“Čutiva, da je v Sloveniji napočil čas povezovanja”

Življenje ju je od nekdaj zanimalo. Po končanem študiju sta se odpravila na 14-mesečno pot okrog sveta, ki jima je, kot pravita, razširila obzorje dojemanja in podarila pečat svobode. Čeprav je bilo njuno življenje vedno srečno in izpolnjeno, imela sta vse, kar sta potrebovala – službo, dovolj denarja, tri otroke, polno ljubezni, dobre odnose z ljudmi, vse, kar v naši kulturi velja za uspešno življenje –, sta vendarle čez čas globoko v sebi začela čutiti, da to ni vse. Da mora obstajati še kaj več kot rutina. Notranja sila ju je vodila do spoznanja Resnice. Začela sta meditirati in odprl se jima je nov svet. Spoznala sta, da ljudje zaradi lastne omejenosti in ujetosti v svoje vzorce delovanja vemo o življenju zelo malo, da svet vidimo skozi to, kar smo bili naučeni, da sploh ne živimo. Ne poznamo potenciala, ki ga nosimo v sebi. Skozi lastne izkušnje sta prišla do razumevanja Zakona življenja, kar jima je dalo moč, da zdaj pomagata tudi drugim – tistim, ki potrebujejo pomoč, ki iščejo smisel življenja in ponovno povezavo s svojim bistvom. Vodita skupinske meditacije, katerih namen je, da vsak posameznik ozavesti in spremeni svoje življenje na boljše in s tem prispeva k izboljšanju našega sveta.

Petra in Uroš, v svoji knjigi Šola Luči sta zapisala, da je Luč srca, ki odtali temne plasti človekove duševnosti, temelj zdravja. Kozmična Luč ljubezni, ki presvetli človeka, pravzaprav pomeni Zdravje z veliko začetnico. Kako to, da sta se današnja znanost in tudi medicina tako močno oddaljili od bistva človeka, od zavesti torej?

To se je verjetno dogajalo počasi. Človek je iz svojega čistega, izvornega stanja postopno zataval na pot, na kateri je človeški um prevzel vajeti življenja. Um je na neki točki nadvladal srce in na povezavi z izvorno energijo, Lučjo srca, je nastala motnja. Naše duhovno srce je izvir, iz katerega priteka inteligenca življenja v naše telo. Če je tak pretok moten, nastanejo problemi, ki se kažejo na duševnem, čustvenem in telesnem nivoju. Blokada pretoka življenjske sile je povzročila, da sta se naše zavedanje in dojemanje življenja zameglila. Oblikovala se je človeška zavest, v kateri smo ujeti v ločenost, nemoč, omejitve, bolezni … Današnja znanost in medicina delujeta iz te zavesti. Nista se znanost in medicina oddaljili od našega bistva, v bistvu je človek, ki je oddaljen in ločen od svojega bistva, ustvaril znanost in medicino, katerih jedro je umsko, materialistično razumevanje sveta, človeka in življenja.

Večina ljudi srce še vedno dojema kot telesni organ, ki poganja kri po žilah, četudi ima ta organ tudi duhovno razsežnost – človeka povezuje s kozmično zavestjo. Se strinjata, da bi poleg uveljavljene anatomije človeka na univerzah morali končno začeti predavati tudi o duhovni anatomiji človeka?

Vsekakor bi bil to napredek. Vendar je naš um narejen tako, da potrebuje dokaze, da bi spustil v naše življenje nekaj novega. Obstajajo ljudje, ki zaznavajo in vidijo človekova subtilna telesa, energijsko telo, energije. A povprečen človek, ki verjame le v telo in um, tega ne vidi in ne zaznava, zato bi v ljudeh nastala blokada, odpor do teh informacij. Učinkoviteje bi lahko bilo pokazati ljudem pot do sebe, do svojega bistva, svojega srca. Tako bi ljudje preprosto dobili možnost ponovno vzpostaviti povezavo s čisto inteligenco življenja, odpreti srce in začutiti svoje življenje povsem drugače, kot so bili vajeni doslej. Ko je srce odprto, se védenje samodejno pojavi in začnemo se spominjati vsega, kar smo kadarkoli vedeli. Začnemo se zdraviti, spreminjati, preoblikovati v sočutno bitje, ki je v ljubezni in miru povezano z naravo in z vsemi ljudmi na svetu.

Večina ljudi se k meditaciji zateče šele takrat, ko jim v grlo začne teči voda. Zakaj je tako? Zakaj se ljudje tako neradi spreminjamo in prepuščamo ljubezni srca, čeprav po drugi strani globoko v sebi vsi hrepenimo po njej?

