Vprašajte se, kaj bi delali, če vam ne bi bilo treba delati za denar!
Kje vidite priložnosti za dvig etičnega človeka? Čisto praktično?
Prvi pogoj: znanje o zavesti in zanesljive metodologije pridobivanja znanja.
Drugi pogoj: sprememba organizacije in interakcije med ljudmi, to je izginotje centraliziranih sistemov ter prehod na decentralizirane sisteme – od denarja do kakršnih koli družbenih struktur, vključno z državo.
Vsekakor bralcem in bralkam, željnim transformacije, novih znanj in predvsem boljšega življenja, priporočamo, da se v teh mesecih potopijo v neko zaporedje knjig Adriana P. Kezeleta – kot jih bodo začutili. Kaj priporočate za najhitrejši vstop v svet širjenja zavesti s starodavnimi znanji, ki ste mu posvetili življenje?
Katero koli knjigo lahko izberejo. Sinhronicitete jih bodo že pripeljale do prave. Vse so napisane tako, da se lahko pri njih začne, tudi če delujejo, kot da so “napredne”. Od tečajev pa vsekakor priporočam Integralno meditacijo.
Adrian, kaj je zavest? Doživela sem, da so ljudje kar v zadregi, ko jih to vprašate.
Odgovor na to vprašanje je nepotrebno/nemogoče dati zavestnemu bitju. Nepotrebno, ker zavestno bitje JE zavest in čisto dobro ve, kaj to je tudi brez definicije. Nemogoče pa, ker je za vsako definicijo potrebna neka opora od zunaj, nek drugi ali tretji pojav, s katerim bi se lahko definirala zavest. Glede na to, da NE OBSTAJA NIČ RAZEN ZAVESTI (z velikimi črkami, kot pravi Adrian), ni te opore, ni ničesar drugega, kar bi uporabili za definicijo.
Kaj lahko naredimo, da jo širimo?
Zavest je vse. Ne morete je širiti, ker je že povsod. (Nasmešek.) Lahko širite znanje o njej, lahko jo raziskujete, se o njej sprašujete, jo proučujete. Temu pa so namenjene izkušnje in znanje. Praksa in knjige.
In kakšen intervju (širok nasmešek).
Kaj je največji izziv, ki ga ima kolektivna zavest Zemljanov?
Trenutno je kar nekaj izzivov, najpomembnejši med njimi pa so: izstopiti iz informacijskega otroštva in vzpostaviti metodologijo pridobivanja zanesljivega znanja, ki izključuje verovanje; potem dojeti, da materija – telo, kri, geni, rasa ipd. – ni tisto, kar primarno povezuje ljudi; in prebroditi anarhoprimitivistične ideje ter se obrniti v prihodnost.
Kako pa se lahko najbolje naravnamo, da nam bo šlo to od rok? Kako najlažje najti svoje poslanstvo?
Vprašajte se, kaj bi delali, če vam ne bi bilo treba delati za denar!
In še eno tako vprašanje – kaj je smisel našega bivanja?
Ljudje to pogosto sprašujejo, odgovor pa je tako enostaven, da ne more biti bolj: ni nekega posebnega smisla našega bivanja.
Ko ste srečni, se smehljate, pojete, plešete. Kakšen je smisel vsega tega?
Naše bivanje je samo izraz notranjega stanja zavesti. To je vse. Ni ničesar posebno smiselnega zunaj tega.
Torej si prizadevajmo za nasmeške, petje in ples – in naše bo božje kraljestvo? Oziroma – v prevodu – naša nadaljnja bivanja v materiji Zemlje bodo vedno lažja in sčasoma tako uglašena z božansko zavestjo, da se bomo znali preseliti v lahkotnejše sfere?
Nikamor se nam ni treba preseliti. Točno tam smo, kjer moramo biti. Kar se tiče usklajevanja – ne bi uporabil tega izraza, ker gre bolj za odstranjevanje ovir in prihod v naravno stanje – in “božansko” v tem kontekstu ne pomeni veliko.
Po C. G. Jungu ste bili eden prvih, ki je izpostavljal pomen sinhronicitet. Tudi moj nedavni sogovornik, vaš rojak Krešimir Mišak, pravi, da jim vedno bolj sledi; še več: da se mu zdi, da je vse v življenju samo še sinhroniciteta. Jih je res več, kot se zdi, ali pa jih le zmoremo zaznati toliko več – to vprašanje pa je v pogovoru z njim ostalo v zraku. Kako vi gledate nanje?
Glede tega se bom strinjal s Krešimirjem – kar ne pomeni, da se strinjam tudi z drugimi deli njegovih sporočil. Sinhronicitete so moja glavna navigacija skozi življenje. In, ja, rastejo z vašo pozornostjo. Če jih ne poznate ali jih ne priznate, morate najti kakšne druge načine za sprejemanje odločitev.
LJUBEZEN: Več ni preveč - tako se imenuje vaša zadnja knjiga, ki je izšla v Sloveniji. Kakšen je bil sprejem knjige na Hrvaškem pred desetimi leti in predlani ob ponatisu?
Knjiga govori o odnosih in romantični ljubezni, torej o precej intimnem področju, na katerega so ljudje občutljivi. Globoko v nas so vtkani določeni vzorci obnašanja, ki jih imamo za “svoje” in “naravne”, čeprav praksa kaže, da niso tako zelo naši in da nam je pogosto naravno nekaj drugega. A občutljivost ostane. Ko celo življenje verjamete v eno zgodbo in vam nekdo zdaj reče, da se jo lahko pove tudi drugače, je razumljivo, da se bodo določeni ljudje čutili prizadete, celo napadene. Z drugimi besedami – knjiga je prilično razburkala duhove in dvignila je dosti prahu.
V knjigi poudarjate, da gre samo za pravico do izbire – in da je enoljubje prav tako legitimna izbira kot večljubje. Zmorejo ljudje to sprejeti?
Pravzaprav je bil največji problem, na katerega sem naletel, ravno upravičevanje “razlogov” za obstoj te knjige. Določenim ljudem se je zdelo, da že s tem, ker obstaja, pravzaprav zagovarja večljubje in da trdi, da je klasično enoljubje ter monogamija ali serijska monogamija slaba izbira. Seveda tega nisem napisal in tako niti ne mislim. Gre za to, da veliko ljudi prevladujoči vzorec odnosov ne zadovoljuje; ni jim naraven, a so zaradi družbenih okvirjev prisiljeni tako živeti. Rezultat so varanje, prizadetost, izdaje, trpljenje in na koncu še izpetost oziroma konec ljubezni.
Pisati ste jo začeli že pred dvajsetimi leti in veste, da je to izredno občutenje, ko ljubimo več, mogoče. A se zdi, da ga ljudje še vedno skrivajo, ne verjamejo vanj ali pa se po večini zatekajo v klasično varanje, ki nima niti V-ja povezave z večljubjem. Se kaj bliža prepoznavanje zavesti, ki bo spodbudila, da večljubni “stopijo iz sence” in povečajo količino zavedanja, ljubezni in radosti s svojim priznanjem, da ljubijo – več ljudi in več?
Lahko upam, da bo tako, a v resnici ne vem. Vem pa, da se mi je na stotine ljudi, ki so prebrali knjigo, zahvalilo, da sem si jo upal napisati. Pred njo so mislili, da z njimi nekaj ni v redu, da so slabi ljudje. Potem so začeli čisto drugače gledati na odnose.
A branje knjige je šele začetek. Po njem sledi kar veliko čiščenja lastnega življenja in odkrivanja kart. Za to pa je prav tako potreben pogum – morda celo več poguma, kot sem ga za pisanje take knjige potreboval sam.
Omenjate, da sta med znanimi taki Carla Bruni in Tilda Swinton; se ve zdaj še za koga?
(Širok nasmeh.) Veliko jih je okoli nas; točno taki so številne Katje, Tine, Marki in Petri.
V knjigi postrežete z veliko statistike. Lahko bi rekli, da več kot dve tretjini ljudi verjame v večljubje. Kje so ti ljudje? Večina med njimi tako poimenuje varanje partnerja?
Dve tretjini ljudi po naravi nista enoljubni. To ne pomeni, da taki ljudje “verjamejo” v večljubje. Pretežno niti ne vedo zanj, tako da delajo, kar se dela v nevednosti: varajo svoje partnerje. Statistike so jasne (zelo lahko jih je najti): zunajzakonske odnose obilno prakticirajo tako ženske kot moški. Povsem nepomembno je, ali jih je 30 ali 75 odstotkov. Vsaka od teh številk si zasluži pozornost in drugačen pristop k problemu.
