Kako otroci spoznajo, da je ljubezen resnična? Ne takrat, ko je vse popolno, ampak ko vidijo, da znamo popraviti, kar je bilo ranjeno. Aljoša Bagola v Sensa podkastu poudarja, kako pomembno je, da otrok ne opazuje le tišine po prepiru, ampak tudi pobotanje, objem in besedo "oprosti".
"Pomembno mi je, da je hči Sofija čustveno pismena in da zna videti partnerski odnos v vsej njegovi dinamiki. Z Ivo imava kdaj tudi bolj intenzivna obdobja – zdaj je recimo pred premiero in je njena vžigalna vrvica precej krajša kot sicer. Jaz imam ogromno predavanj, hkrati pa je treba poskrbeti še za kakšnih deset drugih stvari. Seveda tega ni več toliko kot nekoč – neprimerljivo manj je – a se vseeno zgodi, da sva nervozna in se skregava.
Okej, se skregava. A potem se mi zdi zelo pomembno, da Sofija vidi tudi to, da se pred njo pobotava.
Ker – kaj se je dogajalo v naših otroških letih? Vsaj v mojem. Starša sta se zaradi svojih brutalnih skrbi z gostilno in s tem, da sta si morala vse dobesedno priboriti iz nič, pogosto skregala. Odnos je bil velikokrat kaotičen, neprizanesljiv, tudi v čustvenem smislu do nas otrok. In potem je bilo nekaj dni tihe maše. In potem je kar naenkrat spet bilo vse v redu.
Dobro – ampak kako se je zdaj to zgodilo? Kot otrok ne veš. Okej, to se zdaj mora ohladiti? To se zdaj mora nekako "preparirati", vzhajati? Karkoli že se dogaja – in potem je vse okej? In potem samo opazuješ in čakaš, kdaj se bo zgodil tisti dan. Včasih po dveh dneh, včasih šele po dveh tednih. In si zmeden in nimaš pojma, kako čustva delujejo.
Zato apeliram na vse: pobotajte se pred otrokom. Poljubite se pred otrokom. Objemite se. Recite si: oprosti. Recite: oprosti, ni bilo prav. Oprosti, vzrojil sem brez potrebe. Oprosti, veliko imam v glavi. Veliko imam na plečih. Daj mi pomagaj. Ko drug drugega prosimo za pomoč, s tem pokažemo svojo ranljivost – in jo normaliziramo.
Jaz sem izgorel ne zato, ker bi bil šibek, ampak zato, ker sem bil predolgo premočan. In to je ta formula. Ne upaš pokazati ranljivosti. Ne upaš jokati. Ne upaš spustiti identitete supermana, reševalca, tistega, ki vse zmore. Ker za tem tiči sram. Kaj pa bo potem? Me bo kdo sploh še maral? Me bo kdo še cenil?
In za tem tiči nizka samopodoba. In za tem tiči bolečina, jeza – in potem, čisto spodaj, še primarno čustvo: žalost. Žalost, ker v otroštvu nisi dobil tistega, kar ti je pripadalo. Kar si si želel.
Seveda – starši se večinoma trudijo, da je otroku dobro. In različni starši, v različnih okoliščinah, to zmorejo doseči na različne načine. Zato je pomembno, da znamo razumeti tudi to: da tisto, kar se nam je zgodilo, ni bilo namerno. Da so se trudili po najboljših močeh. In ko to razumemo, je lažje iti skozi bolečino. In predvsem – lažje je priti v stik s tem čustvom. In si ga – na zdrav način – dovoliti izraziti."
