4 obdobja v življenju, skozi katera gre vsak človek

4 obdobja v življenju

1. obdobje: Prilagajanje

Rodimo se nemočni. Ne moremo hoditi, govoriti ali se sami prehranjevati. Kot majhni otročički smo naučeni, da se učimo z zgledom in opazovanjem drugih. Na nek način spreminjamo obliko in se tako prilagajamo okolju, ki nas obdaja. Najprej se naučimo fizičnih spretnosti, kot sta hoja in govor. Nato preko kopiranja drugih osvojimo določena obnašanja. Nazadnje, v poznem otroštvu, se naučimo kulture preko opazovanja družbenih pravil in norm, ki so okrog nas in se trudimo obnašati v skladu z njimi. Cilj prve faze je ta, da se naučimo, kako funkcionirati v družbi, da lahko v prihodnosti postanemo avtonomni in samozadostni osebki. Ideja za tem sestoji iz dejstev, da družba stoji za nami in nam pomaga pri postavljanju odločitev in nas motivira, da sami dosežemo želeno.

Toda, kaj se zgodi v resnici? Družba nas nemalokrat kaznuje zaradi naše neodvisnosti. Ne podpira naših odločitev in zatorej ne zmoremo razviti avtonomnosti. Lahko celo obstanemo v tej fazi, kjer se neskončno prilagajamo in želimo ugajati z namenom, da nam ne bodo sodili. Pri »običajni« osebi bo prva faza trajala do adolescence in zgodnje odraslosti. Za nekatere se ta meja premakne še višje, tudi v fazo odraslosti. Morebiti se nekje v srednjih letih zbudimo in se zavemo, da v resnici nikoli nismo zaživeli po svoje in se sprašujemo, kam so odšla vsa ta leta in kaj smo z njimi storili.

V prvo fazo tako spada: odsotnost neodvisnega mišljenja in osebnih (lastnih) vrednot. Kar lahko storimo je to, da ozavestimo vse standarde, pričakovanja in vzorce družbe in okolice, hkrati pa postanemo dovolj pogumni, da živimo sebe ter uresničnimo svoje srčne želje brez strahu, občutka krivde in ne glede na pričakovanje drugih. 

2. obdobje: Odkrivanje samega sebe

V prvi fazi spoznamo, kako se zliti z okoljem in družbo, v drugi fazi pa se učimo, po čem se razlikujemo in kaj nas dela posebne. Od nas začne zahtevati, da delamo odločitve zase, da se preizkušamo in najpomembneje – da razumemo sami sebe. V to fazo spada veliko vzponov, padcev in eksperimentiranja. Preizkušamo raznovrstne načine bivanja, potujemo in se družimo z različnimi tipi ljudi.

Ta faza je proces odkrivanja samega sebe. Hočemo spoznati, zakaj nekatere stvari so, takšne kot so. Hočemo živeti in okusiti vse lepote sveta – nekateri sadeži so sladki kot med in nekateri so bolj grenki. Cilj je, da se držimo dobrega in stran od tistega, kar nas ne radosti. Faza traja vse do tedaj, ko se pričnemo zavedati lastnih omejitev, kar seveda ni pogodu marsikomu. A včasih je to tudi dobra stvar – nekaterih stvari pač ne bomo naredili z odliko, pa če tudi se še tako trudimo. Pa kaj! Vseh področij enostavno ne moremo osvojiti.

So pa tukaj še nekatere stvari, ki so se nam sprva zdele precej odlične, a so sčasoma izgubile prvotni sijaj: ponočevanje vsak vikend, menjavanje partnerjev, nenehna aktivnost itd. V to fazo spada tudi spoznanje, da so nekatere stvari pomembnejše od drugih in da včasih ne moremo imeti vsega. Da se včasih moramo odreči tudi osebi, pa čeravno jo ljubimo. Ker je tako prav. In ker nas bo na dolgi rok precej bolj obogatilo.

Kdaj obstanemo v tej fazi? Kadar si nikoli ne priznamo svojih omejitev (ali se bojimo poraza ali neuspeha). Lahko si dovolimo, da pademo. Lahko smo ranljivi. Zdaj je čas, da se tega zavemo. 

3. obdobje: Predanost svojemu poslanstvu

Ko smo prestopili lastne meje in spoznali svoje omejitve; izgubili nekaj vrednot, ki so nam nekoč veliko pomenile, a z leti izgubile pomen: takrat ostaneta dve izbiri  - stvari, ki so nam dejansko pomembne in stvari, v katerih smo dejansko dobri. V tej fazi nastopi čas, da pustimo pečat v svetu.

Nastopi oda življenju:

- zapustimo odnose, ki nas črpajo in zavirajo našo rast,

 - opustimo hobije, ki nas ne veselijo,

- zavržemo stara prepričanja, ki nas držijo na mestu kot talce.

Na tehnico postavimo vse, kar nas obdaja, veliko premišljujemo o pomenu življenja, o vsem, kar smo dosegli in o vsem, kar si želimo doseči.

Želimo si zaživeti svoje sanje in potenciale. Zgraditi zapuščino. Kaj bomo zapustili za sabo, ko nas več ne bo? Po čem se nas bodo zapomnili? Bo to posebna življenjska zgodba, izjemni produkt ali krasna družina? Tretja faza je torej pustiti pečat in zapustiti svet malce drugačen, kot smo ga sami doživeli. Konča se tedaj, ko se zgodita ti dve stvari: ko se počutimo, da smo dosegli vse, kar smo si zadali in ko se počutimo stare in utrujene ter si želimo le poležavati na plaži in se odpočiti. Ponavadi se to zgodi, kadar pridemo v pozna leta in se upokojimo.

4. obdobje: Zapuščina

V to fazo pridemo po letih in letih vlaganja vase in v tisto, kar smo menili, da je pomembno. Močno smo delali, zaslužili dovolj za vse, kar smo potrebovali, si ustvarili družino ali pa speljali kakšno drugo revolucijo. In sedaj smo končali. Prišli smo v fazo, ko nam okoliščine več ne dopuščajo, da se podimo za cilji. Namen te zadnje faze je, da ustvarimo ne le zapuščino temveč si zagotovimo, da le-ta traja še po naši smrti. To lahko storimo že tako, da podpiramo ideje in svetujemo našim zanamcem, podajamo znanje in izkušnje. Lahko se tudi politično in družbeno angažiramo z namenom ohranjanja novih ali starih vrednot, ki imajo »pravi« pomen. Izredno pomembni so v tej fazi vsi starejši ljudje, ki v mladih vidijo potencial in da delujejo v skladu s sodobno družbo in vrednotami ter se ne držijo kot zakleto zastarelih vrednot, ki nimajo več nobene koristi.

Ta faza ima izredni pomen tudi zato, ker naredi našo smrtnost prijetno. Vsi si namreč želimo, da bi imelo naše življenje smisel in da nismo umrli zaman.

Rast je pogosto označena kot sprememba iz nevednosti do razsvetljenja in je opisana kot nekaj lepega in niti malo travmatičnega. A dejstvo je, da je lahko prehod iz vsake izmed štirih faz precej boleč in težaven; večinoma so vzroki v raznih težkih preizkušnjah, ki jih doživimo ali izredno neprijetnih dogodkov, kot so bližnje srečanje s smrtjo, izguba, bolezen ali razveza. Zaradi vsega tega smo primorani narediti kak korak nazaj in na novo oceniti situacijo in odločitve. Takrat se zavemo, kaj resnično šteje in kaj nam pomeni največ.

Kako prehoditi vse faze?

Preiti prvo fazo pomeni sprejeti, da za nekatere ne bomo nikoli dovolj in da moramo sami sprejemati odločitve, ki so dobre za nas.

Pri drugi fazi je pomembno, da se zavemo, da nekaterih stvari enostavno ne bomo dosegli in da bodo določene želje ostale za vedno le želje. Zatorej nam preostane, da se osredotočimo na tisto, kar šteje in se temu predamo z vsem srcem.

Tretjo fazo predelamo s spoznanjem, da sta in čas in energija omejena in torej – preusmerimo našo pozornost tja, kjer nam tega ne bo zmanjkalo.

Zadnja faza pomeni spremembe in njihovo neizogibnost – življenje gre dalje; vse, kar lahko storimo je to, da pustimo lepši svet za naše potomce.

Ali še bolje: »Namesto, da ustvarimo boljši svet za naše otroke…ustvarimo »boljše« otroke za naš svet«. Naučimo jih pravih vrednot, naj doživijo zmage in kritike kot del iste knjige, in naj prvo ne bo pomembneje od drugega. Najlepše knjige so sestavljene iz mozaika dobrih in slabih poglavij. Tisto, kar doda resnično vrednost in lepoto je seštevek vsega. Ne bojmo se. Vse ima pomen.

Vir: markmanson.net, Nina Kirbiš

• Poglejte si še: 10 ravni zavesti: Na kateri se nahajate?

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja