja tehnik …

Od vsake naslednje delavnice pričakujemo hitro rešitev in odrešitev. Ker se to v največ primerih ne zgodi, smo, še preden nam uspe predelati in sprocesirati vtise s prejšnje delavnice, že na lovu za novo. Tako se prav nič ne približujemo sebi, ravno nasprotno, ostajamo na površju in se v resnici nikoli ne poglobimo vase. Ko se odločamo za obisk duhovnih dogodkov, je velikokrat modro uporabiti pravilo 'manj je več'. Po vsaki intenzivni delavnici je modro vzeti si čas, v resnici premisliti o doživetem, odčustvovati nova odkritja o sebi in doživeto resnično ter globoko ponotranjiti. Le tako boste od delavnice dobili kar največ.

2. Odvisnost od notranjega čiščenja

Še ena danes kar pogosta past oz. stranski učinek zdravil za dušo. Ko se odpravimo na raziskovanje svoje notranjosti, se nam hitro lahko zgodi, da nas preplavi naša preteklost in se v njej – ujamemo. Spustili smo duha iz stekleničke, odprli pandorino skrinjico in vse naše pretekle bolečine, zamere, izkušnje so spet z nami. Spet velja zlato pravilo: zmernost.

Čiščenje preteklosti je pomeben del osebnega procesa rasti, a ključa za srečni in izpolnjujoči TUKAJ IN ZDAJ tam ne bomo našli. Preteklost nas seveda lahko zadržuje, da ne živimo polno, a če pretiravamo, če ne znamo do vsega skupaj postaviti zdrave distance, se hitro zgubimo v starih bolečinah. Brez potrebe in v nedogled lahko procesiramo bolečino, ki so nam jo povzročili starši, pa vrstniki, pa ljubimci … Preteklost je v resnici pandorina skrinjica – vreča brez dna.

Seveda je vaše življenje samo vaše – sami odločate, kaj boste z njim, lahko ga preživite tudi v večnem vrtanju po preteklosti. Morda pa ne bo odveč zavedanje, da je sedanjost TUKAJ. Preden se odpravimo na opuščanje preteklih vsebin in zastalih energij, bi bilo modro, da svoje bitje dobro ozemljimo v telo in da razvijamo kar se da močan občutek sebe. Tako bomo v sebi razvili notranjega opazovalca in se naučili na zdrav način distancirati se od doživetega.

Vse božansko je paradoks in tako je tudi s preteklimi izkušnjami. Vprašanje je, kako jim popolnoma dovoliti, da priplavajo na površje – ker se le tako lahko popolnoma osvobodijo; torej, polno jih doživeti, a hkrati doživeti jih z distanco in razviti globoko notranje zavedanje, da vse doživeto nismo resnični mi. Zavedanje sebe, torej močen občutek zase, sta naša korenina in kompas, ki nas varno, kar se da hitro in udobno peljeta čez še tako viharna področja v naši podzavesti.

3. Odvisnost od branja duhovne literature

Izdajanje duhovne literature in sodobne pop-psihologije je postalo velik posel.  Enostavno dostopna literatura, ki nam je na voljo danes že v prav vsaki knjigarni, trafiki, na bencinskem servisu, je svetu prinesla veliko dobrega: zavest in napredek se tako enostavno širita med ljudmi. Stara znanja in resnice postajajo dostopni vsakomur.

Tu je še internet, ki je rekorder v prenosu zavesti in za današnje človeštvo in človeka pomembne informacije. Pred kratkim sem nekje slišala izjavo: »Ne iščite boga v cerkvi. Bog je na internetu.« Se strinjam. Če je bog rast in ekspanzija, je internet gotovo močno ekspanzijsko orodje v njegovih rokah. Vendar spet – zmernost pri branju ne bo odveč. Tudi brskanje po duhovni literaturi lahko postane beg od resničnega življenja.

Duhovna literatura nas lahko hitro zaziba v sanjske svetove, in namesto da bi se konkretnih rešitev lotili – o njih rajši beremo. Knjige so čudovita podpora, a resničnega življenja tam ne boste našli. Resnično življenje je bosonog sprehod, občutek zmage, ko se človek v življenju spopade s svojo težavo in sam s sabo … Resnično življenje in globoko duhovno doživetje so tudi zalivanje vrta, pomivanje posode, druženje z »navadnimi«, a resničnimi in živimi ljudmi …

4. Odzemljenost

Še en pogost problem in stranski učinek dela na sebi. Tako stanje nas lahko hitro doleti in problem je, da se ga ne zavemo, vse dokler se ne začne v našem »realnem« življenju kazati v obliki ponavljajočih se, čisto življenjskih in vsakdanjih težav.

