Če kot otroci nismo bili slišani, obstaja večja verjetnost, da imamo težave pri POSTAVLJANJU MEJ

22. 8. 2022
Deli
Če kot otroci nismo bili slišani, obstaja večja verjetnost, da imamo težave pri POSTAVLJANJU MEJ (foto: Profimedia)
Profimedia

Če se v otroštvu nismo počutili sprejete, smo bili primorani ustvariti lažno verzijo sebe zato, da bi ugajali drugim.

Največja težava ni v tem, da bi drugi prestopali naše meje, temveč to, da jih prestopamo sami. 

S tem, ko dovolimo, da drugi prestopijo našo mejo, v resnici sami prestopamo svojo mejo. S tem izdamo samega sebe. 

Če nastopite proti svojim lastnim mejam, se ne spoštujete, se izneverite samemu sebi ter prepustite zmago sovraštvu do sebe.

Ko večina pomisli na prestopanje meja, si predstavlja takšno vsiljevanje, kakor je recimo posilstvo. A ta primer je precej ekstremen. Poznamo tudi drugačne prestope, ki pa so prav tako lahko boleči.

A v čem je sploh težava pri prestopih meja? Zakaj teh ne bi mogli preprosto prepoznati in bi bila stvar rešena?

Odgovor je v dejstvu, da se je pri vse preveč ljudeh ob pojavu pravega občutka sebe v otroštvu vzbujalo sram. Če smo se želeli vključiti v svojo družino in družbo, smo morali oblikovati za druge ljudi sprejemljivo osebnost - lažno verzijo sebe.

Postati smo morali nekdo, kdor smo menili, da naj bi bili in se sramovali tega, kar smo bili v resnici. Zaradi tega pa obstaja večja verjetnost, da nimamo zdravih meja - morda svoje meje ves čas prestopamo ali pa jih sploh nimamo.

Oglejmo si pogost postopek dogodkov. Otrok se začne jeziti, ker njegovi starši ves čas delajo in nimajo časa zanj. Svojo jezo izrazi, a se njegovemu čustvu odvzame težo. Eden od staršev reče: "S tabo preživim več časa, kakor kateri koli drug starš, ki ga poznam." Otroku se ob tem vzbudi občutek sramu, ker je nehvaležen.

Dobil je lekcijo, da to, kar čuti, ni res in da bi ga moralo biti sram, ker čuti to, kar čuti.

Tako otrok razvije osebnost, ki ne izraža jeze in pogosto govori "hvala". Sčasoma verjame, da je srečen in hvaležen. Nikoli si ni priznal, da v resnici čuti jezo.

Kako torej vedeti, ali smo razvili lažen jaz? Eden od kazalcev je denimo ta, da se bojimo, da bodo drugi mislili slabo o nas.

Vprašajte se: "Ali vem, kaj v resnici živim? Ali dovolim drugim, da določajo, kaj naj mislim, verjamem in čutim? Ali počnem nekaj, česar si v resnici ne želim početi, ali rečem 'da' takrat, ko si v resnici želim reči 'ne'? Se bojim drugim povedati, kako se v resnici počutim?"

Ko si odgovorite na ta vprašanja, boste tudi lažje razumeli, če živite v svoji prisnosti. In enkrat, ko zaživite v skladu s seboj, bo tudi postavljanje zdravih meja veliko lažje.

Prirejeno po: Teal Swan, Sence pred zoro

 

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja