4 navade, ki vodijo v bedo

Beda izvira iz tega, da ne uporabljamo darov. Je past, v katero pademo, in ne tisto, kar nam je položeno. Padamo v občutke žalosti.

30. 4. 2016

Namesto da bi izbrali zahtevnejšo pot, ki je veličastna, izberemo drugo pot, največkrat tisto, ki jo izbere večina.

S tem, ko ne prisluhnemo sebi, se podredimo željam in potrebam drugih, se odtujimo od svojega bistva in se znajdemo v začaranem krogu.

Štiri navade, ki podpirajo druga drugo in vodijo v začaran krog, so :

1. mrtvilo,

2. neznanje,

3. togost in

4. zahtevnost.

Grde občutke je treba sprejeti, ker se hranijo s tem, da jih nočemo. Če čutiš grdo misel, jo sprejmi, pokliči jo nazaj in jo objemi. Grdi občutki se hranijo z zavračanjem. Ni nečastnih občutkov, nečasten je naš odnos do njih. Vse kar je človeško, je mogoče spremeniti v veličino. Če jih zavračaš, zavračaš sebe. Ti občutki namreč govorijo o tebi in ni prav, da jih odganjaš.

Zahtevnost je vir zla. Zahtevnost do drugih je pogosto vezana na neupravičena pričakovanja, da nas mora drugi razveseliti in poskrbeti, da nam bo lepo. V našem nezadovoljstvu je velikokrat zahteva, da drugi poskrbi za naše boljše počutje, za našo srečo. Ne vidimo pa, da sami ne naredimo ničesar.

Beda izvira iz tega, da sebi ničesar ne podarimo, da ne prepoznamo svojih darov.

Dostikrat obsojamo vzvišenost. Za njo je potreba, da bi nekaj dobili. Krivično in nesmiselno je odrekati sebi lastno moč in pozabiti, da smo varuh sebe. Če prepustimo drugim svoje počutje, pademo v past. Ko zahtevaš, se znajdeš v temi, nadeneš si ledeni oklep. Zahtevnost je povezana z mrtvilom. Je pozicijska vojna, v kateri se ustvarja zastrupljanje in rast takrat ni več možna. Zahtevnost ima dosti obrazov in en od njih je kritičnost.

Kritike so lahko rušilne. Ko nekomu povemo, da je naredil napako, se oseba lahko prestraši, ne vidi več navdiha in smisla. Bistvo kritike je, da rani. Z njo nekoga osramotimo. Mislimo pa, da bo človek po kritiki več naredil. Kar ni res. Človek bo naredil veliko več, ko se v njem prebudi upanje. Ko ga navdihuje občutek, da zmore in da ima podporo. Kadar odkrijemo, da smo nekaj naredili narobe, se počutimo osramočeni, namesto da bi bili veseli, ker smo prepoznali napako. Če bi se spoznanja o napaki razveselili in ga sprejeli brez občutkov krivde, bi lahko delali drugače.

Tam, kjer potrebujemo podporo, se skrijemo drug pred drugim. Iz občutka nemoči nas pelje zavedanje, da bo lažje, če sprejmem ponujeno roko. Pot iz občutka nemoči vodi preko priznanja, da potrebuješ pomoč, da ne moreš nečesa narediti in da bi to rad storil. Ključno je torej sprejemanje pomoči in izražanje želje.

V začaranem krogu, v katerem nas obvladujeta strah in občutek nemoči, je pogosta nevednost. To je stanje, ko ne vemo, kaj čutimo in kaj delamo. Ko ne razumemo, kako deluje življenje. Slovenci imamo dober izraz 'zabitost', ki kaže na to, da se zabiješ v eno točko in se iz nje ne premakneš. Težavna je tudi togost, ki se povezuje z miselnostjo to bi moralo biti natanko tako in nič drugače. Pogosto se togost uporablja pri vzgoji otrok, namesto da bi se spodbujal princip raziskovanja: če nekaj ne deluje, pusti in poskusi drugače.

Zapiski z delavnice z Alenko Rebula in Josipo Prebeg na Sensa vikendu