Spodnji izsek je vzet iz knjige The Ancestor Syndrome francoske psihologinje Anne Ancelin Schützenberger, pionirke na področju transgeneracijske psihoterapije. V knjigi raziskuje, kako se nezavedne družinske vezi, nerešene travme in "družinska lojalnost" lahko prenašajo skozi generacije – ne le skozi vedenjske vzorce, temveč tudi prek telesnih simptomov, nesreč in življenjskih dogodkov, kot so bolezni ali prometne nesreče.
V tem primeru gre za raziskovanje, ali je mogoče »podedovati« prometno nesrečo – ne genetsko, temveč psihološko in simbolično...
"Občasno vodim izobraževalne seminarje v bolnišnicah, kjer pripravljam medicinske sestre in druge oskrbovalce na delo z neozdravljivo bolnimi, zlasti z rakavimi bolniki, in za pripravo pacientov na kirurške posege. Z bolnišničnim osebjem izvajamo praktične vaje, in da bi res razumeli, kaj je stres, jih prosim, naj govorijo o zadnjem stresnem dogodku, ki so ga doživeli, in ga skupaj analiziramo.
Ena prijazna medicinska sestra je povedala naslednjo zgodbo.
»Ni bilo nič resnega, samo manjša prometna nesreča, ki sploh ni bila posebej stresna.«
»Kako se je zgodila ta nesreča?« sem vprašala.
»V avtu sem bila s svojo hčerko, ko je brezobziren voznik trčil v naju. On je bil kriv.«
»Koliko ste stari?«
»Osemindvajset, moja hči pa ima štiri leta.«
»Ste že kdaj prej imeli prometno nesrečo?«
»Nikoli.«
»Dobro razmislite.«
»O! Ko sem bila majhna deklica, sem bila z očetom v prometni nesreči. Imela sem… štiri leta. Kaj takega… res je, z mojo hčerko sem imela nesrečo natanko na isti cesti, ko je bila moja hči stara toliko kot jaz takrat, ko sem imela nesrečo s svojim očetom. To je čudno. Nikoli prej nisem pomislila na to. Pozabila sem.«
To je bilo "naključje" v starosti in "naključje" v okoliščinah, dvojna obletnična ponovitev – in pozabila je nanjo.
- Preberite si še: NEOZDRAVLJENE RANE: Medgeneracijski vplivi travm 2. SVETOVNE VOJNE
Poglejmo še en primer psihološke dediščine prometne nesreče.
Sedemindvajsetletni psiholog po imenu Roger je pripovedoval zgodbo o majhni, povsem običajni prometni nesreči, ki jo je doživel nekega dne, ko je svojega otroka prvič peljal v šolo. Bil je poročen, njegov otrok je imel šest let; in septembra je imel prometno nesrečo. Ni bilo nič hujšega, le nekaj pločevine je bilo poškodovane.
Vprašala sem ga: »Ali ste vi ali kdo v vaši družini že kdaj imeli prometno nesrečo?«
»Nikoli.«
»Dobro razmislite.«
»O ja, ko sem bil otrok.«
Tako sem ga prosila, naj povpraša očeta in stare starše o nesreči, kar je tudi storil.
Ko je imel šest let, je 1. oktobra doživel prometno nesrečo na poti v šolo na svoj prvi šolski dan. Njegov oče je prav tako imel nesrečo, ko je bil otrok, ko ga je njegov oče (Rogerjev dedek) prvič peljal v šolo.
Dedek nesreče na poti v šolo ni imel, ker sploh ni hodil v šolo. Njegov (dedkov) oče je padel v prvi svetovni vojni, družina pa je bila zelo revna. V tistem času mlade vdove vojakov v Franciji niso takoj prejele vojne pokojnine, zato je dedek pasel krave in šolo opazoval od daleč.
Od takrat je bil vsak prvi šolski dan v vsaki generaciji zaznamovan s prometno nesrečo na poti v šolo, otrok je šel z očetom z avtom, oče pa je bil tisti, ki se je odločil, da otroka prav na ta dan pelje v šolo. Opažamo lahko, da so običajno matere tiste, ki peljejo otroke prvič v šolo, ne očetje.
Zakaj prometna nesreča? Zakaj na poti v šolo? Zakaj prav prvi dan? Je to res zgolj naključje? Je to statistično verjetno? Je to res naključje, ki se ponavlja štiri ali pet generacij? Ali gre za nekaj, kar izvira iz notranje nuje?
Kako? Zakaj? Kaj deluje v spominu? Česa ne smemo pozabiti, ker je zaznamovano z nečim: prezgodnjo smrtjo, ki je bila med vojno dojeta kot krivica? Pomanjkanjem vojne pokojnine »dolgo časa«? Revščino sina heroja, ki je padel na bojišču časti? Prikrajšanostjo za šolanje? Ravnodušnostjo sosedov, družbe ali družine do njihove stiske? Datum prvega šolskega dne se je skozi pet generacij sicer spreminjal (oktobra ali septembra), a čas dogodka je ostajal enak (na poti v šolo na prvi dan), prav tako konfiguracija (dvojna obletnica) in pretres."
Vir: The Ancestor Syndrome, Anne Ancelin Schützenberger
Ti primeri razkrivajo, kako globoko zakoreninjeni in pogosto nezavedni vzorci lahko oblikujejo naše življenjske izkušnje. Prometne nesreče, ki se pojavijo ob istem času in v podobnih okoliščinah skozi več generacij, niso nujno zgolj naključje, temveč lahko predstavljajo simbolične ponovitve preteklih travm, ki še vedno živijo v družinskem nezavednem.
V enem od primerov se na prvi šolski dan vsake nove generacije ponavlja nesreča – kot da bi se prav na ta dan oglasil dedek, ki zaradi vojne nikoli ni imel možnosti obiskovati šole. Morda je ravno ta tiha, nezavedna želja – bolečina izgubljene priložnosti – ustvarila notranji vzgib, ki se skozi lojalnost prenaša na potomce. Otroci, ki doživijo nesrečo na poti v šolo, tako nezavedno nosijo zgodbo nekoga, ki tja nikoli ni prišel.
Delo Anne Ancelin Schützenberger nas vabi k razmisleku, koliko naših odločitev, strahov ali celo telesnih doživetij ni povsem "naših", temveč odmev družinskih zgodb, ki jih morda niti ne poznamo. Z ozaveščanjem teh povezav dobimo priložnost, da prekinemo nezavedne zanke ponavljanja in ustvarimo drugačno pot – zase in za prihodnje generacije.
