Čudovit zapis: Ko odpremo srce, se zgodijo čudeži

Tokratne vrstice namenjam Ženskemu srcu. Pišem tudi zato, da svojega začutim. Fizično, tam, kjer se nahaja in ne samo z umom. 

Čudovit zapis: Ko odpremo srce, se zgodijo čudeži (foto: pexels) pexels
10. 7. 2021

Tisti občutek toplote, ki preseneti in se začne na levi strani prsnega koša in potem napolni še desno stran, se spusti v trebuh in na koncu zavzame celo telo, da povzroči občutek lebdenja. 

Tisti občutek, ki sam po sebi sproži globlji vdih, ker potrebuje več prostora. 

Tisti občutek, ki spominja na metulje v trebuhu, a je vendarle drugačen. Je veliko bolj cel in stvaren. Ni vrtoglav in ne odnaša tal pod nogami. Prevzame um in se naseli v misli, ki obarvajo čustva. Prizemlji te kot nekoliko večji kamni na obali, ki se jim stopalo z upogibanjem v loku prilagaja in odnese kot topel veter, ki povzroči osvobajajoče frfotanje metuljev iz glave. A je še vedno tam. V tebi. 

Nasloniš desno dlan na levo stran in prišepneš: »Tukaj si.« In potem še potrdiš: »Tukaj sem.« 

Tega si ta trenutek želim, zato pišem. 

Draga Ženska, želim si, da tudi ti svojega začutiš. Njegov utrip, velikost in frekvenco, ki se neustavljivo in mogočno širijo. Da ga začutiš, ker ga imaš v sebi. Prav ta trenutek. Neodvisno od vsega, kar je okrog tebe. 

Če se radosti ali pa če boli. Veliko in mogočno je. In v tebi je. Iz posameznih lističev sestavlja tvoj planet. Zanj potrebuješ zemljevid, ki ga lahko samo sama narišeš. Zato se podaj na pot.

Dragi Moški, želim si, da se mu odpreš, ga podpreš, sprejmeš in objameš. Samo leva in desna stran krila lahko skupaj letita. Želim si, da se skupaj spomnimo, da sta za eno potrebna dva, ki zamahujeta usklajeno in se zlivata v eno.

Zadnje čase se veliko ljudi prebuja. Kar nekaj pa se jih ukvarja s tem, kako sporočila namenjena Moškim pravilno ubesediti, da jih vidijo in znajo prebrati. Da se Moški, ki se odločijo čutiti svoje srce, ne počutijo slabiči. 

Pred nekaj dnevi sem poslušala znanega ameriškega igralca in režiserja, ki se je odločil svojo prepoznavnost uporabiti za povezovanje leve in desne strani kril. Za povezovanje Moških in Žensk. Povedal je, da se njegov obrambni mehanizem tokrat celo strinja zamenjati besedišče, če je potrebno, da njegova sporočila dosežejo Moške. Svoja družbena omrežja uporablja, da se kot trojanski konj pretihotapi do svojih sledilcev. A javno se na njegova sporočila odzivajo večinoma Ženske, Moški pa prek zasebnih sporočil. A tudi to je korak in s posameznimi koraki se daleč pride. 

Celoten preobrat je potreben, da se stražar umakne s poti toplini in milini. Ranljivosti, Sočutju in Ljubezni. Vsem trem z veliko začetnico. Stražar, ki je bil naučen zamižati na eno oko za dosego cilja. Včasih tudi na obe. Stražar, ki nas je prepričeval, da je junak tisti, ki gradi visoke zidove in duši srčni utrip, da iz zamolklega postane neslišno in nemo.

A naj bo vse to za kdaj drugič. Tokrat imam samo eno prošnjo: Moški sprejmite in podprite Žensko srce, ki ga je kljub vsemu hrepenenju strah biti ranljivo, čeprav bo šele takrat spet živo. Objemite ga, ko se bo ponovno prebudilo in spet zares bilo. Brez bitja srca ni življenja, zato Moški, podprite svojo Žensko, ko se bo odločila svoje srce odpreti.

Čeprav je pot znana, je vsakič drugačna. Valoviti z odprtim srcem pomeni neskončno veliko možnosti. Pomeni veliko več in veliko širše, kot smo si sposobni zamisliti. A pod črto in nad črto pomeni s čisto zavestjo dajati in prejemati Ljubezen. In ne preskakovati tistega vmes.

Včasih pomeni se pripeljati na otok in se s trajekta najprej zapeljati tja, kjer se na horizontu riše črta, potopiti telo, misli in čustva v hladno vodo, da se energije lažje sprostijo, da pripeljana prtljaga ni več breme in spet drugič pomeni prtljago najprej odložiti in se šele nato potopiti.

Tokrat je zame pomenilo najprej pozabljeno vrtnico na vrtu sprostiti in njene veje osvoboditi. 

Žensko srce je enostavno primerjati z vrtnico. Do svojega razcveta pride prek trnov. A ko se razcveti je njen vonj opojen, oblika njenega cveta mistična, njen dotik žameten in pogled nanjo nenasiten. 

Dve daljši veji sta se brez podpore upogibali pod staro trto. Obkoljeni in zadušeni s posušenim rastjem sta iskali pot do kakšnega žarka. Nista razvili svojega polnega potenciala in ga oplemenitili v obliki razkošnega grma, a bili sta tam in sta obetali. Ponujali sta par skromnih cvetov in namigovali na še. 

Takoj, ko smo z nepremičninskim agentom vstopili na vrt, sem kar tam odložila prtljago in se impulzivno podala k njej. Nežno sem pričela obračati njene veje in dovolila koži začutiti njene trne. V mislih sem ji prigovarjala in jo božala. 

Agent je stal in me začudeno gledal. Čez nekaj trenutkov je vprašal, če si ogledamo še notranjost hiše. Ogled hiše, ki bi nekoč predstavljal osrednje in najpomembnejše dejanje, je bil tokrat zame zgolj tehnične narave. Energijo hiše z vrtom sem takoj začutila, zato me podrobnosti niso več zanimale. 

Divja in pogumna vrtna kraljica je pregnala mojo fizično utrujenost in zaspanost mojih čutov. Kljub naporu prejšnjih dni in večurnemu potovanju sem oživela. Kakšno uro kasneje je vrt izgledal popolnoma drugače. Morje pa je v naslednjih dneh odpravilo vse sledi pomanjkljivega vrtnega orodja na mojih dlaneh. 

In vrtnica. Vrtnica je dobila varen prostor za svoj razcvet. V enem tednu je postregla z več kot desetimi novimi cvetovi. Z vsakim vdihom čistega jutra je polnila srce in hvaležno vračala Ljubezen v nepredstavljivem obsegu. 

Ko se je nekaj dni kasneje oglasil nepremičninski agent, je v šali rekel, da se ne čudi, če bo na tem vrtu še palma zacvetela. Tudi jaz ne. 

Nepredstavljive so nam možnosti odprtega srca, zato jim naš um pripisuje lastnosti čudežev. V bistvu pa gre samo za frekvenco, ki se neustavljivo širi, ko odstranimo blokade in porušimo zidove. Gre za darove, ki so v nas in se lahko sprostijo šele takrat, ko se soočimo z našo bolečino.  

Cvetoča vrtnica so naši darovi, ki se razcvetijo, ko našim čustvom ponudimo varen prostor, da se izrazijo. Varen prostor znotraj nas. Prostor v našem srcu in prostor v našem telesu. 

Če bi seme ostalo zaprto, iz njega ne bi zrasel cvet. Zato ne gre drugače. To je naraven proces. Samo tisto, kar je v nas, bo lahko prišlo v obliki darov na plano. Samo tisto se bo razcvetelo. In kot tako, oh kot tako bo polnilo naš svet. 

Narava vedno sklene krog. In če sledimo svoji naravi, ga sklenemo tudi same. Vsakič znova. Ob tem pa smo cvetoča vrtnica na vrtu za vse okrog nas.

Če misliš, da nimaš darov, spoznaj svoje trne. Če misliš, da nimaš trnov, preveri po kakšnem razcvetu hrepeniš. 

Darov je toliko, kolikor je ljudi na tem planetu. Posebnih darov je toliko, kolikor je Žensk. Vsaka nosi temno rodovitno prst v sebi. 

Kako cvetoč bi bil ta planet, če bi dovolili, da se vsi ti darovi izrazijo? 

Odpreti srce pomeni sprejeti odločitev. Nato ustvariti varen prostor znotraj sebe. In nato vrtnici dovoliti, da se razcveti, kot si sama želi. V tisto barvo in obliko, ki predstavlja njeno naravo. 

Odpreti srce pomeni izbrati sebe. Se odločiti za sebe. Za svoje srce.

Odpreti srce pomeni se predati, sprejeti in objeti. Najprej bolečino in potem darove. Brez posredovanja. Samo opazovati in raziskovati. Tokrat ne zunanjega sveta, ampak lastnega notranjega. Brez cilja, z radovednostjo in z zaupanjem. 

Odpreti srce pomeni zjutraj odpreti oči in se najprej vprašati: »Kako se danes počutim?« Pomeni najprej začutiti svoje srce pred vsem ostalim. In potem mu zaupati, da nežno vodi med valovi čudežev, ki jih imenujemo Življenje. 

Žensko je čutiti in potem temu slediti. 

Kaj te radosti? Kaj prebuja? 

Dolga leta so te učili drugače in ti jemali moč, zato na začetku ni enostavno. A vse, kar iščeš, je že v tebi. Samo spomniti se moraš na to in to spet obuditi. 

Odprto srce pomeni leteti in hrepeneti. Pomeni tudi trpeti. A trpljenje lahko vedno spremeniš v cvetenje, ker si Ženska. Temno rodovitno prst nosiš v sebi. 

Odprto srce pomeni potovati in ne bežati. Pomeni se tudi ustaviti. 

Vedno lahko izbereš sebe, ker svoje srce nosiš v sebi. Odprto srce pomeni preprosto biti to, kar si. Pomeni živeti. 

Ko je bilo nekega večera sonce že pripravljeno na svoj veličastni spust proti morju, mogočne skalne ploskve pa so se v simbiozi z vodo spominjale ostankov tistega dne, so prizorišče, ki so ga zapustili ljudje, z višjih pašnikov naselile koze, kot igralci zadnjega dejanja dramske uprizoritve. Na svojo dozo večerne romantike pa je prišel tudi zrel par. Zrela po pomladih, ki jih štejeta, a igriva in radoživa kot najstniški hormoni, sta najprej skočila v vodo. Ona je smejoče zacvilila, ker jo je temperatura vode presenetila ali pa, ker ji je bila njegova vnema všeč in je na ta način še dodatno razpihovala njegov plamen. On pa je ob njenem drhtenju užival in vse skupaj še dodatno začinil z dobršno mero humorja. 

Prizor, ki je postregel z nepričakovanim zasukom sicer mirnega sklepnega dejanja večerne predstave, je trajal še nekaj časa, ko sta igralca svoji mokri telesi živahno spravila iz vode in se namestila s pogledom na sončni zahod. Mladec po srcu je odprl vsakemu svojo pločevinko piva. Počasi sta se umirila in se samo še zasanjano držala za roke, zrla v veličastno barvanje neba in postajala del spokojne večerne scenografije.

O odprtem srcu bi lahko pisala in pisala. Morda prav zato tudi pišem. Morda prav od takrat in šele od takrat pišem. Zagotovo pa se bom trudila, da bom še naprej pisala. Včasih je lažje, drugič težje. A prav odprto srce je tisto, ki me vsakič spomni, da je tisto težje enako dragoceno. Da je prav tisto težje najbolj hranljiva prst, ki ohranja vrtnico cvetočo. Njeni cvetni lističi pa varen pristan vsem mojim čustvom, ki se porajajo.

Hvala za branje.
Z Ljubeznijo, Irena