V zadnjih letih vse več ljudi občuti stres, občutke nemira, stalnega nezadovoljstva, tesnobo, napetost pa tudi nemoč, pomanjkanje motivacije …
Vse našteto je odraz sodobnega načina življenja, ki ne dopušča napak, zahteva stalno prisotnost in težnjo k popolnosti. Po napovedih različnih zdravstvenih organizacij bodo duševne težave ene izmed najpogostejših bolezni sodobnega človeka. Zato bo tudi psihoterapija, kot ena izmed najbolj učinkovitih možnosti pomoči, postajala še bolj uveljavljena, mitov, ki krožijo okoli nje, pa bo vse manj. Kadar kakšna znana oseba spregovori o svojih težavah z depresijo, paničnimi motnjami, anksioznostjo, z javnim priznanjem detabuizira področje duševnih težav oz. daje tudi 'navadnim smrtnikom' sporočilo, da se tudi oni borijo s popolnoma enakimi težavami kot oni sami. S tem tudi marsikoga opogumi, da prestopi prag psihoterapevtske ordinacije. Kdor tega še vedno ne zmore oz. si težav ne prizna, je največkrat ujet v mite psihoterapije, ki so v njem trdno zasidrani. Prav tako tisti, ki še z njo niso nikoli srečali, imajo pogosto o njej napačne predstave.
1. Če grem na terapijo, pomeni, da sem nor ali pa šibek
Po verovanju nekoč naj bi terapijo obiskovali samo tisti, ki so v glavi 'nori', ki jim v glavi manjka kakšen 'kolešček', ki niso pri 'zdravi pameti'. Podobno bi lahko rekli, da se zanjo odločijo sami tisti, ki so bolj šibkega značaja, ki jih stvari hitro prizadenejo. Nič od tega seveda ni res. Odločitev za terapijo je odraz odgovornega posameznika, ki se zaveda svojih težav, ki jih želi s strokovno pomočjo odpraviti, se naučiti novih odzivov, razmišljanj in čustvenih vzorcev. Je odraz poguma in aktivne skrbi zase. Takšna oseba je motivirana za spreminjanje sebe. Za tiste, ki ta mit priznavajo, pomoči pogosto ne poiščejo pravočasno oz. težave in stiske skrivajo v sebi. Velikokrat svojo usodo prepustijo raznim vedeževalcem in drugim alternativcem.
2. Psihoterapevt bo brskal po moji preteklosti, česar pa jaz ne želim
Različne smeri psihoterapije namenjajo različno pozornost klientovi preteklosti. Velikokrat je razumevanje preteklosti in vpogled v ponavljajoče se vzorce vedenja ključ do razumevanja težav in njihovega odpravljanja. V določenih primerih pa psihoterapevt osredotoči zgolj na obravnavo sedanjosti in na trenutne težave ter neposredne vzroke zanje.
3. Svoje težave lahko rešiš tudi sam ali s pogovorom s prijateljem
Prijateljstvo je zelo dragoceno in treba ga je redno negovati. Prijatelji nam lahko ponudijo ramo, nas potolažijo ali nam svetujejo, kaj narediti. Pogovor s psihoterapevtom pa ponuja veliko več. Zaradi njihovega strokovnega in poglobljenega izobraževanja, ukvarjanja s seboj (tudi sami so morali skozi psihoterapevtski proces kot klienti) ter izkušenj, so zmožni pomagati pri reševanju kompleksnih problemov pri odnosih, vedenju, mišljenju in čustvovanju. Psihoterapevti ne ponujajo le pogovora, ampak uporabljajo učinkovite tehnike in metode. Pri delu so zavezani k poklicni molčečnosti, kar pomeni, da smo lahko pri njih popolnoma odkriti in jim zaupamo in odkrijemo stvari, ki jih nismo še nikomur prej.
4. Da rešiš težave, moraš na terapijo hoditi več let
Marsikdo je zmotno prepričan, da psihoterapija temelji na govoru in pritoževanju klienta, psihoterapevt pa ga samo posluša. Psihoterapevt večkrat klientu dodeli različne domače naloge, ki jih mora narediti doma ali v službenem okolju, odvisno od narave problema. S tem klient utrjuje na novo naučene veščine. Klient s terapevtom skupaj razišče težave, postavita cilje terapije ter spremljata njen napredek. Trajanje terapije je v prvi vrsti odvisno od težave klienta ter njegove volje. Vedenjsko-kognitivna terapija tako traja okoli 10 do 15 srečanj, če pa smo vključeni v psihoanalitsko obravnavo, pa jo lahko obiskujemo več let. Nekateri posamezniki obiskujejo terapijo še dolgo za tem, ko so razrešili osnovno težavo, zaradi katere so jo začeli obiskovati, saj so prepoznali njene zelo široke koristi in želijo še naprej razvijati svoj osebnostni razvoj.
5. Samo tisti z veliko denarja si lahko privoščijo terapijo
Psihoterapija je v veliki večini res samoplačniška storitev. Morda pa moramo nanjo gledati v primerjavi z drugimi izdatki, ki jih imamo v življenju. Koliko vlagamo v svoj avtomobil, koliko denarja potrošimo za svoje (majhne) razvade, koliko za lepotna razvajanja …
Treba si je postaviti prioritete oz. pošteno razmisliti, kaj bi nam odločitev za psihoterapijo doprinesla v življenje in ali je vredna svoje cene.
Simona, 36 let, je o svoji izkušnji z obiskovanjem psihoterapije povedala naslednje:
“Vedno sem veljala za tiho in mirno, za nekoga, ki prenese vse. Ljudje so to videli kot priložnost, da se name znesejo in da mi lahko rečejo vse, kar si mislijo. Nikoli nisem vedela, zakaj s takšno muko odidem v službo in zakaj se domov vrnem popolnoma izčrpana, četudi sem delo opravljala brez odporov in vedno pravočasno. Na terapijo sem odšla, ker zdravnik ni našel fiziološkega razloga za mojo izčrpanost in brezvoljnost, ki sta se vedno pojavili že v prvih dneh po bolniški odsotnosti ali dopustu. Ko sva s terapevtom raziskovala naravo odnosov v službi, sem začutila, da je to sidro, ki me stalno drži pod gladino. Mojo navado biti tiho je sestavljalo prepričanje, da nimam pravice reči česarkoli nazaj, da moje mnenje ni pomembno, medtem ko so drugi moj molk videli kot dovoljenje, da me žalijo, se norčujejo iz mene, me obrekujejo in ponižujejo. Zdaj ugotavljam, da je ves ta čas to bilo z mano, le kazalo se je v takšni obliki, da tega nisem znala prepoznati – v bolečini, izčrpanosti in brezvoljnosti.”
Vir: Aktivni.si
Poglejte si še: Obtičali smo v starosti, v kateri smo prejeli najmanj ljubezni