Skladno s svojimi duhovnimi prepričanji Deva in Miten ne hrepenita po zunanjih potrditvah in dosežkih. Dosežek je namreč vedno usmerjen k cilju, sama pa nikoli nista bila usmerjena k cilju. Prav tako se jima ne zdi, da imata v življenju kakšno posebno poslanstvo, razen tega, da z ljudmi delita svojo glasbo.
"Prepevanje manter ni nekaj, kar ustvariš zato, da bi te to privedlo k cilju. To ni ambicija, zunanji uspeh je ne zanima. Gre zgolj za izkušnjo trenutka in najin namen je to deliti z drugimi. Ta dar sva prejela s strani najinega guruja Ošoja v Indiji, kjer sva več let živela v njegovem ašramu. Tam sva se naučila v sebi najti poglobljeno mesto za meditacijo, prek glasbe pa sva našla tudi občutek vznesenosti. Ne čutiva, da imava kakršnokoli nalogo. Če že imava kakšno nalogo, je ta povezana s tem, da z drugimi deliva svojo izkušnjo, ki sva jo pridobila v Ošojevi bližini v okviru tamkajšnje duhovne skupnosti. Za naju je bil to izredno močan, ploden, energetsko nabit in navdihujoč čas. In glasbo, ki se je takrat rodila, zdaj igrava pred najinim občinstvom.
Morda je prav zaradi odsotnosti potrebe po zunanjem potrjevanju v Devinih in Mitnovih nastopih čutiti močno brezpogojno ljubezen, ki jo delita drug do drugega in s svojimi poslušalci. Svojo ljubezen opisujeta kot preprosto, odprto in poglobljeno, Ošojevi nauki pa so jima pomagali razumeti, kako lahko dva človeka živita skupaj in se navdihujeta v ljubezni, obenem pa drug drugemu nudita dovolj prostora za osebno rast. Ker sta nenehno skupaj in se njuno zasebno življenje prepleta s poklicnim, je še toliko pomembneje, da vsak trenutek posebej cenita drug drugega in se čutita povezana tako na duhovni kot telesni ravni. Miten svojo naklonjenost in ljubezen do Deve opisuje takole:
"Najlepša izkušnja zame je ponoči v postelji čutiti Devino toplo telo ob meni. V spanju začutiti njeno telo je zame vedno znova čudež in vem, da tudi ona čuti enako. Gre torej za preproste trenutke. Ena od lepih izkušenj je tudi stati na odru skupaj z njo in poslušati njeno petje. Kadar jo pogledam, se mi zdi, kot da zrem v vesolje, v drugo osončje, po drugi strani pa sva si tako blizu, kot da sva eno."
In kako razumeta ljubezen v nekoliko abstraktnejšem smislu?
"Ljubezen je bistvo življenja, h kateremu vsi težimo. Nemogoče jo je videti, a je vseprisotna. Ljubezni ni mogoče uiti. Vse, v kar je vpleteno človeštvo, obstaja v ljubezni, zato ji ne moremo ubežati. Ko to dojamemo, pridobimo sočutje do vseh grozot in strahot, ki jih počnemo drug drugemu in živalim. Pridobimo občutek odpuščanja in sprejetja, da je življenje skrivnostni podvig, povsem onkraj našega razumevanja. Šele ko dojamemo, da ne vemo ničesar, lahko razvijemo sočutje do drugega, ki temelji na ljubezni in vedenju, da smo globoko v sebi in onkraj našega značaja vsi prestrašeni. Bojimo se življenja in nevedenja o tem, kaj sploh počnemo tu. Ne glede na to, kaj posameznik predstavlja v svetu, v sebi goji strah. Ko se tega zavemo, lahko sočustvujemo do vseh ljudi in živali in vsega živega na našem planetu."
Iz velikega Sensinega intervjuja v tiskani številki februra/marec
