Kaj potrebujemo tisti, ki delamo z mladimi?

Značilno za človeka, ki je živ, je, da iz njega prihajajo besede, ki nosijo čustva. Mora se čutiti srce!

Kaj potrebujemo tisti, ki delamo z mladimi? (foto: Shutterstock) Shutterstock
18. 9. 2015

Odrasli smo se naučili, da je prenašati ljudi, ki niso uglašeni s svojimi čustvi, nekaj normalnega. Bolj ali ne se zapletamo v odnose, ki nam koristijo ali pa so nam nuja, in v teh okvirih, čeprav ne z lahkim srcem, prenašamo vse maškarade, nesigurnosti, neumesne grobosti in lažnive smehljaje.

V toku življenja in dnevnih izkušenj smo to vzeli v zakup. Nekateri tako zelo, da so že pozabili kaj pomeni pristen, iskren, ranljiv in čustven pogovor. Tisto iz srca. Mladi na drugi strani nimajo teh izkušenj in nimajo nobene potrebe po tem, da bi prenašali umetelnost ali jo v svoji bližini tolerirali. Včasih starejši rečejo ob kakšnem mladem - ta se mora še veliko naučiti v življenju ali pa - ta mora še odrasti. A mi lahko prosim nekdo razloži kaj to pomeni?

Meni to deluje kot poved razočaranega odraslega osebka, ki je obupal nad tem, da se lahko živi v tem svetu brez da izgubiš sebe. Ali to pomeni, da odrasel človek, ki poskuša z vsem svojem bitjem slediti srcu, ni prilagojen za našo družbo in mu ne bo uspelo?

Mladi reagirajo instiktivno in ne razmišljajo o posledicah svojih dejanj.

Nova nevrološka odkritja bi to povezala s tem, da mladi še nimajo dovolj razvitih možganov oziroma povedano drugače, so še prvinski. Reagirajo po svojem notranjem čutu in ta čut je strašansko iskren. Topla oseba - mrzla oseba, prijetna oseba - zlobna oseba, ranjena oseba - nevarna oseba.

Morda primerjava sedaj ne bo ravno na mestu ali primerna za vsakega bralca. Vsi lastniko psov verjetno veste, kako vaši psi reagirajo na različne ljudi. Nekaterim pustijo, da jih crkljajo in so do njih skrajno sladki, na druge pa renčijo in ne prenesejo njihove bližine. Zelo prvinsko.

Za vse tiste, ki delamo z mladimi, je torej najbolj pomembno, da se znamo s tem prvinskim srečati. Prepoznati vzgibe in preceniti, kdaj je ta prvinskost odraz stiske in kdaj resnice – boleče resnice. Za vsakega, ki se srečuje z mladimi, je torej to najprej delo na samem sebi.

Ko gledam nazaj na svoja srednješolska leta, ko sem imel največ stika z učitelji in vzgojitelji, in se spomnim, kdo me je uspel motivirati, pri komu sem imel občutek, da rastem in pri katerem imenu se mi še danes naježijo dlake...

Ko danes premlevam tiste stike z odraslimi, ki si jih lahko živo prikličem iz spomina; ko lahko črpam iz svojih izkušenj, mi je popolnoma jasno, kdo izmed mojih vzgojiteljev je v svet prinašal besede, ki so nosile čustva - kdo je bil spoštovan a hkrati človeški, kdo pa se je skrival za roza redovalnico in za ustrahovanjem skrival svoj strah in negotovost.

Tudi sam se zavedam, da sem delno že konformiran. Zavedam se tega, da me obkrožajo ljudje, ki niso iskreni do sebe, a hkrati vem, da so del mojega sveta. Utopično je upati in pričakovati, da bodo vsi okoli tebe spregledali in da bo življenje harmonija.

Lahko pa začnem bolj pozorno spremljati svet okoli sebe in prepoznavati, kdo so tisti ljudje, katerih kritika je plod njihove želje po tem, da bi bil boljši, in kdo s svojo kritiko samo utrjuje svoj položaj moči. Če je po eni strani tako težko delati z mladimi, je po drugi strani to zelo velik blagoslov, saj je pristnost res tisto, po čemer globoko v sebi vsi hrepenimo.

In kdo, če ne mlad, prvinski, nepokvarjen in nepreračunljiv človek, je najboljši učitelj – če si le lahko priznam, da se tudi od mladega človeka lahko veliko naučim.

Domen Strmšnik, Študijsko-raziskovalni center za družino