Mnogi smo bili vzgojeni v duhu, da se je treba kar naprej truditi in da je zelo pomembno od okolice požeti odobravanje. Ni čudno, da smo garali dneve in noči, hlastali za nagradami in zardevali ob potrditvah in povišicah ... dokler nas ni nekega dne prešinilo: Kdo sploh sem? Kaj je moje poslanstvo tukaj? ... Na poti smo se izgubili.
Če še kar vztrajate v delu ali v karieri, ki vam sicer prinaša ugled ali vas finančno osvobaja, v sebi pa niste srečni oziroma vedno močneje čutite, da ste ustvarjeni za nekaj drugega … berite naprej. Čustva lahko potlačite, ampak vselej se bodo vrnila … in če nočete zboleti, raje začnite poslušati srce!
Ko se ženemo za stvarmi zunaj nas samih, izgubimo stik s svojim pravim jazom
Če vam notranji glas šepeta, česa si želi in vam na pot prihajajo znaki, ki kažejo, kaj je vaš dušni namen, ubogajte! Če se ne počutite dobro v svoji sedanji vlogi ali če neradi prihajate v službo, je čas za spremembo.
Morda bo na začetku težko, a sčasoma boste veseli, da ste si končno upali. Dobro se boste počutili v svoji koži in ponosni boste na to, kar počnete – pa ne zaradi odobravanja drugih. Zato, ker ste bili za to rojeni! In ker ste dolžni slediti svojemu pravemu jazu.
Če drugim zaupamo bolj kot sebi, trošimo svojo moč
Če vse upe polagamo v tuje odločitve, če naš ego raste s pohvalami in če zatrepetamo vsakič, ko nas na delu potrepljajo po rami češ, dobro si opravil/a, potem se moramo vprašati, zakaj smo tako odvisni od teh zunanjih potrditev. Več teže damo na mnenja drugih, manj bomo samozavestni in pristni. Manj se bomo naučili o nas samih, manj bomo v stiku s svojo naravo.
Vsi se ravnamo po prepričanjih, ki so jih ustvarili naši podedovani vzorci, naše individualne izkušnje, pa vpliv okolice, vzgoja, šolski sistem... Če dovolimo, da mnenja drugih zameglijo našo percepcijo, ali še huje, ubijejo našo vizijo, bo naša duša na obroke umirala.
Naučiti se moramo, kako trdno stati za svojimi lastnimi prepričanji in besedami, ne glede na to, kaj pravi svet. Če nas spodbuja, super, če ne, pa bomo prav tako preživeli.
Lahko se zgodi, da bomo od odkrivanju svojega prava jaza naleteli na odklonilne vzorce iz mladosti – tedaj si moramo dovoliti, da jih presežemo in nadaljujemo po svoji poti. Kako bomo vedeli, katera je prava? Vsekakor bomo čutili, katera ni … in to je prvi korak v smeri življenja po naših zapovedih! Ko počnemo nekaj, v čemer uživamo in nas to hrani, materialno in predvsem duhovno, v sebi slej ko prej začutimo, da je to prav za nas.
Želja po impresioniranju je kot lakota, ki je ni mogoče potešiti
Če ne opustimo te želje, bomo zmeraj hoteli nekaj več in kar naprej (se) bomo primerjali. Nič ne bo dovolj dobro, nikoli se ne bomo ustavili. Takoj, ko bomo dosegli, kar smo si zadali, se bomo zapičili v nov izziv – namesto, da bi proslavili svoj uspeh in si dovolili globoko vdihniti, preden se lotimo novih zmag. Vedno več, vedno bolje … to je mantra za ljudi, ki ne razumejo, da ni vse v materialnih stvareh in da se sreča ne kopa v denarju.
Koliko smo vredni in zakaj?
Mnoge, ki hrepenijo po tem, da impresionirajo druge in ženejo pohvale, zadane šok, kadar se to ne zgodi.
Čas je, da prenehamo meriti svojo vrednost na podlagi teh začasnih zmag, teh 'uspehov za publiko'.
Ni nam potrebno ves čas dokazovati, da smo vredni ljubezni. Seveda je lepo, če smo v nečem dobri in uspešni, a paziti moramo, da naš obstoj ne postane tekmovanje v primerjanju, kdo ima več diplom, več oblačil, več avtomobilov, čevljev, čigav otrok ima več igrač, katera družina ima več vikendov na morju itd.
Če se zalotite, da kupujete nekaj samo zato, da bi poželi zavistne ali odobravajoče poglede okolice, je skrajni čas za spremembo!
Naša individualnost je vredna več kot zunanji uspeh
Kadar se ženemo za stvarmi in pohvalami, včasih v zameno za nekaj 'všečkov' pozabimo nase in na to, kdo v resnici smo. Svetu kažemo obraz, ki ga od nas pričakuje. Obraz, ki ga hoče videti. Pogosto nima veliko skupnega z našim pravim jazom. Od tam obstaja le še tanka meja do trenutka, ko se zavemo, da se ženemo za stvarmi, ki jih v resnici sploh nočemo niti ne potrebujemo. Če to mejo prestopimo, lahko hitro pozabimo, kakšna je naša prava esenca. Kdo smo zares. V kaj verjamemo. Potreben je pogum, ampak kdo uspe kljub vsemu ostati zvest samemu sebi (in zavoljo tega včasih tudi koga ali kaj zavrniti) je resnično uspešen!
Kako ostanemo zvesti sami sebi?
1. Naučimo se prepoznavati razliko med tem, kdo smo in kaj so naši dosežki (vključno s finančnim uspehom, vitko zagorelo postavo, dragocenimi predmeti, ki jih posedujemo).
2. Pogum, da sledimo svoji resnici! Ne smemo dovoliti, da nam strah pred neodobravanjem prepreči, da bi živeli tako, kot čutimo, da je prav za nas. Pa kaj potem, če bomo nekateri mislili, da smo čudni.
Vsaka čudnost je pravzaprav avtentična čudežnost … In to je tisto, kar je pri vsakem posamezniku impresivno.
vh, navdih: Tiny Buddha
Preberite še:
- Ko smo nesrečni, je čas za spremembe
- Ugajanje drugim ne ugaja naši duši
- Pozabi, kaj se pričakuje in stori, kar te osrečuje!
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
