Dr. Ryke Geerd Hamer je bil nemški zdravnik, ki je v 80. letih prejšnjega stoletja razvil koncept, znan kot Germanska nova medicina. Svoja prepričanja je oblikoval po osebni tragediji – smrti sina – in trdil, da je večino bolezni mogoče razložiti kot odziv telesa na močan psihološki šok.
Njegove teorije so sprožile številne polemike, saj so močno odstopale od znanstveno potrjene medicine, a kljub temu še danes vzbujajo zanimanje, tako zaradi svoje drugačnosti kot zaradi obljube o globljem razumevanju povezave med psiho in telesom.
Dr. Hamer je – izhajajoč iz dejstva, da sta psiha, tkivo in možgani enoten sistem – znal zgolj iz CT-posnetka odčitati poškodbe v celotnem organizmu, saj je izdelal zemljevid možganskih regij in pripadajočih organov ter tkiv.
Po njegovem prepričanju naj bi vsaka resnejša bolezen izvirala iz nenadnega, zelo težkega ali šokantnega oziroma močno čustvenega dogodka, ki ga človek doživi v globoki notranji osamljenosti.
Vsebina psihološkega konflikta določa, kje v možganih se pojavi konfliktno žarišče, vidno na CT-posnetku kot niz koncentričnih krogov, imenovanih HH (Hamerjev fokus). Ta točka je vedno v povezavi z določenim mestom v telesu, na katerem se kasneje razvijejo bolezenski simptomi. Nadaljnji razvoj konflikta določa razvoj lezije v možganih (Hamerjevega žarišča) in razvoj bolezni v organu ali tkivu.
Germanska nova medicina (GNM) je empirična naravoslovna znanost, ki zajema celotno področje medicine. Ustanovil jo je dr. Ryke Geerd Hamer. Njegovo odkritje je nastalo na podlagi lastne izkušnje – raka, ki je izbruhnil po nenadni smrti sina Dirka. GNM je bila leta 1998 prvič demonstrirana, testirana in potrjena na Univerzi v Trnavi na Slovaškem, nato pa še na 35 drugih ustanovah po svetu. Predstavlja celosten sistem razumevanja organizma, ki iz vzrokov bolezenskih procesov izpelje tudi terapijo.
GNM opisuje biološke povezave med psiho, možgani in organi ter daje embriološko-ontogenetsko razlago možganskih centrov, saj vse spremembe v psihi in organih koordinira možganska masa.
Po GNM bolezni, kot jih tradicionalno razumemo, ne predstavljajo »zlohotnih procesov«, temveč smiselne biološke programe narave.
GNM temelji na petih bioloških zakonih, ki razlagajo vzrok, potek in naravno ozdravitev vseh tako imenovanih bolezni. Ti zakoni predstavljajo nov pogled na življenje, naše biološke procese in naše vedenje. Z učenjem tega »jezika narave« lahko razumemo skrite povezave, ki jih prej nismo znali prepoznati.
Tri skupine vzrokov bolezni
- fizični vzroki – poškodbe, udarci, opekline, vbodi
- biokemijski vzroki – zastrupitve, pomanjkanje vitaminov
- biološki konflikt
GNM se ukvarja prav z razlago sprememb, ki nastanejo kot posledica biološkega konflikta. Biološki konflikt je življenjsko ogrožajoča situacija, v kateri mora organizem poskrbeti za svoj obstanek.
Na osnovi petih bioloških zakonov je mogoče razložiti vse bolezni, ki jih sproži biološki konflikt – med njimi rak, kronične bolezni, psihoze in alergije. Ta pristop omogoča usmerjeno, vzročno terapijo.
Pet bioloških zakonov GNM
1. zakon (Železno pravilo)
Vse resne bolezni izvirajo iz šokantnega, dramatičnega in osamljenega dogodka. Vsebina konflikta določa, kje se v možganih pojavi Hamerjev fokus, kar je vidno kot koncentrični krogi na CT-posnetku. To žarišče je vedno povezano s specifičnim organom, v katerem se kasneje razvijejo simptomi. Potek konflikta določa razvoj možganske lezije in potek bolezni v telesu.
2. zakon (Dve fazi bolezni)
Dokler konflikt ni razrešen, je človek v aktivni fazi konflikta, ki jo vodi simpatični živčni sistem – to povzroči padec energije.
Ko je konflikt razrešen, telo preide v fazo ozdravljanja (parasimpatično stanje), ki se kaže kot »topla bolezen« (vnetja, infekcije, alergije). Faza zdravljenja je lahko tvegana, saj telo opravlja intenzivne procese regeneracije.
Včasih je delna prilagoditev konflikta (brez popolne razrešitve) življenjsko lažja kot popolno zdravljenje, zlasti pri hudih vnetnih ali degenerativnih procesih.
3. zakon (Ontogenetski sistem tumorjev in sorodnih bolezni)
Napredovanje bolezni je nadzorovano ali iz »starih« možganov (trupno-možganski deli) ali iz »novih« možganov (možganska skorja).
Stari možgani upravljajo primitivne procese – konflikte preživetja. Novi možgani upravljajo družbene in teritorijalne konflikte: npr. konflikt ločitve, identitete, teritorija ali občutka razvrednotenja.
Ti konflikti se kot HH odrazijo v specifični možganski regiji, kar vpliva na pripadajoče tkivo in sproži psihosomatsko bolezen.
Hamer je tako lahko iz CT posnetka napovedal, kateri organ bo zbolel in kako se bo bolezen razvijala – glede na embrionalni izvor tkiva (ektoderm, endoderm, mezoderm).
4. zakon (Ontogenetski sistem mikrobov)
Mikrobi niso vzrok bolezni, temveč naravni pomočniki v fazi ozdravljanja. Njihovo delovanje koordinirajo možgani.
– Glivice in mikobakterije delujejo na endodermalna in nekatera mezodermalna tkiva.
– Bakterije delujejo na vsa mezodermalna tkiva.
– Virusi naj bi delovali na ektoderm.
Po Hamerju mikrobi pospešujejo zdravljenje in niso sovražniki, kot je učila Pasteurjeva teorija.
5. zakon (Smisel)
Aktivna konfliktna faza in faza ozdravljanja tvorita »smiselni biološki program narave«, razvit skozi evolucijo. Ti programi se sprožijo ob stresu in služijo preživetju.
Hamer je zapisal:
"Vse tako imenovane bolezni imajo biološki pomen. Dolgo smo Materi Naravi pripisovali napake, verjeli smo, da povzroča ‘kvarjenje’ – maligne, degenerativne procese. Zdaj pa lahko prvič razumemo, da v naravi nič ni nesmiselno, škodljivo ali maligno. Bili smo mi tisti, ki smo bili slepi."
Vir:
https://atma.hr/germanska-nova-medicina/
magicus /petbioloskihzakona.wordpress.com
