Ali moramo biti res ves čas pozitivni?

3. 3. 2019
Deli
Ali moramo biti res ves čas pozitivni? (foto: Unsplash.com)
Unsplash.com

Bodi pozitiven! Vedno?

Ljudje se radi nalepimo na pozitivno. Radi sledimo nasmejanim, pozitivnim ljudem z neomajno količino energije. Ljudje radi beremo knjige, ki nam dajo upanja, vere, lepih čutenj. Ljudje radi gledamo komedije, ki nas spravijo v dobro voljo. In opazko »kako si ti vedno dobre volje, nasmejana, vedno polna pozitivne energije«, štejemo za nek ideal. Nekaj, kar vsi želimo dosegati. Nekaj, kar cenimo pri drugih.

A življenje ima pri vsakomur tudi drugo plat. To ni negativnost, ne nesmiselno stokanje, niti čemerno pritoževanje – je le realnost. Je le življenje. Kdor tega ne prizna, se je ujel v čudne pasti samozanikanja ali preprosto laže sebi in drugim.

Včasih se mi zdi prav, da tudi ta del povemo. Kajti postalo je moderno ali a) stokati in se pritoževati čez vsakogar in vse ali b) kazati stalno, kako si le pozitiven in čudovit in odličen ter uspešen kot nek glavni igralec hollywoodskega filma simbolično močnega naslova »Moje Facebook popolno življenje«.

Ne eno ne drugo pa ne pomaga ljudem, ki nas opazujejo (osebno ali virtualno). Prvo (stalno nesmiselno pritoževanje) ljudi povleče v težko izhoden krog negativnih misli, ki se kot pajkova mreža hitro in tesno spletejo, da ostaneš ujet kot uboga muha, ki ji skoraj ni več pomoči. Drugo (popolnost, ki v realnosti ne obstaja) pa zna ustvariti lažno sliko, ki jo imajo opazovalci te slike. Zaradi te napačne slike se sami počutijo slabše kot v resnici so.

Ko si stabilen in trden v sebi, te ne eno ne drugo ne more premakniti. A pridejo dnevi, ko smo na tleh. Tako ali drugače. Takrat znajo te »popolne slike popolnega življenja« škoditi ljudem v trenutku, ko najbolj potrebujejo neko roko, ki bi jim pomagala stopiti na noge. Ramo, na katero bi se naslonili. Objem, ki bi povedal – vse bo v redu. In pogled, ki bi izražal – nič ni narobe s tabo, vsem se to dogaja.

Vsi imamo take dni. Včasih ure. Včasih pa tedne. Jaz imam večkrat trenutke, ko se počutim v množici ljudi tako osamljeno. In trenutke, ko se mi zdi vse moje delo brez pomena. Ko ne vem, kaj bi sama s sabo. Ko me moti teh nekaj odvečnih kilogramov. Ko ljubim brez odziva, in na drugi strani ranim, ker ne morem ljubiti drugega. Ko me skrbi za prihodnost in bremeni sedanjost. Ko mi je žal za preteklost in s krivdami v spominih zaspim. Ko ne morem spati zaradi skrbi in teže bremen. Ko mi je vsega dovolj in bi najraje odletela na drug konec sveta (in včasih to celo naredim). Ko bi najraje zbežala iz tega sveta stalnih pritiskov in zahtev ter pričakovane 24-urne odzivnosti na vsakem koraku (in včasih celo zbežim v gore sredi ničesar). Ko se trudim premakniti svoje vzorce, a kar ne gre in ne gre. Ko si nekaj želim, a tega ne dobim, na drugi strani pa tudi dobim, česar ne želim. Dni, ko bi najraje zajokala, a niti tega ne morem, ker ni nič oprijemljivega, kar bi bilo tako napak. Samo težko je.

Življenje je trpljenje, so mi tolikokrat govorili. A kolikorkrat so mi to rekli, tolikokrat sem zanikala, da ne drži, saj je življenje lepo. Kaj je resnica, je odvisno od pogleda ali pa od dneva. A oboje drži.

Nobena šola ni enostavna. Tudi prve črke se je bilo najprej težko naučiti. In poštevanko. Uf, da ne govorimo o odvodih in tistih kemijskih enačbah. Še danes mi niso jasne. Vsaka stvar, ki nam je danes enostavna, je nekoč bila težka. Potem sicer vsak dosežek, vsaka naučena stvar da svojo slast – diplomo, priznanje, veselje, dosežek. A le za trenutek. Potem smo spet v novi šoli, novih učenjih, z novimi učitelji, z novimi snovmi … Spet in spet in spet … In če smo prišli na ta svet, da se nekaj naučimo, potem že po tej preprosti povezavi življenje mora biti težko, če se želimo stalno učiti in rasti. Ne gre zgolj enostavno.

A dokler imam ob učenju nekje prisotno še vedno tisto otroško radovednost in naravno danost – željo po učenju, ima vse skupaj smisel.

Opažam, da večina ljudi v njihovih težkih trenutkih niti ne rabijo konkretnih nasvetov kaj narediti, niti kreativnih idej rešitev iz dane situacije. Ne rabijo niti finančne pomoči ali rame za vsakodnevno jokanje. Večina danes, v tem vedno bolj površinskem in igranem svetu globaliziranega sveta, najbolj potrebuje le to, da jim nekdo iskreno reče: "Lahko si kdaj tudi slabe volje in zaskrbljen. Tudi to je v redu. Tudi to je del življenja vsakogar. Nisi zato nič slabši od drugih." Samo pazi, da ne ostaneš predolgo v tem ...

Danes mi po mislih že ves dan hodi misel iz knjige CAMINO – Od suženjstva do svobode:

"Ne pozabi, da si samo človek. Povsem v redu je, da si včasih na tleh, da se zjočeš. Nato pa vstani in pojdi dalje. Vedno."

Zato pa hodim in hodim in hodim.

Petra Škarja