Kako to, kar so doživeli naši stari starši, vpliva na nas? Preberite si odlomek iz knjige Podedovane družinske travme.
Od matere podedujemo vidike odnosa, ki ga je naša babica imela do naše mame. Travme, ki jih je doživela naša babica, njena bolečina in žalost, njene težave iz otroštva ali z našim dedom, izgube ljubljenih, ki so zgodaj umrli, vse to se v določeni meri prenaša v njen odnos do naše mame.
Če se vrnemo še eno generacijo nazaj, najbrž enako velja tudi za odnos babičine mame do babice. Podrobnosti dogodkov, ki so oblikovali naša življenja, so morda skrite, vendar njihove učinke globoko zaznavamo.
Naš odnos do partnerja, do samega sebe in način, kako skrbimo za otroke, je odvisen od tega, kaj podedujemo od staršev, pa tudi od tega, kako so naši stari starši vzgajali njih. V dobrem ali slabem, starši na nas prenesejo način vzgoje, ki so ga bili sami deležni.
Preberite si še:
- MEDGENERACIJSKE TRAVME: Ste podedovali čustveno travmo od svojih prednikov? In kako prekiniti vzorec?
- Kako družinske skrivnosti vplivajo na družino?
Videti je, da so ti vzorci vtisnjeni v naše možgane in da se oblikujejo še pred našim rojstvom. Način, kako se mama povezuje z nami, ko smo še v maternici, je bistvenega pomena za razoj našega živčnega sistema. Kot pravi Thomas Verny: »Izkušnje v maternici že od našega spočetja oblikujejo naše možgane in so osnova osebnosti, čustvenega značaja ter sposobnosti za višje ravni mišljenja«.
Videti je, da se ti vzorci bolj dedujejo, kot pa prenašajo z učenjem; kot da temeljijo na nekakšnem načrtu. Prvih devet mesecev zunaj maternice poteka nadaljni razvoj živčnega sistema, ki se je začel že v maternici. Katere živčne povezave bodo ostale in katere se bodo opustile ter kako bodo organizirane tiste, ki bodo ostale, je odvisno od tega, kako dojenček doživlja mamo ali skrbnika in kakšen odnos ima z njim.
Na podlagi teh zgodnjih interakcij otrok še naprej vzpostavlja svoj temeljni načrt za obvladovanje čustev, misli in vedenja. Če mama nosi podedovano travmo ali če se je vez z njeno mamo prekinila, lahko to vpliva na nežno vez, ki jo sama oblikuje s svojim otrokom, zato je bolj verjetno, da bo taka vez prekinjena.
Prekinitev vezi med materjo in dojenčkom v zgodnjem obdobju (daljše bivanje v bolnišnici, odsotnost zaradi potovanja, dolgotrajna ločitev) je lahko za dojenčka uničujoča. Materin vonj, dotik, zvok in okus, vse, kar otrok pozna in na kar se zanaša, nenadoma izgine.
»Mati in otrok živita v biološkem stanju, ki je zelo podobno odvisnosti,« pravi Winifred Gallagher, avtorica knjig o vedenjski znanosti. »Če se ločita, ne gre za to, da dojenček preprosto pogreša mamo, ampak doživi telesno in duševno odtegnitev, ki je podobna tisti, ki jo doživi odvisnik od heroina, če ne vzame droge«.
Ta prispodoba je lahko v pomoč pri razumevanju, zakaj vsi novorojeni sesalci, vključno z ljudmi, tako vneto protestirajo, če so ločeni od mater. Dojenček lahko ločenost od matere doživlja kot »življenjsko ogrožajočo«, pravi dr. Raylene Phillips, specialistka neonatologije v otroški bolnišnici. »Če ločitev traja predolgo,« pravi, »se dojenček odzove z obupom in se vda«. Enako menijo tudi dr. Nils Bergman in drugi strokovnjaki s področja nevroznanosti, ki preučujejo vez med materjo in dojenčkom.
Iz knjige: Podedovane družinske travme, Mark Wolynn, založba Primus
