"Bila sem močna ženska. Potem telo ni zmoglo več." (pogovor s Katjo Drobež)

Pri tem ji je bila v veliko pomoč EFT – tehnika doseganja čustvene svobode, ki je postala njeno poslanstvo. Zdaj sama pomaga drugim premagovati najrazličnejše strahove. In v neki noči, ko ni mogla spati, se je skoznjo zlila knjiga Medvedek se boji teme z namenom, da bi z njo starši svojim otrokom učinkovito pomagali premagovati različne strahove in čustvene stiske. 

Objavljamo pogovor iz tiskane Sense s Katjo Drobež, avtorico slikanice Medvedek se boji teme in izvajalko metode EFT.

Katja, s svojimi strahovi ste se soočili pri tridesetih letih, ko ste zunanjemu svetu dajali vtis močne poslovne ženske, mame in žene. Nam lahko opišete svojo osebno izkušnjo?

Na svoje otroške strahove nimam vizualnega, temveč telesni spomin. Vsakič, ko začnem o tem govoriti, čutim mravljince. Bila sem prvi otrok in pravilo je bilo, da mora otrok v svoji postelji zaspati sam. Otroka pustiš tako dolgo samega s svojimi strahovi, da mu zmanjka energije za jok in zaspi. Moja mamica je tem pravilom sledila. Če si samo predstavljam, v kakšen krč pade otrok, me je še danes groza. Sam v temi, telo se zakrči, strah, panika ... In mame, ki se jim trga srce, to vseeno počnejo, ker sledijo trenutnim pravilom vzgoje.

V resnici pa se na tak način strahovi vseh samo večajo. Sama sem vsako noč, ko sta starša zaspala, odcapljala k njima v posteljo. Potem sem vztrajala, da dobim sestrico, saj se mi ni zdelo pravično, da onadva spita skupaj, jaz pa moram spati sama.

Ta strah je ostal nekje v telesu. Pa ne samo ta. Tudi vsi ostali, ki so se začeli nabirati. Vse, česar me ni smelo biti strah v otroštvu, se je kasneje izražalo v tesnobah, ki so z leti postajale vedno močnejše.

Pri tridesetih letih sem imela zelo uspešno kariero. Bila sem tik pred zagovorom magisterija, članica uprave pomembnega podjetja, doma sem imela dva mala otroka ... Bila sem močna ženska z močnim oklepom okoli mehke sredice. V oklepu pa se slej ko prej naredijo razpoke in ne moreš več živeti sam s sabo. V notranjosti pride do razpada sistema. Telo ni zmoglo več.

Težava ni bila v količini dela, temveč v zadržanih čustvih. Kajti ko si sproščen, zlahka delaš od jutra do večera, če je treba. Ampak če do svojega čustvenega doživljanja nisi iskren in se zgolj sprenevedaš, da vse zmoreš, ter si ne dovoliš videti in začutiti strahu, pa pomeni samo eno – da strah z zanikanjem hraniš in ta postaja vedno večji. Misli so namreč orodje uma, čustva pa nagovarjajo telo in govorijo povsem drugačno govorico.

Začelo me je stiskati v prsih, težko sem dihala. Vsa zastala čustva so mi v telesu povzročala mravljince, potenje, vse do prvih paničnih napadov, ko svojega telesa nisem mogla več nadzirati z močjo uma. Fizično sem odpovedala.

Šla sem k zdravniku in dobila anksiolitike. Po enem mesecu, ko so začeli učinkovati, pa sem si rekla. “Katja, tablet pa ne.” Bila sem primorana sprejeti vse, kar se mi je dogajalo, ali pa bi v roku dveh let pristala na onkologiji ali psihiatriji.

To je bila točka preloma, ki vam je spremenila življenje na bolje?

Res je, spremembe so se začele na številnih nivojih. Pustila sem službo, s partnerjem sva šla na družinsko terapijo, naredila sem šolo astrologije in se srečala z metodo tapkanja, ki je postala moje življenjsko poslanstvo. Del družinske terapije je bil tudi tek. Čeprav nisem bila nikoli športnica, me je tek povsem prevzel, imela sem občutek, da tečem k sebi.

Moj tekaški vrhunec se je zgodil na 171 kilometrov dolgem ultramaratonu okoli Mount Blanca, najvišje gore v Evropi. Tekla sem dve noči in en dan in ko sem pritekla na cilj, sem se počutila tako, da bi celotno pot lahko pretekla znova. Ni šlo samo za fizično pripravljenost, ampak za neke vrste metafiziko.

Prepričana sem, da takšno pot lahko preteče vsak, če ima le dovolj velik poriv. Dojela sem, kako deluje človeški ustroj, in po tem izzivu ultramaratonov nisem več potrebovala. Spoznala sem, kdo sem in kaj je moje poslanstvo. In prav tako spontano je prišlo do knjige o tapkanju za otroke.

Sprememba, ki jo opisujete, je ogromna. Zdaj se sprašujem, kako ste sploh končali na študiju ekonomije?

(Smeh.) Res sem precej čuden človek. Zdaj me ne moti več, če mi ljudje rečejo, da sem čudna, čarovnica ali kar koli podobnega. To vzamem kot kompliment. In v družini smo pravzaprav imeli zametke čarovništva; moja babica je bila “teta Pehta”, takšna bolj zemeljska čarovnica, in tudi mene so od nekdaj privlačile energije. Močno čutim, da smo energijska bitja.

Pri mojih sedmih letih je oče storil samomor. Zame je bila to izjemno težka izkušnja, ampak danes lahko rečem, da sem od nje ogromno dobila, ker zdaj lažje čutim empatijo do ljudi in vsega, kar se jim dogaja v življenju. Morda se sliši čudno, ampak to je bila pozitivna izkušnja v mojem življenju.

Na ekonomiji sem končala zato, ker ni bilo nikogar, ki bi v meni videl tisto drugo Katjo. Nihče me ni silil, kaj naj študiram, a tudi nikogar ni bilo, ki bi v meni prepoznal tisti drugi, čarovniški del. Torej se je v moji notranjosti moral zgoditi tektonski premik, da sem lahko našla drugi del sebe, ki ga zdaj živim. Ko se je bilo treba odločiti za študij, se mi je ekonomija pač zdela najbolj praktična.

Ta študij je pomenil varnost, ki mi bo omogočala dobro materialno življenje. Ker sem bila dovolj bistra in pridna, je vse steklo brez težav, tudi kariera v poslovnem svetu – v vsaki službi sem napredovala in pri tridesetih letih sem že sedela v upravnem odboru pomembnega podjetja.

In potem ste nekega dne dali odpoved, zapustili svojo pisalno mizo, fikus in super sodelavke. Kam ste šli? Vas ni bilo strah prihodnosti?

Mož me je zaposlil v svojem podjetju in seveda naju je bilo oba najprej strah, a sva bila drug drugemu v oporo. Rekel mi je, da potrebuje ženo, mamo in partnerico, ne živčne razvaline. Imela sem torej veliko podpore, pa, kakopak, tudi veliko strahov.

Očiščenje in svoje pravo poslanstvo sem našla v tapkanju, s katerim sem se seznanila povsem po naključju. Kot sem omenila, sem opravila diplomo iz astrologije in k meni je na svetovanje prišla gospa, ki mi je v zameno ponudila skupno tapkanje. Takoj sem vedela, da je ta metoda zame. Ko sem jo začela izvajati, je nastopilo veliko očiščevanje, tri mesece sem samo jokala.

Ko sem izjokala vso žalost in dejansko začutila, da sem bila vse življenje na napačni poti, sem vedela, da je EFT moje poslanstvo. Izobraževala sem se pri Piki Rajnar, ki je metodo EFT pripeljala v Slovenijo. Kot nora sem vadila in zdaj v svojem delu res uživam. 

Poudarjate, da je tapkanje zelo preprosto, vedno je pri roki in zanj potrebuješ le nekaj minut. Vendar se verjetno tako kot pri kateri koli drugi metodi prej ali slej pojavijo odpori. Kaj s tem?

V resnici gre za odpor do sprememb. Rada rečem, da je tapkanje enostavno, učinkovito, hitro se ga naučimo in vedno ga imamo pri roki. In tisti, ki poskusijo, to takoj začutijo. Vendar pa vseeno pride do odporov. Zakaj? Zato ker devetdeset odstotkov svojega življenja preživimo na avtopilotu, sprememba pa nam predstavlja grožnjo, da ne bomo mogli več “jamrati”, kako grozni so drugi, kako grozno službo imamo in kako grozne otroke.

Upira se nam prevzeti odgovornost zase in za svoje življenje. V bistvu nas je strah sprememb. Samih sebe. Zato ves čas bežimo pred seboj, ampak vedeti moramo, da kamor koli zbežimo, s seboj vzamemo tudi sebe.

Pravite, da se je treba nujno soočiti z vsemi čustvi, tudi tistimi, ki jih dojemamo kot negativne in jih raje potisnemo daleč stran od sebe. Kako?

Že trideset let poslušamo nasvete pozitivne psihologije in new agea, kako je možno priti v večni mir. Resnica pa je, da večnega miru ni. To je naivno pričakovati. Tako kot je sedaj dan, bo zvečer tema. Midve lahko cel dan moliva, da zvečer ne bo teme, pa bo ta vseeno prišla. Morda sedaj čutite mir, pozneje pa lahko postanete nemirni.

Prepričana sem, da se moramo naučiti sedeti z nemirom, ne pa da ga odganjamo, potlačimo ali se pretvarjamo, da ga ni. Zato je tapkanje tako odlična metoda. Nauči nas mirovati, kadar pretirano čustvujemo.

Gre za to, da se s svojim čustvenim stanjem soočimo, ga sprejmemo in potrdimo svojo izkušnjo, da smo kljub svojim strahovom in odporom vseeno v redu oseba. Metoda EFT nam pomaga “razelektriti” čustveni naboj naših strahov. S tapkanjem se torej naučimo biti notranje mirni, tudi kadar nas zajamejo čustveni viharji. Pomembno je, da ne živimo v strahu pred tem, kaj bi se lahko zgodilo, ampak umirjamo čustveni naboj.

Zakaj je pomembno, da že v otroštvu spoznamo celoten nabor čustev? Kakšno vlogo imajo pri tem starši?

Starši imajo seveda izjemno vlogo, saj so prvi, ki svojim otrokom potrdijo vsa čustva, tudi strahove, ki jih doživljajo. V otroštvu se ustvarja naš odnos do telesa, do naših čustev in telesnih odzivov nanje. Mislim, da strah prinesemo na svet kot vzorec, neko družinsko energijo.

Ko otrok govori o strahu, ga lahko vidi, ima neko podobo. Lahko je to zver v omari, pošast pod posteljo ali pa neka energija. Je nekaj grozečega, kar čuti in grozi njegovemu telesu. In če starši zanikajo otroške strahove, češ da to ni nič takšnega, potem dajo svojim otrokom sporočilo, da kot osebe niso pomembni.

Družba otroke vedno bolj stiska, s prstom odgovornosti pa kaže na starše. Pridnost pomeni, da otrok ne sme čutiti celotne palete čustev. Ne sme biti jezen. Ampak jeza obstaja, na zemljo jo je dal Bog, univerzum ali kdor koli že to ureja. In bolj ko jo zanikamo, bolj postaja problematična.

Otrok tudi ne sme čutiti strahu. Odrasli se delamo, kot da ga ni, odrivamo ga in ga tlačimo čim globlje in stran od naše zaznave. In kaj rečemo otroku, ko ga je strah? Da strahu ni … saj si vendar velik fant/punca, kaj te bo strah, saj to res ni nič takšnega. Skratka, prizadevamo si otroke prepričati, da strahu ni in da ta ni pomemben. Ampak dejstvo je, da strah je. In tukaj delamo veliko napako.

Psihologi govorijo o prirojenih t. i. evolucijskih strahovih, kot so strah pred temo, hrupom, višino in padci. Ti naj bi predstavljali naraven del odraščanja, zato nekateri starši pomiritvi takšnih strahov ne dajejo prevelikega pomena.

Naša družba ni več zdrava. Zame je temelj zdravosti v času, ko so ljudje še živeli v jamah, v tesni povezanosti z naravo. Tehnično in družbeno smo od takrat sicer napredovali, čustveno pa ostajamo na isti ravni. Fizično telo se odzove na čustveni stres enako, kot se je včasih.

Strah je seveda koristen. Ko so naši predniki hodili po savani, se je aktiviral, saj so morali biti pripravljeni, če bi na primer nanje iz grma skočil tiger. To je primarni odziv napad – beg, ki ni razumski, temveč instinktiven. Smo potomci ljudi, ki jih je bilo ravno prav strah, da so se takrat, ko je tiger skočil iz grma, borili, tekli ali pa se delali, da so mrtvi. Geni ljudi, ki jih je tiger pojedel, se niso obdržali. Prirojeni strah je lahko torej tudi pozitiven – gre za aktivacijski strah, ki ga začutimo takrat, ko gremo v akcijo, in to je super.

Problematična pa sta pretirana skrb in zastraševanje na vsakem koraku. Poglejte samo medije. Jaz to imenujem črna psihiatrija – samo strah. Strah vas mora biti zaradi zdravja; umrli boste, ker je korona; umrli boste, ker je vojna; umrli boste, ker boste lačni in vas bo zeblo. Nenehno dobivamo takšna sporočila. V resnici bomo umrli vsi, ampak ali je res treba, da nas je ves čas strah?

Ko pride človek v situacijo, ko ga mora biti strah, se telo nagonsko odzove zaščitniško. Če pa smo nenehno v pripravljenosti, da nas je strah, se v nas čedalje bolj kopičita stres in strah. Hkrati pa otroku nenehno govorimo: “Ah, pa kaj te bo strah, strahu sploh ni …” Kako so že včasih rekli? Strah je sredi votel, okrog ga pa nič ni. In to je za zdrav razvoj otrokove osebnosti zelo slabo. Zato menim, da je treba vse otrokove strahove nasloviti in otroku potrditi, da je, četudi ga je strah, še vedno dobra oseba.

Kaj pa pretirano zaščitniški starši, ki vidijo prežečo nevarnost v vsem, kar obkroža njihove otroke. Kaj takšna pretirana starševska skrb povzroči otrokom oziroma kaj storiti, da starši svojih strahov ne bi zrcalili na otroke?

Danes otroke preveč ustavljamo. Ne smejo več tekati, plezati, skakati, morali bi samo sedeti in biti pridni. Starše je strah, ali se bo njihov otrok dovolj dobro prilagodil, da se bo lahko vklopil v družbo. Ne želijo, da bi bil, kakršen je, ampak tak, da ga bo družba sprejela. Naj ne pleza na drevo, naj dela domače naloge, tiho sledi pouku, ne sme se tepsti … in tukaj nastaja velika čustvena stiska, ki se vleče že generacije. Tudi mi smo bili vzgojeni tako.

Mene so vzgojili v močno žensko. V naši družini strah ni obstajal. To je bil seveda le zunanji videz, močen ščit, v notranjosti pa smo bili v resnici nežni in ranljivi. Seveda je v toku življenja prišlo do razpok in smo morali zunanji vtis uskladiti z notranjim svetom.

Ko pridejo k meni klienti, začnemo pri koreninah. Pri tapkanju otroških strahov najprej sprostim strahove staršev. Da začnejo ljubiti to bitje takšno, kakršno je, kakršnega so ustvarili ali pa dobili, če hočete. Da je otrok v redu. Tudi ko pleza po drevesu in jih je strah, da si bo morda zlomil nogo, je še vedno v redu. Pomembno je, da starš najprej sprejme sebe kot v redu osebo, čeprav se je njegov otrok pri igri kdaj poškodoval. In drugi korak je, da sprejme tudi otroka, da je ta kljub poškodbi pri igri v redu oseba.

Gre za to, da je treba zbuditi to primarno ljubezen, ki jo imamo mame v sebi. Ne tisto, ki nam jo zapoveduje družba. In s tapkanjem je možno ta primarna čustva znova obuditi ali si jih, bolje rečeno, dopustiti. Kajti ta vsesplošno prisoten občutek krivde in nezadostnosti lahko hitro zamegli presojo.

Izjemnega pomena je, da otroka vidimo takšnega, kot je, in ne takšnega, kot je družba rekla, da bi moral biti. In potem nad otrokom nehaš vršiti pritisk, pa četudi nezavedno, ampak ga imaš samo rad.

Postalo nam je jasno, da sta zveza “pridni otroci” in koncept vzgoje, ki ga skriva, naredila več škode kot koristi številnim generacijam.

Najprej se je smiselno vprašati, kaj pomeni beseda priden. Jaz jo razložim takole: ko vi rečete otroku, naj bo priden, potem želite, da se vede tako, da se boste vi dobro počutili (starši, vzgojitelji, učitelji …), kako se bo počutil otrok, pa ni zares pomembno.

Kaj pa uspešni in ambiciozni starši, ki svoje otroke gledajo predvsem skozi njihove dosežke? Kako pomagati njim?

Da starši pri sebi prepoznajo in nato spremenijo takšna prepričanja, je potrebno ogromno poguma. Vemo, da nam družba narekuje norme, da moramo biti lepi, uspešni in bogati, in to je veliko breme. In okužili so nas z informacijo, da imajo uspešni starši uspešne otroke, uspeh pa se meri s šolskim uspehom. To je informacija, ki absolutno ne drži, ker ni nujno, da bo otrok uspešen tudi v življenju, četudi bo imel v šoli same petice. Med šolskim uspehom in uspešnim življenjem ni povezave.

Bi kdor koli od nas kadar koli silil ribo, naj spleza na drevo? Nihče. Svoje otroke pa vsak dan silimo, da so ribe, ki plezajo na drevo. Morajo imeti dobre ocene, se dokazovati pri predmetih, ki jim morda sploh ne ležijo. Raje se ustavimo in jih vprašajmo, kdo oni pravzaprav so. 

Tapkanje nas kot starše ustavi, da si lahko končno rečemo: “Čeprav me je učiteljica klicala v šolo, sem jaz v redu.” Ko izgovarjamo stavke, s katerimi sprejemamo trenutno situacijo takšno, kot je, in hkrati nežno tapkamo po telesnih meridianih, se v telesu zgodi čudež. In si lahko rečemo: “Čeprav mi je učiteljica rekla, da se otroci premalo učijo in nagajajo, sem čisto v redu mama.”

Tako opravimo z nenehnim strahom in krivdo, da bi se morali še bolj potruditi in da bomo v redu šele takrat, ko bomo postali, kar smo si zamislili. Mi smo že sedaj v redu. Zato knjigo o medvedku, ki ga je strah teme, priporočam staršem; tudi zato, da si bodo lahko oddahnili. Čeprav je njihovega otroka strah teme ali pa so otroci živahni in nagajajo, so oni lahko še vedno povsem v redu starši. Tudi kadar so otroci žalostni, so vseeno dobri starši. To je prvi korak.

Drugi korak pa je, da pristopimo k otroku in njegovim čustvom. Rečemo mu, da čeprav ga je na primer strah teme, smo zdaj tukaj zanj: “Gledam in čutim tvoj strah in te imam zelo rada.”

Če kot mama otroku rečem, da strahu ni, potem nisem potrdila njegovih občutkov, nisem ga videla in slišala. On pa tako dobi informacijo, da je nepomemben, in celo življenje išče to ljubezen na različne načine – z drogo, alkoholom, spolnostjo, nakupovanjem. To je iskanje zunanje ljubezni, ki pa je jalovo početje in se najpogosteje konča s stisko, napadi tesnobe in depresijo.

Včasih otroci o svojih strahovih nočejo spregovoriti; takrat so lahko slikanice, kakršna je Medvedek se boji teme, most do njihovega notranjega sveta, pravite. Pravzaprav je vaša knjiga nekakšen prvi otroški priročnik za osnove tapkanja pri nas. Prvi del predstavlja basen, v kateri slovenske živali iščejo “zdravilo” za strahove svojih mladičev, drugi del pa je sestavljen iz jasnih navodil, kje in kako naj otroci in starši izvajajo metodo EFT. S knjigo lahko izvemo za otrokov strah in …

… ga odtapkamo. S tapkanjem otroku potrdimo, da razumemo njegov strah; skupaj si ga ogledamo, ga z njim začutimo ter mu sporočimo, da četudi čuti ta strah, je kot oseba še vedno v redu. Ne morem dovolj poudariti, kako pomembno je, da otroka potrdimo kot osebo. Dovolimo mu vsa čustva in znižamo napetost, kajti četudi jih je strah ali se bojijo, so še vedno super in jih imata mamica ter očka rada. Če boste takšno tapkanje preizkusili, boste odkrili, kako močan vpliv ima lahko na telo! Jaz tapkam ves čas, pa še vedno dobim mravljince.

V slikanici sem otrokom in staršem metodo predstavila na zelo preprost in slikovit način, kakršna je tudi sama metoda. Starš lahko tapka otroka ali pa skupaj tapkata otrokovo najljubšo igračo. Tudi točke, po katerih se tapka, niso določene do milimetra natančno. Zato v resnici ni izgovora, da ne bi starši in otroci skupaj tapkali. Nič ne more iti narobe, tudi če se še nikoli niste srečali s tapkanjem.

Kadar starši zaradi različnih težav pripeljejo otroka k meni in začneva tapkati, so rezultati neverjetni. Že po prvem tapkanju si otrok vidno oddahne. Potem se začneva pogovarjati in mi opiše strah. Morda ima ogromne zelene oči, roge, nagnusne kocine, velike šape ... Skupaj si ga ogledava in bolj ko ga ob tapkanju opazujeva, manjši postaja.

Kaj se pravzaprav zgodi med izvajanjem metode?

Ob tapkanju se začenjajo v telesu zniževati stresni hormoni. Strah povzroči, da se v telesu poveča vsebnost kortizola, adrenalina in drugih stresnih hormonov, s tapkanjem pa amigdali, ki je odgovorna za hormonski odziv na stres, povemo, da je vse v redu in da smo varni. In potem strah ni več tako velik in tako kosmat.

Kako pogosto je treba tapkanje ponavljati, da se otrok umiri?

Pri otrocih gre hitro in strahove lahko odpraviš za vedno. Pri odraslih pa gre za proces, v katerega je treba vložiti več energije. Če v otroštvu nimamo ob sebi človeka, ki bi skupaj z nami opazoval strah in smo se ga zato naučili zatreti ter odriniti, potem pridemo do zatrdelih načinov vedenja, ki se jih poslužujemo tudi v odrasli dobi. Takrat je tapkanje najprej le obliž na rano in ga je treba kar nekaj časa ponavljati. Najbolje se je vrniti v otroštvo in tam najti šopek spominov, povezanih s težavo, ki jo naslavljamo in tapkamo. Na tak način se da razrešiti ogromno stvari. Pri otrocih pa gre res neverjetno hitro. Tapkanja se naučijo v nekaj minutah in običajno jim je všeč. Sproti odpravljajo napetost in energija steče.

Pravite, da je knjiga o prestrašenem medvedku pisala vas, ne vi nje.

(Smeh.) Res je. Že prej sem kdaj slišala koga reči, da se je knjiga pisala kar sama, ampak zdaj sem to izkusila na svoji koži. Dolgo sem si želela napisati knjigo. Spogledovala sem se z bolj športno tematiko, o kateri sem pisala tudi precej uspešen blog. Ampak nikoli ni bilo časa. Pri medvedku je bila zgodba povsem drugačna. Neke noči nisem mogla spati, kar se mi pogosto dogaja.

Tapkanje je sicer zelo uspešno tudi proti nespečnosti, ampak ga sama pri tem ne uporabljam, ker sem ugotovila, da je ta čas zame zelo pomemben, saj se mi kar bliska od idej. V tem nočnem času mi je “priletela” tudi knjiga. Od začetka do konca, prav takšna, kot jo lahko berete. Dobesedno se je zlivala skozme. Pozneje je tudi lektorica povedala, da praktično ni bilo jezikovnih napak. Od ideje do izdaje je vse potekalo tako gladko, da sem dobila občutek, da sam univerzum želi, da ta knjiga pride med ljudi. 

Spraševala: Anka Pirš