V današnjem močno polariziranem svetu je empatija lastnost, ki jo potrebujemo, saj nam lahko pomaga bolje razumeti svet okoli nas in zmanjšati prepade med nami. Poleg tega je osnova za dobre in zdrave odnose z ljudmi, ki nas obkrožajo.
V svoji raziskavi Dacher Keltner ugotavlja, da je empatijo kot navado mogoče gojiti in s tem izboljšati kvaliteto svojega življenja.
Če se sprašujete, kako lahko razširite svoj empatični potencial, si poglejmo šest navad visoko empatičnih ljudi, ki jih lahko prakticirate tudi sami.
Gojijo radovednost do tujcev
Ljudje z visoko stopnjo empatije so ohranili tisto naravno radovednost, ki smo jo vsi imeli kot otroci. Vzpostavili bodo pogovor z osebo, ki sedi nasproti njih na avtobusu ali vlaku in pogovor vodili z zanimanjem do njenih pogledov na svet ter poskušali razumeti svet v njeni glavi.
Radovednost širi našo empatijo, zato si postavite izziv, da vsak teden vzpostavite pogovor z enim neznancem. Ko se pogovarjamo z ljudmi zunaj našega običajnega družbenega kroga in se srečujemo z življenji ter pogledi na svet, ki se zelo razlikujejo od našega (in se jih trudimo razumeti namesto soditi) širimo meje svoje empatije.
Izzovejo svoje predsodke in odkrivajo skupne značilnosti
Do neke mere imamo vsi predsodke in domneve o ljudeh ter uporabljamo kolektivne oznake, ki jih ustvarja družba (npr. brezdomec, muslimanski fundamentalist, Rom...), ki nam preprečujejo, da bi cenili njihovo individualnost. Ljudje z visoko mero empatije izzovejo svoje lastne predsodke tako, da iščejo lastnosti, ki jih z ljudmi povezujejo namesto tistih, ki jih ločujejo. Z vsakim – na videz še tako neznanim in drugačnim človekom – lahko najdemo skupne stvari. Poskusite se naslednjič, ko se zalotite, da nekoga obsojate, raje poiskati eno ali več stvari, ki so vam skupne.
Postavijo se v čevlje drugih
Izkustvena empatija je ena najbolj zahtevnih, a tudi najbolj učinkovitih praks za širjenje okvirjev svoje empatije. Kot navdih lahko vzamemo Georgea Orwella, ki se je po nekaj letih dela kot policist v britanski Burmi vrnil v Veliko Britanijo, odločen odkriti, kakšno je življenje ljudi na družbenem robu. Oblekel se je v potepuha in z umazanimi čevlji ter plaščem živel na ulicah vzhodnega Londona. Kot je kasneje zapisal v svoji knjigi Down and out in Paris and London, je ta izkušnja radikalno spremenila njegova prepričanja, prioritete in odnose. Ne le, da je ugotovil, da brezdomci niso le nesposobni pijanci, razvil je tudi nova prijateljstva, spremenil pogled na družbeno neenakost in spoznal, da te empatija ne naredi le dobrega človeka, temveč izboljša tudi tvoje življenje. Orwellov primer je ekstremen, a vsak izmed nas lahko izvede vsaj manjše poskuse izkustvene empatije. Če ste npr. verni, poskusite obiskati obred kakšne druge vere; če ste ateist, lahko raziskujete različne cerkve; naslednje počitnice preživite v vasi v državi v razvoju... In ne pozabite: najbolj pristno znanje pridobimo skozi lastne izkušnje.
Znajo dobro poslušati – in se odprejo tudi sami
Empatičen sogovornik ima dve pomembni lastnosti. Prva je obvladanje umetnosti radikalnega poslušanja, ki od poslušalca ne zahteva le prisotnosti in zbranega poslušanja, temveč tudi trud po razumevanju občutkov in potreb drugega. Druga lastnost pa je, da si dovolite biti ranljivi tudi sami. Odstranjevanje mask in razkrivanje občutkov sogovorniku je ključnega pomena za ustvarjanje močne empatične vezi. Navsezadnje je empatija dvosmerna cesta, zgrajena na medsebojnem razumevanju in izmenjavi pomembnih prepričanj in izkušenj.
Navdihnejo množične akcije in družbene spremembe
Običajno domnevamo, da se empatija dogaja na ravni posameznikov, vendar visoko empatični ljudje razumejo, da je lahko empatija tudi množičen pojav, ki povzroči temeljne družbene spremembe. Spomnimo se na gibanja proti suženstvu v 18. in 19. stoletju na obeh straneh Atlantika. Kot nas opominja novinar Adam Hochschild, so abolicionisti svoje upe polagali v človeško empatijo in storili vse, da bi ljudje razumeli resnično trpljenje na plantažah in suženjskih ladjah.
Empatija bo kolektivno zacvetela zlasti, če njena semena položimo v naše otroke. Canada’s pioneering roots of empathy je uspešen program poučevanja empatije, ki ga je izkusilo že okoli pol milijona otrok. Osredotoča se na učenje čustvene inteligence, njegovi rezultati pa kažejo na opazno znižanje ustrahovanja na šolskih igriščih in višjo stopnjo akademskih dosežkov.
Razvijejo drzno domišljijo
Visoko empatični ljudje verjamejo, da bi morala biti empatija rezervirana za tiste, ki trpijo ali živijo na družbenem robu. Prav tako se moramo vživeti v ljudi, katerih prepričanja so drugačna ali celo nasprotujoča našim. Če ste denimo zagovornik globalnega segrevanja, je morda vredno poskusiti stopiti v položaj direktorjev naftnih združb – razumeti njihovo razmišljanje in to, kar jih motivira – če želite zasnovati učinkovite strategije za njihov premik k razvoju obnovljivih virov energije.
Sočustvovanje z nasprotniki je pot do družbene strpnosti. Tako je razmišljal tudi Mahatma Gandhi med konflikti muslimanov in hindujcev, ki so vodili do neodvisnosti Indije leta 1947, ko je izjavil: »Jaz sem musliman! In hindujec, in kristjan in Jud.«
20. stoletje je bilo obdobje introspekcije, ko je kultura samopomoči in terapije opogumljala k prepričanju, da je najboljša pot do razumevanja tega, kdo smo in kako živeti ta, da se zazremo v svojo notranjost. 21. stoletje pa bi moralo postati obdobje empatije, ko odkrijemo sami sebe ne le skozi samorefleksijo, temveč tudi z interesom spoznavanja in razumevanja življenja drugih.
Empatijo potrebujemo, da ustvarimo novo vrsto revolucije – radikalno revolucijo medčloveških odnosov.
Povzeto po: upliftconnect.com