Danica Arnuš, vedno nasmejana in lepo urejena gospa, nas je toplo sprejela 10. junija v knjižnici Lenart. Zanjo je bil to prav poseben dan. Izdala je namreč svojo prvo knjigo Moč obeh, ki je fin preplet poezije in proze, predvsem pa iskrenih izpovedi in dragocenih življenjskih spoznanj.
Z marjeticami na mizi in v laseh je Danica dajala vtis deklice. In prav deklici, tisti v njej, je novopečena pisateljica tudi posvetila svojo knjigo. Pozitiva, ki jo nosi v sebi, je prav neverjetna, glede na to, kaj je v življenju pretrpela. Danica Arnuš je namreč že zelo mlada zbolela za ankilozantnim spondilitisom. Gre za bolezen, ki povzroči zatrditev medvretenčnih sklepov. Prizadene nekatere sklepe medenice in hrbtenico, redkeje velike sklepe na okončinah. Zaradi bolezni so ji odsvetovali zanositev, a Danica se je vendarle odločila za otroka in nam na predstavitvi knjige tudi predstavila zdaj že odraslo hčer Niko.
Marija Šauperl, direktorica knjižnice Lenart, je knjigo opisala kot izjemno lepo in toplo. Danica je po njenih besedah primer dobre prakse, ki zdravi. Ima tudi odličen besedni zaklad, malce arhaičen jezik in je talentirana pisateljica ter pesnica. V njeni knjigi je tudi poezija. Šauperlovi in celotni ekipi, ki je pomagala Danici izdati knjigo, je bilo največje veselje to, da so ji omogočili nov pogled na svet, saj je skozi pisanje postajala in postala drug človek.
Danica je povedala, da je zgodba nastajala spontano. Ko je začutila potrebo po izražanju in pisanju, je pisala, velikokrat takoj zjutraj, ko se je zbudila. Opisala nam je tudi, kako se je spopadala z boleznijo. »Bila sem še mlada, ko se je začelo. Nisem se mogla sprijazniti z boleznijo in takrat sem prizadela veliko ljudi. Naposled sem pa spoznala, da bolezen ne bo odšla, in postali sva prijateljici.«
Veliko podporo so ji takrat dajali družina, prijatelji, moč za spopadanje z boleznijo je dobivala tudi ob prebiranju knjig in pozneje tudi učenja teorije izbire. Teorijo izbire se je učila in se še uči s pomočjo Adele Kelhar, univ. dipl. sociologinje in svetnice. Njej se je še posebej zahvalila: »Adela mi je pomagala do resničnih odgovorov z neizmerno potrpežljivostjo. Z njeno pomočjo sem prišla do temeljnega spoznanja – da je misel krmar reki vsakega življenja.«
Danica se je naučila sprejeti svojo bolezen, saj »duša in telo morata biti prijatelja«. Je dober primer tega, kar človek in njegova volja zmoreta. »Človek se ne potrudi dovolj, da bi našel moč v sebi. Nikoli ni najtežje; človek je vsemogočen. Človek zmore, le misel naj ga vodi.«
Ob koncu predstavitve knjige je Danica na vprašanje, kaj pravzaprav pomeni iskanje resnice, ki jo sama tudi išče skozi celotno pripoved v knjigi, odgovorila, da je iskanje resnice pravzaprav iskanje samega sebe.
Maja Orešnik