Razdajanje za druge = razprodaja sebe
»Razdajala sem se za hčeri, zdaj pa me sovražita.«
Vedno znova me zabolijo taki stavki. Začutim vso bolečino človeka, ki jo nosi s seboj. A ne le zaradi trenutnega težkega stanja, govorim o vsej bolečini, še tisti iz zgodnjega otroštva, zaradi česar se mu danes dogajajo te težke zgodbe. Današnje bolečine so le posledica vzrokov… nesprejemanje njega na nekem nivoju v otroštvu.
Tokrat sem ta klic na pomoč prebrala v časopisni svetovalnici in dobila močno spodbudo, da se skupaj z vami ozrem, kaj se skriva za tem težkim odnosom, kako ga rešiti. In kako lahko drugi preprečite podobne zgodbe.
Pre-pogosto se srečujem z izjavami na temo: Vse sem naredil-a za druge, od njih pa nobene pozornosti, hvaležnosti, obrnili so mi hrbet,… Naj gre za odnose med starši in otroci (ter obratno), partnerji, prijatelji, sodelavci,…
Ljudje smo narejeni tako, da v podobnih situacijah začnemo iskati vzroke pri drugih, zunaj sebe. »Zakaj se oni tako grdo obnašajo do mene?«
Moj pogled je drugačen: potrebno je pogledati vase, vedno iskati vzroke za take situacije v svojem dojemanju sveta. Če se nekomu dogajajo težki odnosi, sam dopušča tako ravnanje. Kar vam bo še manj ljubo prebrati: dobesedno prikliče take situacije.
Za začetek se ozrimo v naslov:
Razdajanje… zaprite oči, kako občutite to besedo? Koliko je tu notri ljubezni? Če se nekdo razdaja, je v tem neskončno ljubezni, se vam zdi, kaj ne? Vso ljubezen, kar jo premore, je razdal. In ko jo razda – koliko jo še ostane njemu?
Nič, prav nič.
Zakaj bi se nekdo razdal? Ob tej besedi mi je prišla asociacija na razprodajo. Torej, zakaj bi se nekdo razprodal?
Katero blago gre na razprodajo? Tisto, ki ga nihče noče kupiti. Zato mu je treba precej znižati vrednost, da bo morda le kdo začutil njegovo vrednost in ga kupil.
Morda že slutite bistvo razdajanja = razprodaje?
Lastna vrednost je nizka, zato se je potrebno razdajati. Kdor se razdaja, nima (dovolj) visoke lastne vrednosti, ne ceni se, spoštuje, nima se dovolj rad. Vse to išče izven sebe, pri drugih ljudeh. Vse da od sebe, da bi ja dobil potrditev, kako je v redu, kako ga imajo radi. Pa čeprav le trohico ljubezni.
Če je kateri od teh ali podobnih stavkov pogosto v vaših besedah, mislih:
Ljudje me nimajo radi – raziščite, zakaj nimate radi samega sebe.
Me ne spoštujejo – poiščite, zakaj se ne spoštujete.
Ljudje me ignorirajo – zakaj ignorirate samega sebe? …
Vse, kar dobivamo iz okolice, je odraz našega lastnega občutenja sebe.
Kje, kako začeti?
Poiskati si strokovno pomoč, da odkrijete, katere rane nosite iz svojega otroštva in kako jih zaceliti.
Če vam starši niso dali v ranem otroštvu občutka, da ste v redu človek, zaželeni, vredni njihove ljubezni, časa… Sebe nikakor ne morete dojemati kot v redu osebo. Zato se je potrebno razprodajati, da bi začutili vsak kanček lastne vrednosti – potrditve od drugih, ki je v otroštvu ni bilo.
Bi za hčeri iz tega naslova rekli, kako sta nesramni, nevzgojeni, nehvaležni…?
Ja, lahko, seveda. Kar je tudi res. A odraslih otrok nihče ne more spreminjati. Mama pa išče rešitev. Zase, zanju, za njihov odnos.
Zato nasvet za gospo in vse druge, ki se kdaj znajdete v podobnih situacijah. Vsak od nas se. Stvar je le v tem ali si vzamete čas, si prisluhnete ali probleme, težke občutke le pometete pod preprogo in dirkate z nasmejano masko dalje skozi življenje.
Moj pogled s povsem drugega zornega kota mi kaže, kako hčeri iz tega naslova samo poskušata svojo mamo zbuditi, da se končno vzljubi, spoštuje. To situacijo vidim kot darilo. Ko bo mama pogledala vase, kater rane še nosi iz otroštva in jih zacelila, bo dosegla samospoštovanje. Njeno življenje bo dobilo nove razsežnosti. Postala bo zares zadovoljna, izpolnjena oseba na vseh področjih v življenju. Lepo ji bo živeti. Po vsej verjetnosti se bosta tudi hčeri sami od sebe vrnili k njej in ji pristno izkazovali ljubezen, spoštovanje. Ne da bi mama kaj posegala v odnos z njima.
Nikoli ne pričakujte od drugih tistega, česar sami sebi ne morete dati. Zato, poiščite ljubezen do sebe in potem jo boste dobili tudi od ljudi iz vaše okolice. Pa naj si bodo to vaši otroci, starši, partnerji, prijatelji, sodelavci, nadrejeni,...
VEDNO OBSTAJA KOŠČEK VESOLJA, KI GA LAHKO POPRAVIMO. TO SMO MI SAMI. G.H.Marcel
Tatjana Miljavec, www.NasmehSrca.si
- Poglejte si še: Potrebujemo odnose, ki nas bodo porinili izven cone udobja