Zgodba o upornosti, predanosti, potrpežljivosti, nesebičnosti ... in drevesih.
Eno najlepših zgodb, ki sem jih kdaj slišala, je po drugi svetovni vojni napisal francoski pisec Jean Gion. Bil je Provansalec, in tam na francoskem jugu se je tudi pripetila zgodba – zgodba o človeku, ki je sadil drevesa.
Neki mladenič je leta 1910 obiskal odročne predele Provanse na jugu Francije. Pokrajina, skozi katero je hodil, je spominjala na nepregledno skalnato puščavo, brez vode in vegetacije. Ljudje so v tej mračni pokrajini, skozi katero je neusmiljeno divjal silen veter, živeli težko, na robu obupa.
Tavajoč od hriba do hriba je mladenič spoznal osamljenega pastirja z nenavadno navado – medtem ko je pazil na ovce, je v zemljo s palico dolbel luknje in vanje polagal želode iz vreče, ki jo je nosil s seboj.
"Mož vendar sadi hraste," se je posvetilo mladeniču. "Ali je to tvoja zemlja?" je vprašal pastirja. "Ne", mu je odvrnil. Ni mu bilo mar, čigava je.
Pastirju je bilo ime Elzéar Bouffier, štel je 55 let, v hribe se je preselil po smrti sina in žene. Videl je, da so ljudje tukaj siromašni, ker je pokrajina opustošena – in odločil se je saditi drevesa. Vsak dan je posadil sto želodov, v treh letih jih je posadil 100 tisoč – 20 tisoč jih je vzklilo, 10 tisoč preživelo.
Kmalu se je začela prva svetovna vojna in mladenič je odšel na fronto. Po njenem koncu je izmučen in skrhan znova obiskal samotnega pastirja. Prizoru, ki ga je videl, se ni mogel načuditi – v tem času so mlade drevesne sadike vseh oblik ozelenile dolino. Deset tisoč hrastov se je razraščalo v 10 kilometrov dolg mlad gozd.
Naslednjih 40 let je mladenič vsako leto obiskal Bouffierja, ki je v skrbi, da njegove ovce ne bi škodovale mlademu drevju, postal čebelar. Zgodila se je in tudi minila druga svetovna vojna, starec pa je še naprej mirno sadil drevesa. Prej pusta dolina brez življenja se je vse bolj preobražala v podobo rajskega vrta. V gozdovih so nastali potočki, vzniknila je trava in cvetlice, drevesna stebla so kljubovala divjemu vetru.
Domačini so začeli obnavljati hiše in v te kraje so se priselili novi ljudje. Zdaj je gozd štel 100 tisoč hrastov in raztezal se je vzdolž 30 kilometrov. V nekoč povsem zapuščenih krajih je oživelo na desetine vasi, v katerih je živelo 10 tisoč ljudi.
In vsi so svojo srečo dolgovali le enemu samemu človeku – Elzéarju Bouffierju, ki je vsak dan posadil 100 želodov in mirno, ne da bi razmišljal o njih, odšel naprej.
Tega skromnega in upornega človeka je Gion opisal takole: Da bi se v karakterju neke osebe zares pokazale njene izjemne lastnosti, je treba imeti veliko srečo, da lahko njeno delovanje opazujemo leta in leta. Če v tem delovanju ni sledi tudi najmanjšega egoizma, če ga vodi zgolj neskončna velikodušnost, če je povsem gotovo, da oseba nikoli ni iskala kakršnekoli nagrade zase in je povrhu za seboj pustila vidne sledi, potem nedvomno govorimo o izjemnem karakterju.
Če pomislimo, da je dovolj samo en človek, ki uporabi svoja fizična in moralna orodja, da se puščava pretvori v raj, potem lahko rečemo, da je usoda človeškega bitja zares vredna občudovanja.
Kajti prav vsak izmed nas je ustvarjalec kulture, civilizacije in prihodnosti sveta.
Iz uvodnika urednice Vesne Fister v tiskani Sensi februar/marec 2021
Vsebina nove številke revije Sensa (v prodaji od petka, 5. februarja 2021)
Sensa Astro
Kitajska astrologija napoveduje brezkompromisno leto 2021
Sensa Intervju
Intervju z duhovnim učiteljem Sadhgurujem
Pogovor z avtorjem knjige Korona in uganka imunosti: Česa nas učijo virusi?
Special Frekvenca
Našo realnost kreira zavest
Devet stopenj človekove preobrazbe
100% Resnično
Apokaliptični spomin
Znanost o sreči
O Niffarījevi Knjigi mističnih postajališč in nagovorov
V ravnovesju
Kriza je priložnost za kakovostnejše partnerske odnose
Vrat – most med glavo in telesom
Kdo so vegetarijanci in kdo vegani?
Hidroterapija – zdravljenje z vodo
Lepota bivanja
Katja Temnik: Biodinamike brez antropozofije ni
Novo na Metroplay: "Ljudje v življenju potrebujemo več mehkobe" | Tereza Poljanič