Kasneje je postala uspešna in svetovno znana psihologinja.
Edith Eva Eger je odraščala na Slovaškem z očetom, mamo in dvema sestrama. Kot deklico jo je najbolj skrbelo, da je niso sprejeli v glasbeno šolo. Ko je izbruhnila druga svetovna vojna, so takšne skrbi izgubile vsak pomen. Starša sta umrla, njen fant prav tako, sama pa je bila rešena v zadnjem trenutku, ko je bila že na robu smrti.
Balet je bil njena velika ljubezen. Že pri petih letih je začela obiskovati plesne ure in sanjala, da bo nekoč nastopila v Dunajski državni operi. Danes jo svet pozna predvsem kot psihologinjo in avtorico uspešnic, toda pot do tega poklica je tlakovala ena najtemačnejših izkušenj 20. stoletja.
Rešili so jo v zadnjem trenutku
Kot najstnico so jo deportirali v Auschwitz, kjer je izgubila oba starša. Po vojni so zdravniki ocenili, da bi najverjetneje umrla, če bi jo osvoboditelji našli le dan kasneje. Bila je izčrpana, tehtala je komaj 30 kilogramov, imela je zlomljeno hrbtenico, tifus in pljučnico.
Ko so jo našli, je ležala med trupli. Bila je nezavestna, njen srčni utrip pa komaj zaznaven. Sledili so meseci okrevanja in učenja hoje. Mnogi niso verjeli, da bo po vsem, kar je prestala, še kdaj zaživela normalno življenje. A Edit Eva Eger ni le okrevala – postala je priznana klinična psihologinja, predavateljica in avtorica. Umrla je aprila 2026 v 98. letu starosti.
Vedno v senci svojih sester
Rodila se je 29. septembra 1927 v Košicah. Njeni sestri sta veljali za izjemno nadarjeni glasbenici. Magda je blestela pri klavirju, Klara pri violini. Edit pa je bila zavrnjena na sprejemnem izpitu za glasbeno šolo, ker naj ne bi imela posluha. To je močno prizadelo njeno samozavest. Kasneje je priznala, da se je pogosto počutila manj vredno od svojih sester.
Zato je toliko več pomenil balet. Ure in ure je preživela v plesni dvorani, dokler ni v njem našla svoje strasti. Pridružila se je gimnastični reprezentanci in do leta 1940 osvojila več državnih tekmovanj. Sanjala je celo o olimpijskih igrah, a zaradi judovskega porekla ni bila izbrana v reprezentanco.
V Auschwitz so prišli, misleč, da gredo na delo
Leta 1944 so Edit, njeno sestro Magdo in starša odpeljali v zbirni center za Jude. Družina je verjela, da jih čaka prisilno delo. Nihče si ni predstavljal, da jih peljejo v Auschwitz. Ob prihodu so starša takoj ločili od hčera in ju poslali v smrt. Edit in Magda sta ostali sami.
Sestri sta si obljubili, da bosta ostali skupaj za vsako ceno. Stradali sta, zmrzovali in živeli v stalnem strahu. Kljub temu sta si vsako jutro prizadevali delovati dovolj močni, da ju ne bi poslali v plinske celice.
Ples za dr. Mengeleja
Nekega večera je v barako vstopil Josef Mengele. Iskal je nekoga, ki bi plesal zanj. Druge zapornice so naprej potisnile Edith, saj so vedele, da je balerina. Čeprav je bila skoraj brez moči, se je odzvala. Ko je zazvenel Straussov valček Na lepi modri Donavi, si je predstavljala, da pleše na odru Dunajske državne opere.
Kasneje je zapisala, da ji je prav domišljija pomagala preživeti. Med plesom ni bila v taborišču, temveč na odru svojih otroških sanj. Mengele je bil navdušen. Zaploskal ji je in pred njo vrgel hlebec kruha. Edith ga je razdelila med druge zapornice. To je bil eden redkih trenutkov, ko so se lahko nekoliko najedle.
Pot skozi več taborišč
Ko se je vojna bližala koncu, so nacisti začeli evakuirati taborišča in uničevati dokaze o svojih zločinih. Edith in Magda so premeščali iz enega taborišča v drugo. Na koncu sta pristali v Gunskirchnu, kjer so razmere postale še bolj nečloveške. Zapornike so streljali, pretepali in jim pogosto niso dali niti vode.
Edith si zadnjih tednov skoraj ni zapomnila. Poškodovala si je hrbet, zbolela za tifusom in bila priklenjena na posteljo. Ko so taborišče osvobodili ameriški vojaki, je ležala med mrtvimi. Stara je bila 18 let in tehtala komaj 30 kilogramov.
Novo življenje v Ameriki
Po okrevanju je izvedela, da je njena sestra Klara preživela vojno, njen fant Erik pa ne. Kmalu se je poročila z Belo Egerjem in ustvarila družino. Kasneje so se preselili v Združene države Amerike.
Navzven je bilo njeno življenje mirno, v resnici pa so jo preganjali panični napadi, depresija in travmatični spomini. Dolga leta ni želela govoriti o Auschwitzu. Preobrat se je zgodil, ko se je začela zanimati za psihologijo in se pri skoraj štiridesetih letih vpisala na univerzo. Doktorirala je iz klinične psihologije in se posvetila pomoči preživelim vojn, žrtvam nasilja in ljudem s travmami.
Lekcija o notranji svobodi
Leta 1990 se je vrnila v Auschwitz. Kasneje je povedala, da je šele tam zares občutila svobodo. Sprejela je izgubo staršev in dejstvo, da je preživela. Namesto da bi jo preteklost zlomila, jo je spodbudila, da pomaga drugim.
Svoje izkušnje je opisala v mednarodni uspešnici Izbira (The Choice), ki je navdihnila milijone bralcev po svetu. Njeno osrednje sporočilo je bilo preprosto: človeku nihče ne more vzeti notranje svobode, tudi v najtežjih okoliščinah pa je mogoče najti smisel in pot naprej.
Vir: stil.kurir.rs
