Boštjan Videmšek: Kraja bolečine drugega je zločin

30. 10. 2016
Deli
Boštjan Videmšek: Kraja bolečine drugega je zločin (foto: Jure Eržen)
Jure Eržen

Sensin intervju z Boštjanom Videmškom, dolgoletnim Delovim poročevalcem iz kriznih žarišč.

"To, da ljudje v dobrih avtih z dobrimi plačami trpijo v bolečini drugega, je emocionalni turizem. Napajanje ob tej bolečini je mrhovinarstvo prve vrste. Begunci so nova joga, kjer gre za idejo: najemite si svojega begunca, pomagajte nekomu."

Kako je mogoče, da je eno življenje pomembnejše od drugega? Kako je mogoče, da vedno in povsod obstajamo mi in obstajajo oni? Kako je mogoče, da je privilegij biti rojen v miru in blagostanju tako samoumeven? Kako je mogoče tako drastično pomanjkanje empatije in sočutja? To so le nekatera od vprašanj, ki jih v knjigi Na begu zastavlja Delov novinar in krizni poročevalec Boštjan Videmšek. Knjiga je pretresljiv in dotakljiv vpogled v osebne zgodbe beguncev, ki jim je avtor nadel imena in obraze. To je bilo več kot potrebno, saj smo se obnašali, kot da ljudje ne bi imeli imen, obrazov, usod, zgodb. Ko knjigo odložiš, si je nemogoče pogledati v obraz in ostati ravnodušen. Po branju boste najbrž zasovražili sebe. Na begu namreč ni knjiga o njih, temveč o nas. Je knjiga o strahu v vseh agregatnih stanjih, ki je največji sovražnik. Je zgodba o izgubljenih iluzijah, o peklu, ki ga je ustvarila naša civilizacija, in o naši državi, ki kriči zaradi bolečine drugega. In kar je najhuje: ni fikcija, temveč grozljiva zgodba včerajšnjega, današnjega in jutrišnjega dne.

Boštjan VidemšekZ nekakšnim strahospoštovanjem sem prosila za intervju avtorja knjige in novinarja, katerega reportaže iz kriznih žarišč spremljam že nekaj let in se spet in spet sprašujem, od kod izvira njegov pogum, da zliva grozovita dejanja in tragične zgodbe ljudi skozi besede, kako vse to predela in kako ostane živ. Ko sem brala Ultrablues, ki ga je napisal skupaj z Žigo X Gombačem in Samom Rugljem, sem 'ultra občudovala' njegovo zmožnost, da presega meje lastnih zmožnosti in odpira vrata v svoj notranji svet. Med najinim pogovorom sem odkrila, da je bil strah odveč, spoštovanje upravičeno in da sem lahko neizmerno hvaležna, ker mi je odprl vrata v svoj svet. Knjiga Na begu je po Vojni terorja (2011) in Uporu (2013) zaključna knjiga trilogije.

Kako je nastala knjiga o beguncih? Najprej ste jo menda želeli poimenovati Obrazi vojne in pisati o ljudeh, ki živijo v vojni.

Z založnikom Samom Rugljem sva se dlje časa pogovarjala o tej knjigi. Osnovno vodilo je bilo narediti odmik od klasičnega poročanja, kot sta prvi dve knjigi Vojna terorja in Upor, do bolj osebne, hkrati pa še vedno dokumentarne, 'nonfiction' naracije. Besedo osebno sem vedno razumel kot osebno nekoga drugega, in ne sebe. Pravzaprav sem poskušal obvarovati vstop lastnega zasebnega v svoje pisanje, ker se mi zdi, da mora novinarstvo ostati puristična forma, ki izgubi svoj pomen in jedro, ko novinar sam postane zgodba. Samo Rugelj me je gnal in spodbujal, saj je bil prepričan, da imam ogromno povedati, v smislu: govori preko sebe in veliko več boš povedal o drugih. Do preobrata je prišlo že pri Ultrabluesu, kar je bil zame izlet drugam. Ultrablues je v žanrskem in izpovednem smislu pustil nepovratne posledice, zato je knjiga, ki bi bila logično nadaljevanje prvih dveh, postala moj osebni uvid v stotine osebnih zgodb ljudi na begu. Na začetku sem mislil, da bo nosila naslov Obrazi vojne in bo vključevala 30 do 35 zelo intimnih portretov ljudi, s katerimi sem se srečeval od leta 1997 do danes, potem pa je v zadnjih dveh letih prišlo do velike begunske zgodbe, ki je vstopila na evropska, slovenska tla. 16. septembra lani sem v Rigoncah sprejel odločitev, da mora biti to zgodba o beguncih, hkrati pa o nas in o meni. Ko sem začel zbirati material, sem ugotovil, da ves čas iščem točno to zgodbo, ki jo knjiga pripoveduje.

Pogovarjali ste se s približno 2.000 ljudmi. Po kakšnem kriteriju ste izbrali zgodbe, ki ste jih umestili v knjigo?

Približno 2.500 intervjujev je bilo narejenih od oktobra 2005 v Melilli, Španiji. Ves čas se je zgodba dogajala, in če to razdeliš na časovne odseke, ni tako strašansko veliko. Številko 2.500 je treba razložiti v ekonomskih terminih. Izluščiti je bilo treba veliko balasta, veliko je bilo ponavljanja in potem je iz nekaj sto relevantnih intervjujev nastala selekcija. To je dokumentarni žanr, ki je izjemno manipulativen, večkrat veliko bolj kot fikcija. Obstoječe sogovornike sem izbiral sam in s tem tudi naracijo zgodbe, vsekakor pa sem želel narediti razgibano, neideološko, intimno, široko zgodbo, ki je vsem nam ogledalo. Na začetku se mi je to zdelo zelo težko, ker je bila stopnja empatije in vpogleda v slovenski družbi tako nizka, da sem se bal, da se mi bo dogajalo tisto, kar se je dogajalo v prvih letih mojega dela in se mi še vedno dogaja, da bo to izzvenelo kot neka eksotika, nekaj oddaljenega, vendar se mi glede na odzive zdi, da ni tako. Predvsem pa mi je po nekem notranjem občutku popolnoma jasno, da ni tako.

SensaBegunci so v knjigi dobili imena in obraze. In niso več samo številke. Vas moti, da živimo v svetu številk?

Seveda me moti. Toda motijo me tudi klimatske spremembe, vojne, nevednost, nenačelnost, nekonsistentnost, neetičnost, razpršenost pozornosti, upadanje števila tiskanih časopisov in knjig. Vendar je to realnost, in s to realnostjo se skušam boriti na način neke stare šole ali z modernimi orodji. Mislim, da lahko novinarstvo, ki ga imam rad, preživi samo v radikalno objektivni subjektivizaciji realnosti. To pomeni, da je vedno in povsod treba zavzeti stališče. Kar je lahko žanr ali pa samo tehnika. Meni se je tehnika spremenila v žanr, če to ne zveni preveč ošabno. To je orodje in orožje spopada s tem, kar moti. Problematično je, če se zadovoljiš z izdelkom samim in nimaš neke večje ambicije. Edini smisel našega dela je to, da realno vplivamo na kakovost življenja nekoga drugega. Mislim, da je to smisel bivanja. Zatekanje v osebnostno rast, ki je namenjena sami sebi, je brutalno fašistoidno in rušeče. Če to nima neposrednega vpliva na tvoje socialno okolje, nisi naredil ničesar. Enako je v novinarstvu, ki je bilo zame vedno izjemno intimna izkušnja. To je moje življenje. Težko si predstavljam svoje življenje brez novinarstva. Morda zaradi tega včasih kaj izpade histerično, agresivno, neučakano, vendar je precej bolj sistematizirano in strukturirano, kot se zdi. Včasih se zdi, da je kaotično, vendar je vsaj v zadnjih petih letih vsaka stvar, ki se je lotim, dobro premišljena. Vračam se na iste lokacije; v Grčijo se na primer vračam pogosto, da spremljam razvoj v živo. Hočem razumeti prihodnost prostora, v katerem živim.

Ste predvidevali, da se bo begunska zgodba zgodila tudi v Sloveniji?

Seveda. Lansko pomlad to ni bilo vprašanje dneva, temveč ure. Ves čas je bilo jasno, da se nam bo to zgodilo. Popolnoma jasno je bilo, kaj se bo zgodilo, in malo manj jasno, kako se bo zgodilo. Čeprav sem profesionalni pesimist, sem bil šokiran nad odzivom slovenske države in malo manj nad odzivom slovenske javnosti, ki se je v resnici samo odzvala nad oblastmi, ki so s svojim neetičnim, nekompetentnim vedenjem dale alibi neofašizaciji družbe.

V knjigi pišete, da se je Slovenija obnašala kot žrtev – zaradi velike tragedije nekoga drugega.

Kričimo zaradi bolečine drugega. Je kaj bolj ne­etičnega, bolj umazanega? Razmesarjenemu otroku ne pomagaš, če izkljuvaš njegovo bolečino in se delaš, da si žrtev. To je definicija zla.

Kako vam uspe potegniti ločnico med delom in zasebnim življenjem?

Prvi pogoj je zavedati se lastne privilegiranosti. Drugi, da izločiš vse šume v komunikaciji. Tretji je to, da gre vedno za stik ena na ena, v kateri je izhodišče enakovredno, če imamo zgodbo travmatiziranega in privilegiranega v relaciji. Ključno je stvari predelovati sproti in čim manj nositi domov. Veliko teči. Imeti jasne delujoče kanalizacijske kanale. Ne se napajati s tragedijo drugega, ne krasti tujih čustev. To je temelj. Na bruhanje mi gre, ko gledam gospode in gospe v srednjih letih z urejenimi življenji, ki prihajajo v begunska taborišča in na frontne črte. To, da ljudje v dobrih avtih z dobrimi plačami trpijo v bolečini drugega, je emocionalni turizem. Kraja bolečine drugega se mi zdi zločin proti človeku. Napajanje ob tej bolečini je mrhovinarstvo prve vrste. Na tem temelji postkolonialno pranje vesti. Begunci so nova joga, pri kateri gre za idejo: naje­mite si svojega begunca, pomagajte nekomu. To je rasizem. Idealiziranje drugega in pozicioniranje njega proti sebi je definicija rasizma. Popolna viktimizacija je zelo blizu demonizaciji – kot da človek ne obstaja kot samostojna enota in je v nekem odvisnem emocionalno-racionalnem suženjskem odnosu. To je zame popolnoma nesprejemljivo.

"Najhujša tragedija Sirije je, da bo cela generacija otrok ostala brez izobrazbe," pišete.

Pravzaprav že dve. Samo 10 % begunskih otrok hodi v šolo, vendar so to samo begunski otroci. Ironija tega časa je, da so begunci privilegirani. To, da lahko iz vojne zbežiš, je v bistvu velika prednost.

Imate kdaj občutek krivde, ker se lahko vrnete domov?

Velikokrat, vendar gre pri tem bolj za ego. Sebe postavljaš v odnosu do sveta in to je treba umiriti. Klasičen primer: s fotografom Juretom sva delala na Lampedusi in 3 km stran je bila čudovita plaža. Ali se bova drug pred drugim pretvarjala, da ne bova šla na plažo, ker se to res ne spodobi, če delava begunsko zgodbo? Toliko morale je, da je ta kar dvojna. Dokler me bo sram, bom vedel, da sem na pravi poti. Sram je jedro človeštva. Je globlji od krivde in sproža 'sramospoštovanje'. V vsakem stiku mora biti zadrega, dvom. To sproža domišljijo, fantazijo, predstave. Iz tega nastaja kreacija, umetnost. Civilizacija nastaja iz odnosa do drugega.

SensaKot (proti)vojni poročevalec ste videli veliko pretresljivih, grozljivih stvari. Kaj vas je najbolj pretreslo?

Več stvari, ampak vedno so bili vpleteni otroci. Dogodek, ki me je za vse večne čase zaznamoval in končal mojo mladost, se je zgodil avgusta 2003 na severovzhodu Konga, kjer sem pokrival razširjen državljanski konflikt. V kongovski vojni je umrlo 6.000.000 ljudi, pa je ta vojna povsem pozabljena. Francoski fotograf vietnamskega rodu, ki se je dnevno z motorjem vozil po prizoriščih večjih pokolov, mi je nasilno, nekoliko nagnusno hotel kazati slike. Takrat sem bil precej neizkušen, mlad, malo me je bilo strah, odpor sem imel, nisem vedel, kaj naj počnem sam s sabo in veliko sem se ukvarjal s sabo tudi zaradi antimalarikov, ki te delajo depresivnega. Enkrat sem šel z njim, peljala sva se z motorjem do vasi, kjer se je kadilo, ker je bil tam spopad. Njega so poklicali, zato je vzel fotoaparat in parkiral motor. Povsod so bila trupla in na sredini ulice je ležala deklica, ki je imela z mačeto prerezan vrat in je bila še živa. Odložil je fotoaparat, vzel deklico k sebi in ji v usta nalil vodo, ki je odtekla čez grlo ven. Umrla mu je v rokah. Takšnih stvari nisem videl veliko, tisto me je zmedlo in sesulo. Sovražil sem ga in se spraševal, kako lahko to počne. Čez nekaj časa sem izvedel, zakaj je to počel. Nabiral je namreč dokazno gradivo za kazensko sodišče v Haagu.

Najbrž je tanka linija med novinarstvom in mrhovinarstvom.

Večkrat je sploh ni. Mrhovinarstvo je sestavni del našega poklica. Ne predstavljam pa si, da bi moral kdaj potrkati na vrata pri nekomu, ki je izgubil svojca, kot to počnejo novinarji črne kronike. Kakšen nor osebnostni pogum, kakšna odsotnost sramu mora biti to, da potrkaš nekomu na vrata in ga po smrti bližnje osebe prosiš za izjavo. Niti sekunde ne bi mogel tega početi. Raje stremim v množično grobišče, v katerega je naloženih 20.000 trupel.

Na predstavitvi knjige ste dejali, da ni begunske krize, temveč se nam dogaja kriza evropskih vrednot.

Kriza vrednot je velika puhlica. Predvidevam, da so vse te vrednote, za katere pravimo, da so se pojavile v krizi, obstajale že prej. Vprašanje je, ali ni samo padla maska in je umazanija priplavala na površino. Padel je družbeni dogovor. Kolektivna družbena pogodba, zaveza je nehala veljati. Kolektivna družbena zaveza je padla, ko so begunci začeli hoditi čez Slovenijo.

Pogrešate empatijo v družbi?

Empatija ni danost. Empatija je trdo delo, proces, nikoli zaključena zgodba. Je znanje, uvid, izkušnja in je predvsem vzgoja. Empatija je neke vrste talent. Če ne delaš na njem vsak dan, si zavozil. Empatija je po mojem ključna za delovanje družbe. Vsak trenutek, ko gledaš stran in pozabljaš na jedro, ni samo velika izgubljena priložnost in potrata potenciala, temveč tudi nekaj zelo temačnega.

Vam odzivi na knjigo dajejo upanje, da ne gledamo stran?

Ne. Seveda me odziv veseli, gladi, boža in povzroča kanček zadovoljstva. Toda potem se moram hitro ustaviti. Naloga, ki sem si jo zadal v tej knjigi, nikakor ni samo to, da se dobro prodaja in da se o njej lepo govori, kar je sicer poseben občutek, vendar je nekoristno. Naloga, ki sem si jo zadal, je poseči v mehko tkivo družbe, v to, da iz sfere prepričevanja prepričanih vstopam v nekaj precej bolj aktivnega. To, da potrjujem svoje občutke pred množico, ki razmišlja podobno meni, nima nobene koristi. Nikakor mi nič več ne pomeni to, da se ljudje z mano strinjajo. Včasih mi je bilo to zelo pomembno. Ko dosežeš neko točko samorealizacije, pa je zadnja stvar, ki jo potrebuješ, to, da ti nekdo prikimava. Potrebuješ konstruktivno kritiko. Potrebuješ nekoga, ki ima več znanja, razumevanja in izkušenj.

Pogrešate konstruktivno kritiko?

Imam je veliko v ožjem krogu, v katerem so pametnejši ljudje od mene. Okoli sebe se trudim imeti ljudi, ki mi ne prikimavajo. Kar je v nasprotju s prevladujočo diktaturo negativne selekcije in obkrožanja s slinjenjem v tej družbi. Zaskrbelo me bo, ko bo uravnilovka okoli, četudi gre za uravnilovko dobrega. To je narobe. Zadovoljstvo mi je dalo to, da mi je pisalo nekaj ljudi, pa ne samo zaradi knjige, temveč tudi zaradi drugih tekstov, ki so bili na drugi strani in jih je moje pisanje prepričalo. To mi veliko pomeni. Če jih je pet, deset ali dvajset, je to ogromno. Potem ima ta knjiga neposreden vpliv. Problem je nastal drugje. Ko sem na predstavitvi knjige vprašal občinstvo, kdo je bil v stiku z begunci, je nastala čista tišina v dvorani. Vprašanje sem zastavil ljudem, ki so prišli na predstavitev knjige, kar pomeni, da so se angažirali, si vzeli čas, ker jih stvar zanima. Med njimi so bili tudi aktivisti. To je skoraj trdno jedro humanizma. Jedro, pa nočem govoriti slabo o svojem občinstvu, živi od digitalnega sočutja. Večina ljudi na predstavitvi ni imela nikakršnega stika z ljudmi in tega sem se ustrašil.

Kdaj ste začeli pisati o beguncih?

Začelo se je na Metelkovi leta 1993 z bosanskimi begunci. V tretjem letniku srednje šole. Takrat me je vleklo v športno novinarstvo.

Šport ostaja del vašega življenja. Kaj vam predstavlja tek?

Na teku se ujamem. Se lovim. Dvosmeren proces je. Ko tečem sam, nikoli nisem sam. To je resen pogovor s človekom. Dober uvid je. Imam zelo nizek pulz in potrebujem zelo veliko, da me kaj vrže iz tira. Pri teku se pulz malo dvigne. V malo drugačna osebnostna stanja se spravljam. Vedno sem med tekom imitiral neke izredne razmere.

Greste pogosto prek svojih zmožnosti?

Po Ultrabluesu tega ne počnem več, čeprav ne tečem manj, temveč tečem drugače. Takrat sem bil najbolj neprišteven, v obdobju med 2002–2006. V nekem obdobju sem odvisno hodil v vojne in takšnega sebe sem ubil, preden bi ga ubilo kaj drugega.

SensaSte se ustrašili takšnega sebe?

Pokončal sem ga. Za nazaj se ga bojim, ker mislim, da tistega drugega sebe ne moreš čisto pokončati, lahko pa ga imaš privezanega v kletki, kjer samo čaka, da dobi hrano. Držati ga je treba nekje spodaj. Največja napaka je, da si prepričan, da si sam dovolj močan, da ga nadzoruješ. Mislim, da temo, ki ni nič bolezenskega in nič čudnega, temveč je vseprisotna in sestavni del vsake osebnosti, precej lažje nadzira ljubezen kot nosilec.

Potrebujete ekstreme ali ste našli zmernost?

Sem zelo zmeren človek. Zadnjih nekaj let gotovo. Na začetku nisem bil, potem pa balast odpade in se fizične in psihološke potrebe umirijo, zmanjšajo, izklešejo.

