Alenka Rebula: Kdo smo, odkrijemo šele v odnosih

Tudi sama je bila veliko let to, kar je mislila, da mora biti, ali kar se ji je zdelo zelo plemenito, in to je bilo mučno in nepristno, pravi. Zadnje čase pa je predvsem to, kar sanja, da bi še rada doživela, ustvarila, dosegla, in obenem je vsak trenutek vedno bolj prisotna v svojem življenju.

"Zdaj želim biti podobna sebi, blizu svojim darovom srca in duše, in mislim, da imam tudi pravico do nepopolnosti, tako kot drugi. Želim si izbirati samo tisto, kar me hrani, gradi in povezuje s svetom, ne glede na vse, kar se tudi ponuja. Želim si srečanj s srčnimi ljudmi. Še vedno potrebujem podporo najbližjih in jo bom vedno, ker se prav v družini najgloblje razvijam. Možu in otrokom sem globoko hvaležna vsak dan na novo. Tu se najbolj vidi, da znam čutiti, dati in sprejemati pred­vsem zato, ker sem ljubljena."

Ljubljeno pa se počuti tudi od mnogih drugih ljudi, predvsem od žensk.

Če kdo, potem je zagotovo ona tista, ki pozna človekove izvire resnične ljubezni. Katera pot vodi do njih?

"Resnična ljubezen ni nekaj, za kar se odločimo z voljo, tako kot se ne moremo odločiti, da se zaljubimo. Če zaživimo po zakonih življenja, ki so del nas, privre iz globine. Treba je opustiti nasilje, sprenevedanje, a tudi vsako obliko podložništva, in se odpreti veličini, iz katere smo rojeni. Ko postanemo preprosti in prosojni, ko delamo, kar govorimo in mislimo, začnemo doživljati, da se je odprl izvir. Pogosto se varamo in mislimo, da ljubimo, a to je le postavitev, scena. Zato je pot do ljubezni tudi postopno odpovedovanje vsemu, kar ljubezen ni, pa smo verjeli, da je. Vsakdo bi rad mislil, da zna ljubiti, a to je zahtevna vseživljenjska naloga, prestopanje v svet, ki ga nihče ne prejme zastonj. To ne pomeni, da je pot v ljubezen muka. Ljubezen nas hrani, podpira in navdihuje, zato smo na tej poti deležni nenehne podpore, vzpodbud in tolažbe, tako da moči in veselja nikoli ne zmanjka. Če samo trpimo, verjetno nismo na poti ljubezni."

Zato na delavnicah, ki jih vodita skupaj z Josipo Prebeg, vedno poudarjata, da so pomembni majhni, skromni koraki, obenem pa jasna smer.

"Izberemo svoj srčni cilj in potem gojimo zvestobo, iščemo prave ljudi za podporo, negujemo svojo živost in vse, kar je v nas pristnega. Vse, kar je kaj vredno, raste počasi, tako kot otrok ali drevo, in ne sme biti pozabljeno. Danes pogosto spreminjamo cilje in navezanost je kratkotrajna. Verjamem v trajnostne postopke, ker je po mojem to zakon življenja: uspešno bo le, kar dolgo in do konca ljubiš."

Kdo smo, odkrijemo šele v odnosih

Življenje je zanjo tisto, kar je čutila, da jo poganja naprej, ko je bila majhna, sama, obupana, prestrašena, ali pozneje, ko je doživljala velike neuspehe ali druge stiske.

"Čutila sem nekaj svetlega in nedotaknjenega v sebi, kar se je spet in spet prebudilo in zasijalo skozi temo."

Danes je ta ljubeči vzgib bolj zavestno prisoten v njej in vsak dan vsaj za trenutek čuti, kako je neskončno močan, večen, in kako presega njeno voljo. Lahko sodeluje z njim ali pa ga odklanja in od tega je odvisno, kako se počuti.

Prepričana je, da odnos do sebe ni nekaj, kar bi lahko gojili sami in na samem. Kdo smo, odkrijemo šele v odnosih, poudarja: "Naše posebnosti, lepota naše narave se razkrije, ko zasijemo v očeh drugega in on v naših. Samostojni postanemo šele v izmenjavi, ko jo zmoremo. Obenem pa se v odnosih razkrije tudi naša senca. V bližini, če je pristna, se ves čas prebuja vsa skrita resnica. Prej ali slej pride vse na dan: naša nesamostojnost, naše samoprevare, naša posesivnost, naše zahteve do drugega. Globlji je odnos, močnejši so ti nagibi. V resnični bližini, ki jo soustvarjamo, smo lahko pripravljeni to razumeti in preobraziti, a ni lahko. Zato pred tako bližino raje bežimo in se zadovoljimo z nadomestili. Bližina nam daje ogromno, a tudi veliko zahteva od nas. Predvsem skromnost in poštenost, obenem pa obrambo tega v nas, kar je sveto in mora ostati samo naše."

Vera vase je odnos do življenja

Kaj pravzaprav pomeni verjeti vase, imeti vero vase, in v kakšnem odnosu je ta s samozavestjo?

"Samozavest je bolj vezana na določeno področje, kjer ugotovimo, da kaj obvladamo, na primer – samozavesten kuhar ve, da pozna svoje delo, in se ga ne dotakne, če kdo reče, da nima pojma! Vera vase pa je odnos do življenja, v katerem stabilno in prožno doživljamo, da smo kos vsem izzivom, da smo ustvarjalni v sreči in nesreči, in da se znamo vsaj za hip konstruktivno povezati z vsakim človekom, pa naj bo odnos še tako težak. Vedno najdemo kaj, kar lahko izmenjamo, in tako ustvarjamo žive odzive, v katerih se počutimo vitalne. Verjamemo torej na osnovi vsakdanjega prizadevanja in opažanja, da je naše življenje res bogato in rodovitno. Vera vase nam omogoča, da smo v odnosih prisotni s celim bitjem, obenem pa svobodni v izbirah. To sem spoznala, odkar delava skupaj z Josipo, ki me je tudi naučila, da je bistveni del vere vase živo telo v odnosu do drugih."

V ženski je nekaj neverjetnega, če se odloči, da bo živa

Alenkino pisanje je ženski duši neverjetno blizu. Kaj je bistvo ženske duše in kako se ta (če se) razlikuje od moške?

"Niso vse ženske enake, zato bom rekla le, kako sama to doživljam in kaj vidim v ženskah, s katerimi sem se srečala. Mislim, da je ženska na najgloblji način povezana z naravnimi silami v sebi in okrog sebe. Če to izgubi, izgubi vir svoje ženske sile, navdiha in občutka za smer.

Obenem ima ženska veliko, mogočno potrebo po svobodi, ki pa jo v glavnem zanikuje predvsem po zaslugi tradicije. Vedno se je govorilo, da si ženska želi doma, moški pa sveta in obzorij. To je kulturni vzorec, oba potrebujeta oboje. Ženska se zateče v obdelovanje vrta in čiščenje stanovanja, če se je njeno obzorje zaprlo in nima česa gledati, ko se ozre vase. (Seveda nimam nič proti vrtovom in cvetju, sama imam to izredno rada ...) Zato je v nas skrita naravna in neudomačena moč, ki pa jo lahko živimo le, če se za to zavzamemo z vsem svojim bitjem.

Treba je namreč prerasti rodovno dediščino, pritisk okolja, lastne strahove. To je mogoče narediti le s skupnimi moči, ob podpori drugih, enako močnih žensk. Šele potem smo sposobne zaživeti ob moških, ki jih ljubimo, ne da bi se podrejale in ne da bi pikale, izkoriščale ali poniževale."

Zakaj pravzaprav blagor nam ženskam?

"Ker imamo tako neizmerne možnosti razvoja, ne glede na starost. Poznam ženske, ki imajo čez 70 let in so v polnem razcvetu. V ženski je nekaj neverjetnega, če se odloči, da bo živa. Ko odkrijemo ta svoj potencial, dojamemo, da ni ovir za vse, kar lahko ustvarimo, če le ostajamo zveste svoji naravi in čistim željam. Uresničimo lahko vse, po čemer hrepenimo, da le ne gre za mrzlo ambicijo, ki pohodi bližnjega in našo lastno plemenito bit. Če ne delujemo iz grenkobe, maščevalnosti, iluzij in premoči, se blagor naše ženske moči lahko uveljavi tako neustavljivo kot reka, ki teče proti svojemu morju."

Kaj je potem v resnici to, kar daje ženski neustavljivo privlačnost?

"Njena sposobnost, da pripada Življenju, da ga čuti, nosi naprej, varuje. Da ustvarja povezanost med ljudmi. Da seje in množi dobro, da dokazuje, kako je čistost namena nepremagljiva, ko se odpravi na pot. Njena vitalnost je tisto, kar privlači, njena prodornost pred ovirami, navdušena predanost ciljem, odnosom, svojim darovom, njena sposobnost, da daje zavetje dobremu in lepemu. Izžarevanje vsega tega jo dela lepo oziroma daje drugim občutek, da so v stiku z lepoto.

Ko stojimo pred morjem ali na vrhu gore ali sredi gozda in čutimo lepoto, ki diha ob nas, je podobno. Ko začutimo lepoto, se ta prenese v naš pogled. Moramo pa jo biti sposobni začutit. Ne zna vsak človek začutiti narave in življenja ob sebi in v sebi. Nekateri lahko opazijo samo videz soljudi, zavede jih podoba, ne vidijo pa, kaj je za njo. A zanimivo je, da kljub občudovanju, ki ga vzbuja čudovit videz, notranje prazna, napadalna ali mrzla ženska ne privlači, ljudje ne iščejo njene družbe. Morda ji uspe postati vplivna in popularna z drugimi sredstvi družbene moči, a gotovo ne s svojo intimno privlačnostjo.

Če gledamo samo videz, lahko morda opazimo estetsko popolnost, a lepota nas ne prevzame. Žal pogosto ženske iščejo prav to: da bi prevzele okolje z estetskim videzom. To nam ne more uspeti, razen za kak trenutek in za nekaj mladih let v življenju. Z notranjim izžarevanjem pa lahko sijemo v okolje do konca, ne glede na starost in lepotne nepopolnosti.

Lepota je povezana tudi z nego, s tem, da ženska ravna s svojim telesom nežno, pozorno, da si jemlje čas za svojo lepoto pri tridesetih ali osemdesetih letih. Ženska želi skrbeti za svojo lepoto, ker je to dušno delo in jo povezuje z bistvom. To nima veliko zveze z ogledovanjem sebe v ogledalu, z načrtovanjem učinka. Imam prijateljico, ki je že skoraj slepa, a z ljubeznijo izbira zase kreme, ličila in pričesko."

Ko ženska podpira druge ženske, podpira sebe

Alenka se strinja, da je v življenju ženske zelo pomembno, da sreča 'prave ženske' – ženske, s katerimi lahko skupaj joče in se smeji, razmišlja, govori in raste, da torej najde pravo sestrstvo.

"To je vsaj tako pomembno, kot je bilo imeti mater in očeta. V odnosu z ženskami lahko ženska varno izpove vse, kar druge zlahka razumejo in poslušajo, moški pa težje. Ko podpiramo druge ženske, podpiramo sebe. Svet ženskega je prostor, v katerem se poraja življenje, zato naj bi bil poln nežnosti, tako kot ljubeča maternica, in obenem energetsko močan, hranljiv. Ženske se naučijo miroljubnosti šele, ko se znajo povezati z drugimi ženskami, ker šele tam odkrijejo moč ženskega in nepotrebnost grobosti in napadanja. Seveda pa ne gre zlahka, ker nam je bilo vcepljene veliko tekmovalnosti, grenkobe in nasilja do sebe in drugih. Med ženskami pogosto potekajo prave krvave vojne, ženska zna biti z žensko kruta in neizprosna. A prav med ženskami zato odkrijemo svoje silnice in se odločamo za preobrazbo v drugačno žensko. Velik del družbenega nasilja se rojeva prav med materjo in hčerko, med snaho in taščo, med prijateljicami in kolegicami, med zapuščeno ženo in novo partnerico.«

Kot zunanja opazovalka (ker ne živi v Sloveniji) pri slovenskih ženskah opaža izrazito pridnost kot potezo slovenske kulture (torej priučeno vedenje). Kako se rešiti tega kolektivnega sindroma 'pridnih punčk'?

"V pridnosti gledamo sebe z očmi neke avtoritete, ki nam sedi za vratom in prišepetava, naj pogledamo, kaj vse je še treba narediti. Ocenjuje nas brez spoštovanja in sočutja. Ko želimo počivati, godrnja in očita, kaže na delo, ki čaka, in podpihuje nezadovoljstvo nad opravljenim. V taki pridnosti se naše srce suši in peša, ker v tem ni ljubezni ne do nas samih in niti do najbližjih ali sveta. Garamo za notranjega sodnika, ne za kaj drugega, in zato naše početje ni podarjeno nikomur in ni povezano z resničnimi potrebami kogarkoli.

Kot pravi Pinkola Estes, treba je opraviti Delo, ne opravil, ki se jih je kdo zamislil za nas, da bi nas ukrotil. Lahko delamo v kuhinji, v uradu, na vrtu ali na univerzi ... glavno je, da delamo na način in s ciljem, ki je naš. Šele ko delamo iz globine, prepričano in v času, ki ga izberemo same, postane vse smiselno in neha biti 'pridnost'. Tipično za pridnost je, da je naravnana na iskanje pohvale in tako imenovane čiste vesti. Prava delavnost žensko osvobaja, ker se posvečamo stvarem, ki nas gradijo in hranijo. Prava delavnost vedno tudi narekuje počitek in predah, ker pozna zakone uspešnega delovanja in živosti. Narava to zna in ne neha delovati niti za hip, a obenem nenehno spreminja ritem, se ustavlja, goji vzdržljvost in se ne izčrpa. Pozna modrost mogočne samoohranitve. Ženske se ga šele učimo. Naša naloga je, da v veličino in lepoto takega Dela povedemo sebe, obenem pa to pokažemo svetu ter tako spreminjamo družbo."

Več o Alenki Rebula, njenem pisateljskem delu in knjigah, predavanjih in delavnicah boste našli na www.alenkarebula.com

Vesna Fister, fotografije: osebni arhiv

• Preberite si še: Kako si duša izbere starše in družino
• V življenju se zaljubimo le v 3 osebe

Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj