Ali smem prekiniti odnos s starši, ki me ponižujejo?

Ali smem povsem prekiniti odnos s starši, ki me ponižujejo, vedno znova prizadenejo? Ali si smem privoščiti, da ne grem več na obisk k tašči?

Ali smem prekiniti odnos s starši, ki me ponižujejo? (foto: shutterstock) shutterstock
21. 1. 2023

Težave odraslih ljudi s svojimi ali partnerjevimi starši. 

-   Oče alkoholik terorizira vse po vrsti in me še danes ponižuje, samo da stopim čez domači prag.

-  Oče manipulira z menoj, da ne vem več ali sem pri pravi ali ne. Ob ogledu oddaje na TV sem ugotovila, da ima narcistično motnjo.

-   Za mamo naredim vse, na razpolago sem ji ves svoj prosti čas, ona pa vsak moj trud dobesedno popljuva in me opravlja pred sosedi, kako grozna hči sem.

-   Tašča z izgovori pošlje moža po nekaj v klet, ta čas pa me žali do obisti.

-  …

»Ali smem povsem prekiniti odnos s starši, ki me ponižujejo, vedno znova prizadenejo?«

»Si smem privoščiti, da ne grem več na obisk k tašči?«

Predstavljajte si sebe, da ste na vojnem bojišču in vas ranijo. Kaj naredi reševalna ekipa, ko dospe do vas? Nudi vam prvo pomoč, potem vas čim prej odpelje na varno, kjer ostanete tako dolgo, dokler povsem ne okrevate. Šele takrat boste pomislili, da bi se ponovno odpravili na bojišče. Nikoli nikogar ne pustijo sredi bojnega polja, da bi tam okreval.

Povsem enako vidim odnose. Kadar so ti izjemno težki, čutite veliko nasilja (običajno psihičnega) s strani kogarkoli, je na mestu, da se mu umaknete. Šele takrat boste lahko začeli zdraviti svoje rane.

Zatorej, smem pustiti ljudi za seboj, oditi od njih, kadar gre za hude zlorabe?

Moje mnenje je, da vsekakor JA. Vendar… v večini primerov le začasno – da se pozdravite. Tukaj se zgodba šele dobro začne.

Zakaj je zelo pomembno, da ne zaloputnete samo vrat domače hiše za seboj, temveč se posvetite svojemu ozdravljenju, lahko začutite v tem prispevku.

Kot je vsak človek pol mame, pol očeta, je tašča/tast pol vašega sopotnika. Četrtina vašega otroka. Zato velja podobno tudi za odnos z njima.

Na kratko to pomeni: kakršne občutke imate do staršev, jih imate do sebe. In občutki do tašče/tasta so energijska vibracija do partnerja in otrok.

Z odhodom samim še ni veliko dobrega storjenega, če kasneje ne poskrbite ustrezno zase. Vojni ranjenci potrebujejo zdravstveno osebje, da jim pomaga pri okrevanju. Enako rabi človek, ki je ranjen v odnosih, strokovno pomoč; res ne krvavi, ne bo se mu zagnojila rana v parih dneh, kot ranjencu z bojišča. A tudi psihične rane se »zagnojijo«. Ne čez noč. Najkasneje čez leta pa sigurno. 

Torej JA, v prekinitvi težkih odnosov ali v rahljanju le teh ni nič narobe. Po takem odmiku je potrebno intenzivno delati na sebi, da enkrat ne bo več nobene potrebe po tem in boste nekega dne spet lahko potrkali na domača vrata. Z mirom in ljubeznijo v srcu. Do sebe. In do svojcev. Kakršnikoli že so.

Tatjana Miljavec, www.NasmehSrca.si 

Poglejte si tudi podkast:

Preberite si še: Ko si želite, da bi se nekdo spremenil, se obrnite vase