Kaj je najpogostejši predsodek ljudi, da bi sprejeli čisto obliko večljubja?
Najprej je tu prepričanje, globoko vtkano v nas z vzgojo, da je enoljubje naravno in normalno ter da ne moreš ljubiti več oseb hkrati.
Druga težava je ljubosumje. V kombinaciji z večljubjem je lahko ubijalska, pa čeprav je takrat pravzaprav paradoksalna.
In tretji problem – delo na teh dveh problemih zahteva poenotenje. Na tem ne morete delati sami, pač pa s partnerjem oziroma s partnerji.
V Angliji uvajajo vegansko mesto, toliko o prodoru drugačnosti po svetu. Obstajajo tudi kraji in države s pravno ali družbeno bolj naklonjenim pogledom na večljubje?
Tu in tam do mene pridejo kakšne novice o pravnih “zmagah” v demokratičnih deželah v smislu majhnih premikov v smeri enakih pravic. A mi se še mučimo s pravicami homoseksualcev, do večljubnih je še dolga pot. (Nasmeh.)
V zvezi s tem bi rad omenil, da tradicionalno patriarhalne dežele, v katerih je moškim dovoljeno imeti več žena, ne predstavljajo duha večljubja. Še več, to je ravno nasprotno tistemu, kar bi večljubje moralo biti v praksi – svoboda za vse, podpora vseh.
Nekdo je zapisal, da je vse vaše pisanje in delovanje namenjeno temu, da bomo sposobni brezpogojne ljubezni – ljubezni, kakršno ste predstavili v svojih pesmih, Sadašiva tantri, Čarobnici … navsezadnje v vseh knjigah. Kako pa vi opredeljujete namen svojega poslanstva?
Se spomnite vprašanja o smislu življenja? Odgovor je tu podoben: delam, kar delam, brez nekega občutka poslanstva. Če pa bi rekli, da ima dež poslanstvo, da pade na tla, ali da ima trava poslanstvo rasti, potem morebiti lahko rečete, da ima Adrian poslanstvo ljudem predstaviti brezpogojno ljubezen – in brezpogojno življenje.
S čim si polnite baterije ob res intenzivni ustvarjalni produkciji – številni tečaji, vsako leto knjiga, dve ali tri … Govori se o vaših večmesečnih surfanjih?
Vsaj štiri mesece na leto ne delam z ljudmi. Včasih tudi dlje. Potrebujem ta čas kot neke vrste “kreativno brezdelje”. Takrat mislim, pišem, a enostavno tudi uživam.
Sem velik privrženec aktivnosti na prostem in strasten jadralec na deski, tako da te mesece vedno preživim nekje, kjer sem vsak dan z morjem in z vetrom. Telesno vadbo in netekmovalne športe imam za izredno pomembne za zdravo in uravnoteženo duhovnost. Kot neko vrsto postranskega projekta – s prijatelji objavljam navdihujoče članke, potopise, analize športne opreme in podobno na posebni spletni strani www.end7ess.eu.
Kako se v oceanu vsenavzoče zavesti počutijo vaši učitelji, če si predstavljajo Adriana promovirati knjigo o večljubju (poliamoriji) ali vsega zagorelega na morju, z adrenalinskimi morskimi igračkami 21. stoletja? Ne izgovarjajte se, da bi to morali vprašati njih!
Če je pa res – kako se kdo počuti, je treba vprašati ... njega. Ne morem govoriti v imenu nekoga drugega (širok nasmeh).
Ravno sem se spomnila, da ste v nekem pogovoru impulzivno kot iz topa odgovorili, da ne marate presenečenj. Vam ga je kdo nedavno pripravil?
Ne, ni. (Še širši nasmeh.)
A gotovo marate čudenje. Čemu se zadnje čase najbolj čudite?
Najbolj se čudim lepoti sveta in življenja. Zatem pa se čudim, kako je mogoče, da ljudje tega ne vidijo in še naprej ostajajo v temi. 
Spraševala: Tadeja, 6. Element, Fotografija: Sašo Kos, Osebni Arhiv
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
