Zakaj je tako težko izreči vprašanje 'Mi lahko pomagaš?' In zakaj so nekateri ljudje nagnjeni k temu, da drugim vsiljujejo svojo pomoč?
Številnim gre beseda "prosim" zelo težko z jezika. Mogoče zaradi tega, ker se bojijo, da bi delovali nemočni in potrebni pomoči. Menijo, da je popolna neodvisnost tisti višji cilj. Za tem se skriva napačen, nezdrav ponos: “Le če bom vse naredila sama, bo to tudi nekaj vredno.” Prošnja za pomoč se napačno enači z neuspehom. 'Hiba', za katero mnogo ljudi meni, da si je v teh časih ne more privoščiti.
Pa vendar se vsak človek sooča s težavami in nalogami, ki jim sam ni kos. Svet je namreč preveč kompleksen, da bi lahko posameznik obvladal prav vsa področja.
Čas je, da si ljudje priznamo, da nismo prav nič šibki, če o določenem področju nimamo niti kančka pojma. Pravzaprav je precejšnja krepost, če si upamo prositi za pomoč, ki jo potrebujemo. Ni pa si treba očitati, če boste včasih vseeno želeli sami obvladati izzive in preizkusiti meje svojih zmogljivosti!
Obstajajo pa tudi ljudje, ki se ustrašijo prav vsake ovire. Neuspeha se tako bojijo, da kar takoj rečejo, da nečesa ne zmorejo. Zanje je pomembno, da korak za korakom zgradijo samozaupanje. Pomaga že, če jim lahko vlijete malce poguma in če mirno odklonite pomoč ter jim svetujete, naj poskusijo sami. Le tako bodo deležni uspešnih doživetij, ki jih potrebujejo.
To je zelo pomembno – tudi za lastno dobro počutje. Predvsem ženske pogosto pustimo, da nas drugi vprežejo v svoje vozove. Enako velja za mame in njihovo ustrežljivost do otrok. Ali pa ko vas vaš dragi tako nedolžno pogleda, ko je treba kupiti darilo za njegovo mamo. Brez skrbi: uspelo mu bo – tudi brez vaše pomoči!
Sindrom pomočnikov
Nekateri pa so skorajda odvisni od pripravljenosti, da pomagajo drugim ljudem. Gre za tako imenovani sindrom pomočnikov. Ti ljudje močno pretiravajo v pripravljenosti pomagati drugim. Velikokrat gredo pri tem tudi močno prek meja svojih zmogljivosti. In pogosto želijo pomagati drugim, tudi če jih ti sploh ne prosijo za pomoč ali pa jo celo vnaprej odklonijo.
Za takšnim obnašanjem se pogosto skrivajo žalostne zgodbe. Ti 'super reševalci' se namreč niso naučili, da jih ljudje nimajo radi zgolj zaradi njihove ustrežljivosti.
Pogosto so jim starši že v otroštvu vcepili, da štejejo le rezultati in da so prav oni odgovorni za dobro počutje drugih (mame, očeta). Njihova največja – ja, celo edina – odlika se skriva v žrtvovanju za druge.
Najpomembnejši korak za osvoboditev iz tega 'žrtvovalnega zapora' je priznanje, da se za pripravljenostjo za pomoč skriva hrepenenje po priznanju. Oseba se mora naučiti, da to potrebo zadovolji na drugačen način. Mogoče tako, da si prizna, da je takšna, kot v resnici je: čudovit človek!
- Preberite si še: Aleš Ernst o čustveni zrelosti, odnosih, športu, tatujih, influencerjih & Johnny Deppu (PODKAST)
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
