Vse, kar doživljamo v otroštvu, nosimo v sebi celo življenje. Če smo v preteklosti bili čustveno zanemarjeni, lahko posledice občutimo tudi v odrasli dobi.
Velikokrat govorimo o fizičnem zanemarjanju otrok, vendar poznamo tudi čustveno zanemarjanje. Slednje nastane takrat, ko starši svojemu otroku ne pomagajo prepoznati in predelati lastnih občutkov.
Morda se starši tudi sami ne znajo soočati z lastnimi čustvi, zaradi česar ne nudijo ustrezne čustvene opore svojemu otroku. Morda se jim zdi, da čustva niso pomembna ali da jim ni treba posvečati pozornosti.
A otrok, ki je bil čustveno zanemarjen, nosi posledice še vse življenje.
Če ste odraščali v družini, kjer so bila vaša čustva prezrta, ignorirana ali zanikana, se vam lahko v odrasli dobi dogaja kaj od naslednjega:
- Težko verjamete, da nekoga resnično zanima, kako se počutite. Morda celo mislite, da imajo osebe, ki so do vas prijazne, "nekaj za bregom".
- Naklonjenost drugih se vam zdi neprijetna ali strašljiva. Morda si ne želite biti čustveno blizu z nekom ali ne marate dotikov in telesne bližine.
- V otroštvu ste se naučili, da vaša vprašanja, potrebe, želje in misli, niso pomembne. Še danes verjamete, da drugih ne zanima, kar imate za povedati, zato govorite hitro ali pa sploh ne izražate svojih misli ali mnenj.
- Težko vam je govoriti o tem, kako se počutite, ker se vam zdi, da to nikogar ne zanima. Med odraščanjem ni noben skrbel za to, kaj doživljate, zato to ni nekaj, česar bi bili vajeni.
- Težko prepoznavate, razumete ali vrednotite svoja čustva. Morda potrebujete več časa, da neko izkušnjo čustveno predelate.
- Težave imate pri sprejemanju odločitev (tudi, če gre za manjše odločitve), pri zaupanju svoji intuiciji ali pri zdravemu tveganju.
- V odnosih imate potrebo po ugajanju drugim in/ali potrebujete veliko časa, da nekomu zaupate.
Tukaj je le nekaj pogostih primerov, ki se pojavljajo pri ljudeh, ki so bili čustveno zanemarjeni. Neprijetne, boleče ali travmatične zgodnje izkušnje pa v odrasli različno odmevajo v nas.
To je odvisno od mnogih dejavnikov, kot so: trajanje in intenzivnost neprijetnih izkušenj v otroštvu, naša osebnost, okolje, preoblikovanje družinskih odnosov skozi čas, delo na sebi v odraslosti, kakovost partnerskega odnosa... Zato nekoga zaznamujejo bolj, drugega manj.
Če se pretekle izkušnje vedno znova oglašajo in zavirajo naše potenciale, oblikovanje zdravih odnosov ter notranji mir, se je dobro s to bolečino soočiti, jo predelati in se premakniti naprej. Čeprav ne moremo spreminjati svoje družinske zgodovine, lahko vedno vplivamo na to, kako jo ustvarjamo naprej.
Prirejeno po: @emosens.si
- Preberite si še: Zala Kralj iskreno: "Prepričana sem bila, da bom umrla."