Odzemljenost pomeni, da smo preveč izgubili stik z realnostjo, kaže se v obliki finančnih težav, nezainteresiranost za »resnično življenje«, odveč so nam vsakodnevna opravila, odnosi, imamo veliko potrebo po odmiku od vsakdana, bežanje od težav, zatekanje v fantazijske svetove, pretirano zadrževanje v drugih dimenzijah obstoja, življenje v preteklosti ali v »lepšem jutri«, zmedenost zaradi neprisotnosti v TUKAJ IN ZDAJ in NEPOZORNOST  – privlačimo nesreče, neprijetne dogodke, naši odnosi se slabšajo. Velikokrat se bo v takem stanju naš um sicer opravičil pred sabo in svetom ter nam razložil, da smo v procesu, da se nam dogaja čiščenje starih energij, da je na vrsti pač naslednja lekcija, da odplačujemo karmo ...

Moja osebna izkušnja je, da se marsikateremu neprijetnemu dogodku v življenju, ki ga imamo za nujnega na naši poti osvobajanja, lahko izognemo. Še več, menim, da so take izkušnje po večini nepotrebne in ne prinesejo veliko k naši osebni rasti. Dobra ozemljenost v telo, prisotnost v tukaj in zdaj, zdrava distanca in močan občutek za resnične nas – res nepogrešljivi temelji in vodniki na naši poti.

5. Zatekanje v druge dimenzije obstoja in fantazijske svetove

Druge dimenzije obstoja seveda obstajajo. To več niso samo ezoterične predpostavke, saj obstoj drugih dimenzij počasi priznava tudi kvantna fizika. Vse lepo in prav. Privlačni so ti drugi svetovi – angelski, svetovi vnebovzetih mojstrov, vilinski, škratovski svetovi in prisotnost drugih planetov in inteligenc v vesolju, posmrtno življenje. Res, vse lepo in prav. Če imamo priložnost in sposobnost prisluhniti našemu angelu varuhu – res lepa in koristna izkušnja. Vse do takrat, dokler nam ti svetovi ne postanejo beg in zatočišče pred zemeljskim.

Angelske in višje inteligence so pravzaprav višje vibrirajoče energije, ki so deli nas samih, ki se jih v tem trenutku ne zavedamo. Torej, ko vzpostavimo stik s svojim angelom varuhom, pravzaprav vzpostavimo stik z modrejšim in malce bolj razsvetljenim delom sebe. Nekje na poti se zavemo, da se nam po vodstvo ni treba zatekati v višje dimenzije obstoja, da modrost ni nekaj, kar je »tam zunaj«. Naša resnična modrost in pravo vodstvo prihajata iz nas samih. Na ta način se lahko izognemo zmešnjavi, ki nastaja zaradi tolikega števila angelov in vnebovzetih mojstrov …

Zdi se, da za prav vsako težavo obstaja po en personificiran angel. Resnična modrost je ena. Neskončna inteligenca je CELA, nedeljena, nepersonificirana; poplava različnih sodobnih bogov povzroča še več zmede, razcep znotraj nas in novo religijo. In še enkrat – drugi svetovi in dimenzije obstoja so nam lahko v veliko korist na naši poti, pomembno je le, da ne izgubimo zavedanja, da niso naš cilj. Naš cilj smo – mi sami.

6. Odvisnost od zdravilcev, terapevtov in gurujev

Pravi terapevt, zdravilec, guru si bo v vsakem trenutku vajinega odnosa in interakcije prizadeval za to, da si čim prej povrnete svojo osebno moč in postanete neodvisni. Tisti čisto pravi (če imate srečo, da na njega naletite) vas bo, ko bo začutil, da se na njega pretirano navezujete in mu predajate svojo moč in odgovornost za svoje življenje, nežno ali pa malce manj nežno potisnil od sebe, ko bo vedel, da sedaj lahko hodite sami.

Nasprotno vas bodo tisti »nepravi« navezovali nase, sebe postavljali v center vašega sveta. Dobro se je zavedati, da je moč v »duhovnem svetu« želena vrednota. Vredno je razmisliti, ali jo je vredno predajati svoji duhovni avtoriteti ali pa jo bomo rajši koristneje uporabili za ustvarjanje svojega lastnega življenja.

7. Odvisnost od zdrave hrane

V zadnjem času so »in« različni zdravi načini prehranjevanja. Načinov je spet toliko kot nutricistov in raziskovalcev tega področja. Večina jih spet stavi na to, »da njihov način je pa tisti edini pravi«. Veliko teh raziskovanj in načinov izhaja iz osebne izkušnje posameznikov. Vendar – ljudje smo različni, in morda tisto, kar je nekomu ozdravilo raka, odpravilo celulit ali kilograme, ne bo nujno delovalo tudi pri vas. Ali pa vsaj ne v taki meri.

Bodite sam sebi svoj strokovnjak za prehrano, raziskujte in si na podlagi svojih izkušenj sestavite svoj jedilnik … In nikar nikogar ne posiljujte z njim. O svojih dognanjih in izkušnjah lahko napišete knjigo, delite svoje znanje in izkušnje prek delavnic ali interneta, a prosim, ne postanite dogmatični in preveč zaverovani v svojo resnico. Če se nam to zgodi – smo zgrešili. Dovolimo vsakomur, naj se prehranjuje po svoji vesti, željah, prepričanjih in potrebah. Bodimo zgled, ne večni kritik drugače jedočih. Še najbolj vzvišene ideje o zaščiti živali se lahko sprevržejo v nekoristen, jezen kriticizem in agresijo.

Živeti in jesti zdravo pomeni – biti neobremenjen. Vsako mrzlično postavljanje prehranskih tez in njihovo zagovarjanje pa zna biti še kako obremenjujoče za nas in našo okolico – in večkrat dosežemo prav nasprotni efekt – upor in posmeh. Torej, jej in pusti jesti. In še malenkost: telo je res čudežen samočistilni in samoregenerativni organizem in kaka pregreha in nezdrava vsebina v naši hrani tu pa tam ne bo povzročila ne vem kakšne škode. Več škode bosta povzročila neprenehen notranji boj in občutek odrekanja.

8. Fundamentalno zagovarjanje naših stališč in upiranje vsemu, kar je drugačno

Ko se srečamo z duhovnimi dogmami in filozofijami, se nam zgodi, da se v kateri od njih najdemo, se močno poistovetimo, še posebej, če smo se večji del svojega življenja počutili, kot da nismo »s tega sveta«, ali pa če imamo občutek, da smo v realnem življenju neuspešni. V takih primerih bo duhovnost naša rešilna bilka, popolnoma se bomo poistovetili z našo novo religijo in filozofijo, se v dobro »predaje višjemu« popolnoma odrekli sebi in svojemu življenju.

Sprevrgli se bomo v gorečega zagovornika ideje, filozofije, religije, dogme … Toda vedno znova, ko se slišimo, da prepričujemo ljudi s svojo resnico in mrzlično zagovarjamo stališča nekoga drugega (pa če zvenijo še tako modro in prepričljivo), ne bo odveč, če se vedno znova vprašamo: »Sem to res jaz?«

9. Življenje v »lepšem jutri«

Še ena iluzija, ki jo pogosto prinese s sabo sodobna duhovnost, je, da ko si bomo izpolnili določeno željo, prebrali še to knjigo, obiskali še to delavnico, obiskali še tisto duhovno deželo, razrešili samo še ta vozel iz preteklosti, našli takega in točno takega partnerja (dušo dvojčico), bomo pa za vedno, dokončno in nepreklicno srečni. Ampak … če ne znamo biti srečni prav zdaj, nas ne bo osrečil niti še tako popoln partner, vsaj na dolge proge ne.

Trenutek ZDAJ ustvarja vse trenutke, ki prihajajo, in če se znamo veseliti malih stvari in najti srečo znotraj, obstaja velika verjetnost, da bo tudi naša prihodnost srečna in lepa … Ker prihodnost pravzaprav ne obstaja. Jutri v resnici nikoli ne pride. Jutri bo jutri samo še en jutri … In samo naslednji izgovor za odlaganje zadovoljstva v prihodnost in spet nove izgovore v stilu: ko bom in če bom …«.

10. Prenarejanje in duhovni ego

V sodobni duhovnosti nekatere vrednote veljajo za večvredne in želene. Sočutje, radost, ljubezen, mir, harmonija, razsvetljenje … lepe lastnosti, ni kaj. A bodimo previdni, da se ne zapletemo z njihovimi ponaredki. To pomeni, da začnemo igrati vsa ta stanja … So produkt našega uma, ne pa naše resnične, v telo ozemljene in z dušo in telesom polno doživete izkušnje in stanja. Kadar poslušam sebe ali pa ljudi v takem stanju, imam občutek, da »je slika, a ni tona«.

V takih stanjih smo pripravljeni razpredati o duhovnosti, nositi moder in razsvetljen obraz, prisiljen večni nasmešek … A žal, izkušeno in »realno« oko bo videlo, da je vse skupaj le krinka in igra našega uma. Prazne besede, mimika telesa in poze brez resnične, otiplive, a preproste energije zadaj, ki odlikuje resnične mojstre. Torej, boljše malo manj duhovnosti in več resničnosti, avtentičnosti in pristnosti. In za konec še – veliki duhovni ego. Pravzaprav ta v sebi združuje vse že opisane elemente, pa še kak se bi našel. Kot je rekla pred kratkim moja znanka: »Ta je pa bolj indijanski od Indijanca …«  Nekako tako.

»Ves svet je oder,« je rekel veliki Shakespeare. Pa ne samo to – tudi kozmos je en sam oder, prostor, kjer se lahko igramo neskončne kreacije in igre življenja. In nekje obstaja nivo zavedanja, s katerega je še tako vzvišeno poslanstvo, reševanje planeta Zemlja, večen boj med dobrim in zlim, temo in svetlobo – samo naslednja drama in igra. In po moje – tisti, ki ta svet opazujejo s tega zornega kota oz. stanja zavesti, se ob vsem našem resnem zapopadanju idej prav pošteno zabavajo …

Dijana Tara Sever

• Poglejte si še: Jaz sem boljši, ker sem duhoven

Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj