Nežno božajoče branje izpod peresa Urbana Urbanca. Knjiga za tiste, ki dopustite, da v vašo temo posije luč.
Knjigo Bitje luči sem neuspešno iskala med knjižnimi policami. Pričakovala sem namreč veliko knjigo polno modrosti. Prijazen knjižničar mi je priskočil na pomoč in mi prinesel drobno knjižico. Knjige nikdar ne želim soditi po platnicah, zato sem bila pred branjem pripravljena na vse: lahko me razočara, očara ali začara.
K branju me je nagovorila neusahljiva radovednost. Bitje luči namreč ni nastala izpod peresa starejše, modre ženske. Temveč jo je napisal mlad moški Urban Urbanc. Zanimalo me je, na kakšen način moški odpre srce in ranljivo nežnost, sočutno ljubezen, močno sočutje, bridko žalost in sladko radost zlije skozi besede.
Drobna in čarobna knjižica me je objela, ko sem jo najbolj potrebovala. In tega resnično nisem načrtovala. Kako naj namreč načrtuješ trenutek, ko boš iz svetlobe zdrsnil v temo? Kako naj pričakuješ, da lahko besede napolnijo srce in utišajo razum? Kako bi lahko slutila, da bo drobna, lepa, nežna knjiga v mojo dušo posijala z lučjo?
Knjige lahko razumeš. Lahko pa jih občutiš s srcem. Takšne me plašijo, ker običajno bolijo. Med branjem bolečina odmeva v tišini. Ko hrepenim po odgovorih. In ne znam postaviti pravih vprašanj. Bitje luči je bila darilo ob pravem času.
V njej sem našla odgovore, preden sem si upala zastaviti vprašanja. Besede sem spustila v srce, ko je najbolj bolelo. In dovolila, da odmevajo. Vmes sem se ustrašila. Zdelo se mi je namreč, da nekdo bere moje najbolj intimne misli. Hkrati me je branje umirilo. Obdarilo me je s spoznanjem, da morda nisem na pravi poti, sem pa na svoji poti. In tega mi nihče ne more vzeti.
Bitje luči mi je omogočilo nepozabno potovanje od Srca mimo nemirne, radovedne, nežne Duše, skozi Občutke in čustva, s kratkim postankom tam, kjer sem doma, v Iskrenosti. Ob njej sem si dovolila začutiti in sprejeti svoje Sanje. In se z bridko bolečino v srcu vprašati o smislu Ljubezni, ki lahko dvigne visoko in rani globoko. Skozi besede, ki so močno odmevale v meni in umirile bitje nemirnega srca sem pripotovala iz sebe vase. Ponovno sem srečala Žensko, ki potrebuje mnogo več kot občudovanje in je pripravljena z osebo, ki ji je najbližje, spregovoriti o svojih občutkih, si dati možnost, da se povzdigne nad strah in ego ter dati ljubezni prosto pot. Se popolnoma prepustiti. In odkriti, da ''modro žensko in modrega moškega vodi tisto, kar v srcih čutita, in ne tisto, kar vidita''.
Bitje luči me je obudila. Z drobnimi žarki je osvetlila tisto, kar leži v srcu, ki se nikdar ne zapira. Moč besed je lahko zdravilna le, če ji dovoliš. V svojo temo sem spustila luč v obliki knjige, ki me je napolnila z milino, toplino in s spoznanjem, da je hvaležnost za izkušnje gonilo osebnega razvoja. Pobožala me je z mislijo, da včasih ni potrebno razmišljati o ničemer, ni potrebno čutiti ničesar, ampak lahko samo si. Tukaj. Zdaj.
Iz knjige žari iskrenost. V njej se blešči srčna in pristna želja po tem, da nekomu z besedami osvetliš pot. Ki je ni potrebno sprejeti. In nanjo ni potrebno stopiti. Če pa objameš zapisane besede in jih močno stisneš k srcu, morda najdeš v sebi tisto, kar pogosto iščemo drugje - Ljubezen. Ko čutiš ljubezen v sebi nisi več zlomljiv, si le na lep način ranljiv in na človeški ravni občutljiv. To je neprecenljivo darilo, ki ga avtor skozi besede bralcu lahko podari. In takšen pisec je bitje luči.
Težko je povzeti, kaj mi je ta drobna knjižica dala. Sem pa neizmerno hvaležna, ker je s čarobno lučjo posijala v mojo temo. In me obdarila z neprecenljivim spoznanjem: ''resnično moč dosežeš takrat, ko pokažeš svoje odprto in ljubezni polno srce in se ne želiš več skrivati za svojimi ščiti, zidovi in maskami. Ko ne slediš več nikomur drugemu, razen sebi.''
In še opozorilo: sumim, da ima knjiga čarobno moč. Ko sem jo nosila v torbi, sem se znašla v objemih, ki jih nisem pričakovala. Sem jih pa potrebovala bolj kot sem si to priznala.
Danaja Lorenčič
Novo na Metroplay: “Vse, kar je za psiho preveč, nase prevzame telo” | Tomislav in Nina Senečić