Kaj je pripomoglo k temu?

Pospešen proces staranja osebnosti. Od 16. leta sem v novinarstvu in če bi obstajal kvalificiran staž, bi bil lahko že upokojen. Najbrž so k temu prispevali tudi kvalitetni ljudje okoli mene, večen vpogled, agresivna samorefleksija in to, da se nisem prepustil ošabnosti. In motnja, ki je hkrati skrajno zoprna in zelo koristna: to, da ne znam uživati v dosežkih.

Zakaj ne?

Strah me je, da bi se ustavil, vendar bi rad, da se to nekoč spremeni. Mislim, da bom umrl, če se bom ustavil. To je v bistvu strah pred smrtjo in nič drugega kot to.

Si predstavljate, da bi še dolgo časa poročali s kriznih žarišč?

Ne, saj izstopam. Sem upokojen vojni poročevalec. Septembra bo minilo tri leta, odkar sem sprejel to odločitev. Toda razmere so nanesle, da sem to še vedno delal. Nazadnje sem bil v Kobaniju oktobra 2014 in v Gazi julija 2014, vendar za izjemno kratek čas. Ne morem več, prestar sem za to. Okoli mene so 25-letniki, ki so bolj pripravljeni tvegati. Želel sem si domov k ženi in psa peljati na sprehod. Ko to začutiš, nimaš več kaj delati tam. Strah me je bilo, da ob moji vrnitvi domov koga ne bo več. Vedno me je bilo strah, da se bo nekomu drugemu kaj zgodilo. Njih pa je bilo strah zame. Vedno bolj me je bilo strah. Včasih nisem imel trdnih temeljev pod nogami in zaradi tega sem bil pripravljen skakati precej globlje, ne da bi vedel, kaj je tam spodaj. Zdaj me je strah skočiti iz enometrske skale, ker tako zelo cenim to, kar imam. Resnično obožujem življenje. Toplo mi je. Vsakega novega dne se veselim, pravzaprav sem se ga zmeraj, vendar se ga zdaj veselim drugače. Veliko več lahko naredim z novinarsko zgodbo nekoga, ki živi v zaodrju vojne in je preživel leta na odru vojne. Lahko se angažiram in pomagam drugače, fizično, izven novinarstva. Ne potrebujem več specialnih učinkov, temveč me zanima izključno in samo substanca, jedro. Bil pa sem odvisen od specialnih učinkov.

Ste bili kdaj odvisni od prevzemanja tujih čustev nase?

Ne, ker sem si zelo hitro postavil mejo. Zanimajo me neposredne zgodbe ljudi, s katerimi komuniciram. Nepošteno je, da te zanima kaj drugega. Če nekoga zebe, potrebuje odejo. Ne potrebuje tvojega usmiljenja. Kaj ima človek od tega, da se ti smili? Nič. Moja naloga je, da v danem trenutku naredim vse, kar lahko, da je tistemu človeku bolje. To se mi zdi ključno poslanstvo mojega bivanja. Nikomur ne pomagam, če se mi smili. Pomagam mu, če ga imam za sočloveka. Usmiljenje vodi v razpad drugega. Neposredna pomoč je fizična – greš po moč, ne po šibkost. Usmiljenje pomeni, da greš po šibkost. Usmiljenje ni empatija. Usmiljenje je odziv deficitarne osebnosti na nerazumevanje situacije drugega, je nesporazum, ki lahko sproži vojne in osebne konflikte. Zame je vsakdo, ki ga srečam, celovit. Enako pristopam do vseh – z mešanico sramu in odprtosti. Neskončno lažje mi je v življenju, če me kdo nagovori, da meni ni treba, ker se mi zdi, da z nagovarjanjem vstopam v njegov intimni prostor. Sram me je tega.

Danaja Lorenčič, fotografije: Jure Eržen, Uroš Hočevar, Shutterstock

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez