Včasih sabotiramo sami sebe ravno takrat, ko nam gredo stvari končno dobro...

Ali veste, da sta samosabotaža in odlašanje mehanizma preživetja? Da sta v resnici naša prijatelja? Oba načina kažeta na določeno potrebo in vsi se sračamo z njimi na določeni točki v življenju, vsak na svoj način.

Vsako obnašanje nam služi na svoj način. Sami sebe sabotiramo ali pa odlašamo s stvarmi, ki bi bile dobre za nas, zato, ker se v resnici želimo počutiti varne.

Zveni čudno in kontradiktorno. 

Dobro bi bilo, da preneham prekomerno piti alkohol, kaditi ali preneham s katerkoli drugo nezdravo navado, ampak ne zmorem. Je mogoče, da to počnem zato, ker se želimo počutiti varno? 

Ključ je v tem, da pričnemo delati in sodelovati s temi deli sebe in ne, da delamo proti njim oz. se jih poskušamo na silo znebiti. Ko sočutno delamo z njimi, lahko postanejo vir naše moči in modrosti. 

Samosabotaža in odlašanje prinašata pomembna sporočila. Najbolj pogosto gre za krik našega notranjega otroka. 

Včasih tisto, kar mislimo, da hočemo, ni to, kar v resnici želimo.

V življenju smo izkusili mnogo razočaranj, zato naša podzavest pritisne na zavoro in sporoča: "Kaj je smisel, saj nikoli ne zmagam, jaz vedno izgubim."

Če pogosto posegamo po alkoholu, nezdravi hrani, igramo igrice ali se zamotimo na kak drug nezdrav način, potem je to razlog. 

Ključ je v preklopu energije in v odkrivanju razloga, zakaj to počnemo in predvsem, kaj ta del nas POTREBUJE? 

Sami sebe sabotiramo takrat, ko naše podzavestne potrebe niso opažene in potešene. 

Siliti se v pozitivno razmišljanje in drugačno delovanje je naporno in nas izčrpa, saj se borimo proti svoji biologiji. Ta ustvarja dvome vase, notranje konflikte, strah in občutek nevarnosti. Vsi tej občutki delujejo skupaj, so ista "ekipa" in podobna energija. 

Večina naših podzavestnih programov se je ustvarila preden smo dopolnili sedem let. Do takrat smo izoblikovali prepričanja o tem, kdo smo, kaj si zaslužimo, česa si ne zaslužimo in kako deluje življenje. 

Ko želimo izkusiti nekaj novega, se naša podzavest takoj dotakne naših spominov in preveri, če je to, kar si želimo, zares "varno". 

Varnost lahko predstavlja veliko stvari. Običajno predstavlja za posameznika nekaj domačega. Nekaj domačega in varnega lahko predstavlja tudi - ne povedati resnice, ne pokazati svoje ustvarjalnosti, ne izraziti se... Ali pa izrabo substanc, kot so hrana, cigareti, droge, alkohol. Vse to namreč počnemo zato, da bi otopeli svoje občutke in bolečino potisnili stran in s tem na nek način to za nas predstavlja VARNOST. 

Če smo v preteklosti izkusili bolečino, potem je to najverjetne razlog za samosabotažo in odlašanje. V sebi imamo vgrajen sistem preživetja - negativno izkušnjo smo že doživeli in naš notranji varnostnik nas bo obvaroval, da bi doživeli še eno. Raje nas bo pahnil v samosabotažo, odlašanje ali bežanje, kot v soočanje z bolečino. 

V podzavesti namreč vlada zakon povezav in asociacij oz. se asociacije shranjujejo v podzavesti. 

Če smo se kot otroci dotaknili vročega štedilnika in se spekli, so naši možgani ustvarili nevrone, ki so povezali štedilnik z bolečino. Naslednjič, ko smo se približali štedilniku, smo se spomnili bolečine in bili bolj previdni. 

Možgani delujajo enako pri fizični in čustveni bolečini. 

Težava možganov pa je, da lahko narobe ocenijo možnost nevarnosti, v kateri smo, ker operirajo na zastarelem nevro vzorcu. 

Če nam je izkušnja, ki si jo sedaj želimo, prinesla bolečino v preteklosti, ali se počutimo, da si je ne zaslužimo, potem bomo sabotirali sami sebe oz. bodo možgani priskrbeli seznam razlogov, zakaj se nekaj ne bo obneslo. 

Če smo se v preteklosti soočali z bolečino in težavo skozi odvisnosti, potem je to naš način, h kateremu se avtomatsko vračamo vsakič, ko nam življenje prinese na pot kakšen izziv. Če se nismo naučili, kako sprocesirati, občutiti in izraziti čustva na zdrav način, potem bomo posegali bodisi po alkoholu, cigaretih ali drugih samodestruktivnih načinih. 

Moj oče mi je v otroštvu vedno dal vedeti, da nič ne naredim prav. Da nisem dovolj dobra in pametna. Krivil me je za vse, tudi, ko nisem bila kriva. Če sem želela izraziti svoje občutke, me je kaznoval ali pa ignoriral. 

Te izkušnje v otroštvu so postale moja osnova ali zasnova za življenje. Postala sem prestrašeno bitje. Nekdo, ki ga je strah vsega in vseh. Strah me je bilo tudi same sebe. Postala sem izgubljeno in zmedeno bitje. 

Strah je postal tako močan, da vsakič, ko sem si želela kaj kupiti, kadar sem želela izraziti, kaj si želim in kaj potrebujemo, kaj čutim, ali poskušala narediti karkoli ljubeznivega do sebe, sem pričela odlašati, sabotirati ter občutila močno anksioznost in slabost v trebuhu. 

Tega seveda nikakor nisem počela zavestno. Podzavest me je na ta način opozarjala, da če si bom nekaj želela, to NI VARNO, ker bom zato kaznovana, zavrnjena, morda celo ranjena, če bom naredila karkoli od tega. 

Kot otrok sem uporabila hrano kot način za vzpostavljanje svoje varnosti. Pri 13-ih letih so me dali na dieto, da bi izgubila težo. Pri 15-ih letih pa sem postala anoreksična. Moj nov način za vzpostavljanje udobja in varnostI je bilo stradanje in telovadba. 

Če sem želela sprejeti kakšne nove načine delovanja, sem jih takoj potisnila stran. Mislila sem, da me je strah, da mi ne bo uspelo in se zato nisem lotila stvari in izboljšanja. V resnici pa gredo stvari veliko globlje. V ozadju je bil v resnici strah, da bom kaznovana, zavrnjena, ne ljubljena in zapuščena - to pa za otroka pomeni, da ne bo preživel. 

In to je bil razlog, zakaj nisem bila sposobna pričeti z bolj zdravimi načini življenja. To je verjetno razlog, zakaj ljudje tako težko zapustijo svoje mehanizme preživetja. V ozadju je vedno globok strah. 

Padala sem vedno globlje in izgubila voljo do življenja. Če ne moreš biti ti ti, zakaj bi potem sploh živel? To je vodilo v skoraj 23 let izrabljanja samega sebe, potiskanja čustev, anoreksije, anksioznosti in depresije. 

Mama mi je vedno govorila: "Vedno splezaš na polovice gore, nato pa se ustaviš in plezaš nazaj." 

To počne veliko ljudi. Vse to zaradi našega "čustvenega lepila". Kaj je "čusteveno lepilo"?

To so nerazrešene težave, ki so zakopane v nas. Zamrznjena energija v nas. Iz te energije oblikujemo svoje življenje. Glede na to potisnjeno vsebino v sebi filtriramo izkušnje in diktiramo življenje. 

Večinoma sploh ne vemo, da te podzavestne vsebine obstajajo. Samo živimo in delujemo v njihovi energiji, brez da bi se tega zavedali. Postanemo strogi do sebe in se krivimo ter obsojamo, ker ne naredimo stvari tako, kot bi si želeli. 

To počnemo vsi in ni se potrebno kriviti, da nosimo v sebi nerazrešene težave. 

Potrebno pa je, da postanemo pozorni in dobro opazujemo, kaj se dogaja v nas. Kaj je tisto, kar kriči po sočutju, ljubezni, razumevanju, zdravljenju, razreševanju?

Ko sem trpela za anoreksijo, samodestrukcijo, depresijo in anksioznostjo, mi "tradicinonalne" terapije v številnih zdravstvenih ustanovih niso pomagale PRAV NIČ. Zato, ker so vse osredotočene na simptome oz. na to, da zmanjšajo vpliv simptomov. Nihče v medicini se ne ukvarja s tem, kaj se dogaja v človeku. 

Bila sem prestrašena, v sebi sem močno trpela, nisem se počutila varno v svojem telesu, nisem se počutila varno v tem svetu in v tej realnosti. 

Nisem potrebovala prisile, da bi jedla in se zredila. To je samo aktiviralo moje travme, ko sem bila debela in neljubljena. 

V zdravstvenih ustanovah sem se zredila, potem pa zopet izgubila težo, ko sem zapustila center. Nekateri bi to imenovali samosabotaža. Jaz temu pravim preživetje. 

Moj globoko zakopan strah glede pridobivanja teže je bil: "Če imam več kil, bom zapuščena, nihče me ne bo imel rad in ne bom preživela. " 

Tako kot nekateri poskušajo otopeti svoja čustva z alkoholom, sem jaz potiskala čustva z nadzorom svoje teže in s hrano.

Nisem se soočila s čustvi, ki so se skrivala za temi dejanji. Zato sem sicer obstajala, a nisem živela. Bežala sem pred seboj. Nisem želela občutiti bolečine vseh negativnih stvari, ki so mi bile nekoč izrečene. Nisem se želela soočiti s svojo notranjo bolečino.

Najbolj močen je bil strah, da bom spet kaznovana in zapuščena. A v resnici sem to počela sebi - kaznovala in zapuščala sem samo sebe. 

In tega začaranega kroga nisem zmogla ustaviti s svojim zavestnim razmišljanjem. 

Želim si, da bi vedela, kar vem sedaj - če želiš nekomu pomagati, ga ne moreš prisiliti v to, da bo spremenil svoje nezdrave navade. Biti moramo prijazni in nežni do njih ter opaziti, čemu jim simptomi samosabotaže, odlašanja, motnje, anksioznosti, depresije, odvisnosti... služijo? 

Kaj je speči razlog, ki povzroči te simpotme?

Kaj potrebuje zdravljenje, ljubezen in razrešitev? 

Kaj potrebujemo, kar nikoli nismo dobili od svojih staršev, ko smo bili otroci? 

Kako lahko to damo danes sami sebi? 

Ko se naučimo, kako dati sebi to, kar smo potrebovali kot otroci, takrat smo pripravljeni na zdravljenje in premagamo samosabotažo. 

Vsi deli nas so pomembni in vredni ter potrebujejo biti videni, slišani, ljubljeni in brezpogojno sprejeti.

Vsak del nas nam prinaša pomembno sporočilo.  

Če izkušate katerega od simptomov samosabotaže, bodite nežni in prijazni do sebe. Namesto da se tlačite dol, pojdite pozorno pod površje, globlje vase, da boste lahko razumeli, kaj je v resnici tisto, česar se bojite. In zakaj je vaše obnašanje na nek način vaša varnost. 

Ko boste razumeli razlog, zakaj povzročate bolečino sami sebi, zakaj si preprečujete napredek, boste končno sposobni izpustiti tisto, kar vam ne služi ter ustvarili polno življenje, kakršnega si tudi zaslužite. 

Vir: Debra Mittler, The Fascinating Reason We Sabotage Ourselves and Hold Ourselves Back, tinybuddha.com

Poglejte si še: 8 znakov, da morda zatirate travmatične otroške spomine

ali Rana, ki jo je prizadel oče - naj se spremeni v biser

Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj