Bolečine se prenašajo iz roda v rod, vse dokler jih nekdo ne začuti, zaceli in na to mesto vrne Ljubezen

Preberite si čudovit in predvsem pomemben zapis zakonske in družinske terapevtke Alenke Lanz. 

Bolečine se prenašajo iz roda v rod, vse dokler jih nekdo ne začuti, zaceli in na to mesto vrne Ljubezen (foto: pexels) pexels
24. 10. 2020

Gledam ga v njegove velike, iskrivo navihane oči, medtem ko »ubija« mojo lutko. Na tleh ležijo druge lutke in igračke, cel kup jih je, ki so že izgubile ta boj. Vem, da je to zdravilno. Njegova močna, notranja in zelo naravna moč – agresija dobiva ventil. Ne ustrašim se je. Del njega dobiva nazaj izgubljeni nadzor. Varno je. Naj pride.

Med sproščeno igro in smehom ga vprašam: »Kako je, ko te nekdo udari?« Iz njega pride hitro in jasno: »Kot bi ti srček razpadel na tisoč koščkov.«

Globoka bolečina se razprostre v prostor med naju. Čutim jo, kako kot velika nepremična gmota leži pod njegovim »neprilagojenim« vedenjem. Prav to vedenje je pravzaprav najboljša prilagoditev na to, kar čuti v sebi, in ni nič drugega kot velik klic na pomoč. Klic po sprejetosti in ljubljenosti, tudi ko je težko.

Vsi otroci si želijo biti vredni.

Večje, kot so bolečine ob tem, kar so doživeli, večji so klici na pomoč. Večji, kot je občutek nevrednosti, bolj opazno je njihovo vedenje. Včasih opozarjajo tudi tako, da postanejo povsem neopazni.

Kadar se otrokom zgodi kaj težkega, si to razložijo skladno z njihovo razvojno stopnjo. Te razlage so nevarne. Vodijo stran od tega, kar otroci v resnici so.

Kadar doživijo udarce, se znajdejo v nemogoči situaciji: nekdo, ki ga imajo radi, so od njega povsem odvisni in ne morejo preživeti brez njegove ljubezni, jim povzroči globoko bolečino in strah. V njihovi notranjosti divjajo različna sporočila:

»Umakni se, boli in ni varno.«

»Približaj se, samo tako bo poskrbljeno zate.«

»Zakaj me nima rad/a? Z mano mora biti nekaj hudo narobe.«

»Čisto sam si, nisi vreden ljubezni.«

Udarci bolijo, toda občutki ob tem so tisti, ki resnično režejo.

Ker otroci v trenutku udarca povsem izgubijo občutek varnosti in povezanosti z odraslim, se prične izgubljati tudi njihova povezanost s samim seboj. Občutek za sebe razpada na različne male delčke, ki med seboj niso povezani. Povezave med temi delčki bo lahko otrok iskal in vzpostavljal tudi ko odraste, zagotovo pa bodo izraziteje vidni v času povečanega stresa. Takrat bodo vedno prišli na plano v želji, da bi bili sprejeti, ljubljeni, zaceljeni.

Globoko ponotranjen sram otrokom zamaje tudi samozavest in občutek, da niso vredni taki, kot so. Ljubezen tako postane pogojna in zanjo se je potrebno truditi. Globoka, boleča čustva bodo otroci skrili zares globoko, in težko se bodo soočili z njimi. Brez filtra, ki bi jih ščitil, ponotranjijo negativna in pogosto povsem napačna prepričanja o sebi. Krivda in občutek manjvrednosti se lepita nanje kot podivjane vešče, ki letijo na svetlobo in jo prekrivajo.

»Ti si tak in tak…« Nemogoč, je vse kar slišijo v tistem trenutku, in ker otroci bivajo ves čas v sedanjosti, se to sporočilo razpotegne v večnost.

Da bi zaščitili življenjsko pomembno vez, ki jo imajo s svojim staršem, okrivijo sebe. Tako deluje otroški svet. Udarce si pojasnijo z razlagami, da so si zaslužili, da ni bilo tako hudo, da so preživeli in so danes dobro vzgojeni, da sta oče ali mama želela samo dobro, in podobnimi. Mnogo razlag, bolečina pa je ena sama. Za otroka v tistem trenutku še kako resnična, četudi bo spomin nanjo lahko zbledel tekom življenja.

Otroci pogosto sami sebi postajajo tudi večji kritiki, kot so bili kritični do njih starši.  Notranjega kritika zunanjemu svetu ne razkrijejo kar tako, še posebej če ni zares varno, zaradi česar se le ta razrašča v vse pore njihove osebnosti ter potuje z njimi skozi življenje.

Vse to v otroškem telesu povzroča napetost, ki se pogosto kaže v spremenjenem vedenju ali telesnih bolečinah, ki se jih zdravniško ne da pojasniti. Kadar njihova čustva niso prepoznana, začutena in pomirjena, se otrok počuti zavrnjenega. Iz svoje stiske pogosto počne stvari, zaradi katerih ponovno doživi kazen ali nesprejetost, in krog je sklenjen.

Tako kot vsak kovanec, ima tudi ta zgodba dve plati; otroško in odraslo.

Tudi odrasli so bili nekoč majhni otroci. Zdaj, ko po tolikih letih želijo dobro vzgajati svoje otroke, jih lahko v času intenzivnega stresa marsikaj preseneti. Odzovejo se tako, kot si tega nebi želeli. Rečejo kaj, kar boli. Naredijo ali udarijo, ker v tistem trenutku ne zmorejo bolje in drugače, ter se pogosto zatečejo k vzgojnim metodam, ki so jih bili sami deležni kot otroci.

Samo sočutje do teh majhnih otrok resnično zdravi. Tu ni ovinkov in bližnjic, ničesar se ne da izsiliti ali prehiteti. Samo sočutje, ki z vso ljubeznijo objame bolečino, je edina prava pot.

Brez tega koraka se bolečine prenašajo iz roda v rod, medgeneracijsko, vse dokler jih nekdo ne začuti, zaceli in na to mesto vrne Ljubezen.

Naj ne bo to delo otrok, ko nekoč odrastejo. Veliko poguma se skriva v tem, ko zmorejo odrasli poiskati pomoč, in to spoštujem. Lahko je ravno to prvi korak, ki življenjsko pot obrne v bolj ljubečo smer, še preden razpade naslednji otroški srček na tisoč koščkov.

Alenka Lanz, zakonska in družinska terapevtka, alenkalanz.si

Poglejte si še:

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri