Corpore sed mens est aegro magis aegra malique in cirumspectu stat sine fine sui. (V bolnem telesu je še bolnejši duh, ki nenehno razmišlja o svoji nesreči.) Ovidij
V nasprotju z današnjim mišljenjem, da je bolezen izključno nekaj negativnega, telesno zdravje pa sinonim za srečo, so starodavni zdravniki imeli drugačen pristop do bolezni in zdravja, saj so menili, da je minljivo telo samo prenosnik duše, ki evoluira skozi inkarnacije. Zato zdravnikova pozornost ni bila usmerjena izključno na zdravljenje telesa, temveč je poskušal delovati na zavest bolnega človeka.
Oddaljevanje od resničnih vrednot naj bi namreč povzročilo disharmonijo, ki naj bi se odražala v kopičenju škodljivega, kar naj bi posledično privedlo do bolezni. Bolezni naj bi se izražale na različne načine – nekatere naj bi bile posledica načina življenja, nekatere pa določene z usodo oziroma "karmične". Maloštevilne in najlažje ozdravljive naj bi bile bolezni telesa. Veliko resnejše in globlje naj bi bile bolezni na psihični in subtilnejših ravneh. Starodavni zdravniki, ki so vedeli, kaj in kako zdraviti, so predvsem poskušali povrniti izgubljeno ravnotežje.
Čeprav bolnik bolezen od zunaj in subjektivno doživlja kot zlo, kot trpljenje, ima v tradicionalni medicini to stanje pozitiven pomen, ker je lahko gibalo notranjih sprememb. Človek zaradi bolezni, zlasti če je ta resnejša, svojo pozornost preusmeri od vsakodnevnih in minljivih stvari drugam. Ni človeka, ki se v takih okoliščinah ne bi zamislil nad lastnim življenjem in smrtjo. Bolezensko stanje človeka primora k umiku vase, k notranjemu preizpraševanju vzrokov, ki so privedli do bolezni.
Bolezen predstavlja kritičen trenutek za telo pa tudi za samega človeka, saj se v njegovi zavesti vse poruši, doživi šok, kaos. Starodavni zdravniki so ta trenutek, ko je razpadala "stara zavest", izkoristil za možnost spremembe zavesti prek izkušnje bolezni.
Medtem ko bolnik razmišlja, kako odpraviti neželeno stanje in deluje le v okviru tistega, kar lahko dojame, je starodavni zdravnik spodbujal bolnika k temu, da bi presegel to golo fiziološko stanje ter bolezen ustrezno povezal z že pridobljenimi življenjskimi izkušnjami in tako sodeloval pri lastnem zdravljenju. Zdravnik je vedel, da zavest človeka ni dokončna in omejena – nasprotno, njene številne zmožnosti se lahko izrazijo prav po zaslugi psihičnih "pretresov".
Zdravnik je bolniku pomagal prepoznati lastno zmožnost vzpostavljanja ravnotežja v svoji notranjosti. Ni dal samo zdravila, zunanjega odgovora, s katerim bi le "saniral" motnjo, temveč je od bolnika zahteval določen napor, da bi ta znova povezal "razpršene elemente", kar mu je omogočalo resnično ozdravitev.
Če na bolezen gledamo v okviru celote človekovega življenja, ne pa kot na osamljen, ločen dogodek, ta vedno nosi neki smisel in sporočilo. Prav te nove izkušnje v procesu interakcije s predhodnimi izkušnjami in elementi omogočajo reorganizacijo bolnikove zavesti in kvalitativni premik.
Bolezen so zato nekoč izkoristili, da bi spodbudili transformacijo bolnikove zavesti ter mu tako omogočili, da spremeni dotedanji način življenja. Patološko stanje je predstavljalo plodna tla za možnost psihološkega prehoda iz "nižjega" v "višje" stanje zavesti. Bolnik se je lahko prek bolezni naučil nekaj o sebi in se tako približal samemu sebi, kajti prek "izkušnje negativnega" se je srečal z resničnostjo na višji ravni od te, ki jo je poznal do tedaj.
S takim pristopom si zdravje, bolezen, življenje in smrt ne nasprotujejo. Prav obratno, vsi skupaj z medsebojnim dopolnjevanjem sodelujejo pri oblikovanju celote dinamičnega odnosa, kjer ima vsak element, tudi bolezen, določen smisel in je nujen za življenje. Tradicionalni zdravniki so poznali vrednost tega in koristnost učenja iz protislovnih življenjskih okoliščin, kajti te so lahko vir resničnih sprememb. Človeka so prek bolezni poskušali spodbuditi k preizpraševanju lastnih meril in stališč ter ga tako privedli na pot spoznavanja v okviru njegovih zmožnosti.
Tomislav Peharda, dr. med.; www.akropola.org
- Preberite še: Bolezen - odtujenost od zavesti