Kako so vojne prejšnjega stoletja vplivale na naše odnose? Koliko tega še vedno nosimo s seboj potomci babic in dedkov, ki so doživeli vojno? V Sensa podkastu odgovarja Aleš Ernst, učitelj in avtor AEQ metode.
VIDEO:
Ana Vehovar, voditeljica Sensa podkasta, pove svojo osebno zgodbo:
"Moja babica je bila kot otrok za časa 2. svetovne vojne v različnih koncentracijskih taboriščih po Nemčiji. Bil je 1. november leta 1941, ko so na vrata potrkali trije vojaki s puškami in jim dali 3 ure, da se spakirajo. Večino stvari so pustili doma, v hlevu so pustili tudi vse svoje živali, ki so kasneje od lakote umrle. Mati je spakirala en kovček s stvarmi, vzela svojih pet otrok (najmlajši je bil star komaj šest mesecev) in so jih peljali na grad v Brestanico, kjer so čakali nekaj dni v štali, da se je nabralo dovolj ljudi. Nato so šli z vlakom v Nemčijo, kjer so ostali do konca vojne. Mati je bila vsa leta med vojno sama s petimi otroci, očeta so namreč ločeno poslali kopati strelne jarke drugam. Štiri leta niso vedeli, če je še živ, in tudi oče ni vedel, ali je njegova družina še živa. K sreči so se potem po vojni, po štirih letih, našli spet doma. Čeprav tudi doma ni bilo več, saj je bil popolnoma uničen do tal, še okna in poden so jim zmetali ven.
Ali je bil to ta prelomen čas, ko so bile ženske primorane, da ratajo trde, toge, zakrčene, da začnejo prevzemati moško vlogo, ker moških ni blo, ker so bili v vojni in so bile same postavljene v izredno težke razmere?"
Aleš Ernst odgovarja:
"Kot si opisovala, bi rekel, da je v odnosu med tvojo prababico in pradedkom ostal samo še zid. Vojna je vrgla ven okna, poden... ostal je samo zid, neko okostje partnerske zveze, ob tem pa ogromno zelo močnih negativnih čustev, ki si jih moral zelo globoko potlačiti, če si želel preživeti. Ko to tlačiš štiri leta, razviješ tako kronično zakrčenost, da enostavno pozabiš, da se je to sploh kdaj zgodilo.
Če si med vojno začutil veselje, ljubezen ali podobna čustva, je bilo to lahko zelo nevarno. Ko začutiš taka čustva, jih začneš dojemati kot nevarna. Če bi jih začutil, bi bil manj previden, manj preudaren, bolj nepremišljen. Med vojno te je to lahko zelo hitro stalo glave.
Ko sta tvoja prababica in pradedek prišla domov po vojni, sta vložila ves čas in pozornost v materialne dobrine, da sta obnovila hišo, uredila gospodarska poslopja, da sta začela spet pridelovati kmetijske pridelke. Bilo je pomanjkanje vsega. Niso bila samo štiri leta vojne, pa že štiri leta vojne je ogromen čas. Ampak je tukaj zraven še en kup let, ko so bili v konstantnem stresu, stiski in pomanjkanju.
Ves svoj dopamin so morali vlagati v to, da so uredili osnovne stvari, da so imeli kje spati, živeti, kaj jesti, da so zaslužili nek denar. Ta dopamin je nemogoče, da bi ga vlagali v medsebojne odnose, da bi dvigovali svoja čustva ali da bi gradili in izboljševali čustva na enak način kot so gradili in izboljševali hiše, stanovanja, ceste, električno napeljavo...
Danes imamo čustveno zrelost veliko manj razvito kot imamo razvito življenje. Zaradi tega pride do nepravilne uporabe časa in pozornosti. Iz takšnih zgodb kot je ta, ki si jo opisala, vidimo, da je bila glavna potreba po drugi svetovni vojni, da sta dva partnerja znala čim prej ustvariti neko materialno stabilnost. Ni pa bilo časa za urejanje odnosov in čustev.
Danes imamo materialno raven že zelo visoko, vedno bolj pa se kaže primanjkljaj dvigovanja ravni čustvene zrelosti in uporabe čustev, da bi kompenzirali vse te možnosti, ki jih danes imamo. Zato smatram, da imata tako moški kot ženska danes možnost in odgovornost, da dvigneta najprej zavestno čustveno zrelost, potem pa še podzavestno čustveno zrelost. Zato, da lahko bolje presodita, kdaj čustva projicirata, kakšno dejansko čustvo imata v sebi, kakšno čustvo izražata. Ali si upata, znata ali smeta uporabiti najbolj optimalno čustvo, da dosežeta določeno spremembo? Ali ju te spremembe, ki jih dosegata v svojem odnosu, dejansko vodijo, da je partnerski odnos s časom vedno bolj kvaliteten in se s tem upre zobu časa?
Izhajamo iz okrutnih časov, ampak smo preživeli in razvili tehnologijo, ki nam sedaj omogoča, da imamo več časa na razpolago, če želimo. Včasih si moral trdo delati, da si recimo okopal njivo, da potem nisi mogel biti najbolj pozoren na to, kaj partnerko moti in boli, ampak si si mislil, jaz imam svoje probleme, ti imaš svoje, uredi si jih sama ali potlači jih in pozabi, da so tam."
Čustvena zrelost se deduje iz roda v rod, vendar imamo danes možnost, da ustvarimo drugačne odnose.
Celoten pogovor si lahko ogledate tukaj:
Preberite si še:
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
