6 načinov, s katerimi sem poskušala zadovoljiti druge

18. 2. 2022
Deli
6 načinov, s katerimi sem poskušala zadovoljiti druge (foto: profimedia)
profimedia

Naj z vami delim šest osebnostnih tipov, skozi katere sem živela, da bi zadovoljila druge. 

Včasih sem bila upornica. Ko sem vstopila v sobo na zabavi, so lahko vsi začutili mojo prisotnost. Ujela sem njihovo pozornost in radovednost. Všeč mi je bilo – postala sem dekle, kakršna sem si vedno želela biti. 

Tako je bilo, dokler ni neke noči na zabavi, ko sem v kuhinji pripravljala kokice, nekdo prišel do mene in me vprašal: »Zakaj se moraš ves čas dokazovati?«

To vprašanje me je vrglo iz tira. Bila sem zmedena – strmela sem v zrak in poskušala ugotoviti, kako se vendar ves čas dokazujem? Po nekaj trenutkih tišine sem to osebo vprašala, kako to počnem.

Izkazalo se je, da sem, ko je nekdo v družbi delil svojo zgodbo, delila svojo še jaz in ta je bila vedno večja in boljša. Ta oseba je še dodala: »Pravzaprav to nikomur ni všeč in takšno vedenje sploh ni potrebno

O, joj! Kri mi je začela hitreje teči po žilah, obraz mi je gorel, črevesje pa se je stiskalo ob misli, da ljudem, ki jim pravim prijatelji, sploh nisem všeč. 

Začela sem se skrivati. Sedeti v kotu ali za kom drugim. Prenehala sem deliti svoje življenjske dogodivščine. Prenehala sem se oblačiti, da bi navdušila druge. Opravičevala sem se za neumne stvari in gledala vsako svojo potezo, ki sem jo naredila ob ljudeh. Bilo je izčrpavajoče – a strah, da me ne bodo marali, je bil sedaj zares močen. 

Z leti sem izpopolnila ta nova vedenja, kako ne biti »preveč« za ljudi okoli sebe. Od divje, brezskrbne duše sem se spremenila v nekoga, ki ga je v vsaki družbeni situaciji navdajala tesnoba. Ti novi vzorci so se preselili v moje delo, družino, odnose in prijateljstva. Postala sem preobčutljiva, razdražljiva in neprijetna družba.

Ko po desetletju samokaznovanja in izpopolnjevanja tehnik vedenja, vzorcev in vrednot, da bi ugajala drugim, vsemu še vedno nisem mogla zadostiti. Ko me je poklical sodelavec, ker sem naredila napako pri nečem, s čimer sem se sicer soočala prvič... se je v meni nekaj zdramilo. 

Poglobila sem se vase. Začelo se je obdobje, ko sem se začela bolje opazovati – sebe in vse to, kar sem ustvarila v svojem življenju. Začela sem vrednotiti svoja prijateljstva, službo, družino, okolje... in ugotovila, da sem si ustvarila realnost, v kateri nisem več srečna. 

Moje življenje se je vrtelo okoli potreb vseh drugih, postavljala sem jih pred svoje. 

Od tega trenutka dalje sem izbrala sebe. Da sem to lahko naredila, sem morala prepoznati, kako sem prej zanikala sebe in svoja čustva. Tako sem se lahko zavedla v trenutku, ko me je zamikalo, da bi padla v stare vzorce.

Naj z vami delim šest osebnostnih tipov, skozi katere sem živela, da bi zadovoljila druge:

1. Iskalka odobritve

Ko sem živela v načinu iskanja odobritve, so bila moja dejanja usmerjena v to, da sem zanje prejela pohvalo. Naredila bi vse, da bi bila najboljša na delovnem mestu. Od nadurnega dela do prevzema dodatne odgovornosti. Ko je šlo za mojo družino, sem se držala njenih pravil, potrudila sem se, da bi me opazili tudi moji prijatelji in med vsem tem lovila občutek pripadnosti. Pohvale so bile gorivo, ki me je držalo naprej. 

Odrešitev »iskalki odobritve« sem našla predvsem v zaupanju vase in prepričanju v svoje vrednote, namesto da bi iskala to od zunaj. Začela sem s preizpraševanjem motivov svojih dejanj. Kadar sem posumila, da delam nekaj izključno ali predvsem, da bi dobila odobritev in pohvalo, sem se vprašala: »Bi se vseeno tako odločila, če bi bila odkrita in poštena s sabo?«

2. Zaposlena kot čebela

Kot zaposlena mamica dveh otrok, žena, lastnica podjetja, sestra, hčerka in prijateljica, sem nekoč mislila, da moram sama držati vse skupaj. Bila sem oseba, ki je organizirala vse zabave, božične večerje, praznovanja rojstnih dni, družinska druženja, otroške šolske dejavnosti, počitnice in vse ostalo. Ljudje okoli mene so me videli kot zanesljivo in organizirano, vedeli so, da lahko računajo name za kakršnokoli pomoč – seveda brez kakršnega koli odpora, saj sem služila tistim, ki sem jih imela rada. 

Ko sem nekega dne zasledila tečaj joge, ki sem se ga resnično želela udeležiti, sem ugotovila, da si moram sprostiti čas na urniku. Začela sem pregledovati svojo tedensko rutino. Spoznala sem, da mi ni treba biti ves čas vse za ljudi okoli mene. To je bilo težko sprejeti, saj je delanje uslug eden izmed mojih načinov izkazovanja ljubezni. Toda vedela sem, da je biti manj zaposlen dejanje prijaznosti in ljubezni do sebe.

3. Izogibalka konfliktov

Ko ljudje povzdignejo glas ali uveljavijo svojo avtoriteto nad mano, se ponavadi sesujem. Spregovoriti o tem, v kar verjamem, je včasih enostvano, ko me spodbuja strast do stvari, ki jih imam rada, toda v mojem življenju je nekaj ljudi, ob katerih se takoj spremenim nazaj v izogibalko konfliktov. 

V napetih situacijah s temi ljudmi pogosto opazujem, kaj se bo zgodilo, in ustvarim izhodno strategijo. Vprašam se: »Kaj moram storiti? Kdo moram biti? Kaj moram reči?«

Ko prepoznam, da to počnem, zdaj nekajkrat vdihnem, da se prizemljim, preden se spustim v nelagodje, ki ga čutim. Razmišljam, kako lahko ostanem zvesta svojim vrednotam in se odzovem na način, ki odpira prostor za razprave.

4.  Samopožrtvovalka

To je najpogostejša oblika ugajanja ljudem, ker jo vodi ljubezen. To se zgodi z našimi najbližjimi.

Nekoč sem imela fanta, ki se je ukvarjal s punk glasbo. Minilo je nekaj zmenkov in počasi sem se začela spreminjati v »punk šik«. Poslušala sem njegovo glasbo, oblačila sem se v črno, si raztrgala oblačila in prešla iz blond na črno barvo las. Za njegovo ljubezen bi naredila vse.

Samopožrtvovanje se pojavi, ko začnemo postavljati potrebe drugih pred svoje in se začnemo prilagajati njihovim okvirjem. V tem procesu pa začnemo izgubljati koščke sebe.

Ko se to zgodi, gre za osebni zločin, saj traja leta, da ponovno odkrijemo vse stvari, ki smo jih nekoč imeli radi.

Eksperimentiranje nam pomaga najti tiste občutke čiste sreče, ki smo jih imeli nekoč. Sama sem se udeležila trebušnega plesa, različnih tečajev joge, hodila sem po različnih krajih in preizkušala nove stvari, da bi se spomnila, kaj v meni prižge tisto iskro. Opomnila sem se, da mi ni treba žrtvovati svojih interesov in potreb za druge – če me imajo resnično radi, bodo želeli, da tem stvarem ostanem zvesta.

5.  Opravičevalka

"Oprosti! Ups, oprosti." O ja, opravičevala sem se za vsako najmanjšo stvar. Sčasoma sem ugotovila, da se ves čas opravičujem, ker sem verjela, da sem v vsaki situaciji kriva jaz. 

Nekega dne sem se odločila, da bom med sprehodom po prometnih mestnih ulicah hodila z dvignjeno glavo, brez postopanja v stran, da bi se umikala in dajala prostor vsem drugim, se opravičevala, ker sem se skoraj zaletela vanje ... ugriznila sem se v jezik in se spomnila, da je v redu, če imam svoje plane, da nisem jaz kriva za vse stvari, ki se dogajajo okoli mene in so izven mojega nadzora.

6.  Občutljiva duša ali predpražnik

Pogosto sem se zapirala svetu, čeprav sem mu hotela zaupati. Nisem znala postavljati čustvenih mej. Beseda »morala bi« mi je vedno visela nad glavo – vedno bi morala biti na voljo, poslušati, kadar me kdo potrebuje. Takšno razmišljanje pa je imelo svojo ceno.

Ljudje so prihajali k meni, da bi delil svojo zgodbo, raztovoril svoje »smeti« in nato odšli naprej, pri čemer sem jaz ostala čustveno izčrpana in obremenjena. Potisnila sem svoje občutke in se pretvarjala, da je vse v redu. Prav tako se mi je zdelo, da svoje zgodbe ne morem deliti z drugimi, ker so bili slabe volje, žalostni ali pa preprosto ni bil pravi čas. Bila sem kot predpražnik.

Morala sem ozavestiti svojo situacijo, da sem lahko nehala nase prevzemati težave drugih. Zakaj so moji občutki vedno na drugem mestu? Zakaj so bile njihove zgodbe pomembnejše od moje? Ugotovila sem, da sem druge postavila na piedestal in da moram seči globoko v stavke, ki se začnejo z »morala bi« in tam začeti postavljati meje.

Ljudem sem začela ugajati zato, ker mi je nekoč nekdo rekel, da se vedno poskušam dokazati. Ironično pa je, da je ravno ugajanje ljudem dokazovanje drugim – poskušala sem dokazati, da sem dober človek in počnem vse stvari prav – da ne bi bil nihče razburjen ali razočaran. Na koncu pa sem razočarala samo sebe.

Odkar sem začela izzivati zgoraj naštete osebnosti pa počasi izravnavam svojo potrebo po ugajanju drugim ljudem.

Ni lahko, toda zdaj sem veliko bližje sama sebi.

Vir: Lizzie Moult, tinybuddha.com