Meditacija je zelo učinkovit način, da se povežemo s seboj, s svojim srcem in da spustimo Luč srca v svoje življenje. Problem je, da Luč, svetloba, ki posveti v naše življenje, ne osvetli samo tega, kar v resnici smo, temveč tudi vse, kar nismo in smo si med evolucijo svojega življenja naložili v svoje življenjsko polje. To so vsa neskladja, negativne misli, čustva, negativni vzorci in programi mišljenja, obnašanja in delovanja. Ko se osvetlijo ti temni kotički našega življenja, se prezrcalijo v naši zavesti in v nas lahko nastane pritisk, občutek nelagodja, zbudijo se lahko strah, dvom in nezaupanje. Luč močno pritisne na udobje našega življenja v omejitvah in starih navadah in nekomu je lahko zelo nelagodno premakniti se iz tega udobnega fotelja, vstati in z odprtim srcem objeti tok novega življenja, ki spreminja, preobraža in osvobaja.

Verjetno se tudi premalo zavedamo, da je meditacija kot redna vsakodnevna osebna higiena najboljša oblika samopomoči; da bi lahko torej z rednim meditiranjem živeli tudi bolj zdravo. Na ravni neke nacije bi to tudi pomenilo zmanjšanje obolenj pri celotni populaciji in posledično zmanjšanje potreb po zdravniških storitvah. Kako je bila vajina knjiga Šola Luči, v kateri pravita, da je duhovno prebujeni človek v glavnem tudi zdrav in ne potrebuje zdravnika, sprejeta med kolegi zdravniki?

Verjetno večina še vedno meni, da je to le utopija. Vendar je veliko zdravnikov začutilo globoko resnico te vizije. To daje upanje, da se bo v prihodnosti začelo dajati več poudarka ozaveščanju, da je zdravje naše temeljno, osnovno stanje, ki je integrirano v jedru našega bitja. Konec koncev, če smo povsem odkriti, bi moral biti pravi iskren namen zdravstvenega sistema ta, da dolgoročno vse bolezni izginejo iz našega življenja in da posledično izgine potreba po zdravniškem poklicu, ki sedaj tako uspešno 'zdravi' bolezni. To pa seveda ni lahko prebavljiva misel za človeški um.

Tako kot so posrednik med Bogom in človekom različne religijske institucije, tako je posrednik med človekom in njegovim zdravjem zdravstveni sistem. Vajina vizija prebujenega človeka vključuje nastajanje duhovne družbe zavestnih, odgovornih, ljubečih in zdravih ljudi. Sta morda dobila od države kakšno povabilo k sodelovanju pri premagovanju problemov današnje družbe?

Za zdaj še ne. Bi pa bila zelo vesela takega sodelovanja na državni ravni. Z namenom, da se to védenje, ta vizija širi, sva pred enim letom ustanovila neprofitno organizacijo Šola Luči, zavod za prebujanje in ozaveščanje svobodnega življenja. V zadnjem času kažejo zelo veliko zanimanje za sodelovanje in povezovanje podobne nevladne organizacije in posamezniki, ki želijo prispevati svoj del k dvigu kolektivne zavesti. Čutiva, da je v Sloveniji napočil čas povezovanja, sodelovanja in skupnega ustvarjanja svobodnega življenja.

V poglavju Otroci so tvoje darilo sta čudovito zapisala: “Samo spoštovanje, čistost in ljubezen so potrebni, da otrok vzcveti”. Tudi vzgoja, ki nima duhovne komponente, je pomanjkljiva, mar ne?

Otroci so naše največje ogledalo in naši največji učitelji. Mi si sicer mislimo, da jih vzgajamo in učimo, vendar se ne zavedamo, da s tem velikokrat nezavedno s težkimi odejami prekrivamo njihovo prelepo čisto Luč, ki želi sijati v ta svet. Ko uvidimo to Luč, ki jo nosijo v sebi, ko nehamo soditi njihovim 'napakam' in jih vidimo kot duše, ki so prišle v naš svet z namenom, da se mi starši učimo o svojih lastnih omejitvah, se naš odnos do njih in njihov odnos do nas zelo spremeni. Vse je le energija, ki se izraža. Videti, slišati, zaznati, občutiti, uvideti, ozavestiti, biti v tem trenutku zdaj in izstopiti iz drame podedovanih vzorcev, kolektivne zavesti, je mojstrstvo, ki se ga vsak dan znova učiva. In doma imava veliko učiteljev. Kar tri. Otroci so kot gobe, ki vpijajo vse, kar se v njihovi družini dogaja in tudi kar se je dogajalo v preteklosti. Nič ne izgine. Vse ostaja tukaj, čeprav se je zgodilo že davno v preteklosti našim prednikom. To se pokaže skozi različne značaje otrok. Imava tri in vsak je popolnoma drugačen, pa čeprav jih vzgajava ista starša. Pri fantih opažava, kako močno, sploh v najstniških letih, potrebujejo očeta, ki jim ljubeče, a zelo jasno kaže spoštovanje do sebe in drugih. In vloga matere, ki jih z milino, razumevanjem in neizmerno ljubeznijo podpira. Ko se otroku resnično v srcu odpremo in se z njim povežemo, postane vse preprosto. Otroci sledijo tej ljubezni, kajti ljubezen je kot magnet, ki privlači. Duhovna vzgoja otrok je za naju vzgoja v ljubezni do sebe in drugih. To je temelj, na katerem samodejno zraste prečudovito življenje otrok in seveda vseh nas.

Se vama zdi uvedba meditacije v šole smiselna – manj učenja na pamet in več žive duhovne hrane?

Pa poglejmo današnjo družbo in se vprašajmo: "Kaj si ljudje resnično želimo v svojem življenju?" Odgovor je zelo preprost. Želimo si biti ljubljeni, imeti dobre odnose sami s seboj in z drugimi, biti zdravi, imeti delo, ki nas veseli, in dovolj materialnih dobrin za spodobno življenje. To so osnovne potrebe današnjega človeka. Ali nas današnja šola uči, kako stopati po poti do svobodnega in zadovoljnega življenja? Ali imamo v šoli predmete, pri katerih bi se učenci, dijaki in študenti učili teh veščin? Zagotovo ne. Z uvedbo meditacije v šolah bi stopili na pot do svobodnega in zadovoljnega življenja, kajti pri meditaciji se človek poveže s svojim bistvom in tako lažje najde in začne razvijati svoj notranji potencial, ki je velika ustvarjalna moč! To moč ima prav vsak človek v sebi, samo zbuditi se mora. Preprosta glasbena meditacija, ki zbudi v posamezniku občutke ljubezni in miru, bi v življenja učencev in učiteljev vnesla velike spremembe. Vnesla bi jih tudi v družine in celoten državni sistem. Vsi smo le ljudje, ki si v resnici želimo začutiti ljubezen, začutiti sebe in izpolniti svoj namen, svoj potencial. Meditacija lahko pri tem zelo pomaga.

Koliko ljudi je po vajinem mnenju zares srečnih in zadovoljnih?

Midva meniva, da je takšnih ljudi zelo malo, predvsem tukaj, v tehnološko razvitem svetu, kjer je pozornost usmerjena v zunanji, materialni pojavni svet. Ljudje se vrednotimo glede na to, koliko stvari imamo, koliko denarja imamo na banki, kakšen položaj v družbi, kako smo pomembni in koliko smo boljši od drugih. Ves čas živimo zunaj sebe, ločeni od svojega bistva, ki je neskončen, vsemogočen potencial, ki lahko v našem življenju zbudi sočutje, ljubezen, spoštovanje, povezanost in globok notranji mir. Resnična sreča in zadovoljstvo se pojavita šele takrat, ko delujemo iz svojega notranjega izvira in svobodno ter zavestno ustvarjamo svet, v katerem živimo.

Opozarjata, da meditacija ne bi smela biti beg od življenja, temveč način, da se življenju približamo, da je meditacija zadeva srca, ne uma. Kaj je pravzaprav meditacija?

Za naju je meditacija nekaj zelo preprostega in naravnega. Pomeni povezati se s svojim bistvom, svojim srcem. To je pot domov, v izvir življenja, iz katerega črpaš energijo in informacije. V meditaciji se zbistrita in razširita dojemanje in zavedanje življenja, s pomočjo meditacije se rešujejo konkretni življenjski problemi. Za naju meditacija ne pomeni odtavati nekam v drug svet, se imeti tam lepo in potem z odporom priti nazaj v ta svet omejitev. Skupinske meditacije, ki jih vodiva, so vedno usmerjene k temu, da se odpre srce, da se najde notranja moč, ki nam pomaga spraviti naše telo, um in duševne procese nazaj v skladno delovanje. Pomaga nam, da uredimo odnose, ki so temelj našega življenja. Da postanemo bolj zdravi, srečni in uspešni. Vse to se lahko zgodi samo skozi srce. Človeški um lahko tukaj samo opazuje in se uči, to je vse!

Je bil morda kakšen dogodek ali izkušnja na potovanju okrog sveta odločilen za to, da sta stopila na duhovno pot?

Na potovanju še nisva razmišljala o duhovni poti. Sva pa zelo jasno spoznala preprostost življenja in ujetost človeštva v vzorce vsakdanjega življenja. Skozi ljudi, ki sva jih na poti srečevala, sva uvidela, da je življenje lahko dosti bolj preprosto in izpolnjeno, kot si mislimo. Videla sva ljudi, ki niso imeli skoraj ničesar, vendar so bili nasmejani, veseli, gostoljubni in predvsem srčni. Morda je to prižgalo iskri v najinih srcih, da sva se pozneje lahko prebudila in stopila na pot, po kateri zdaj hodiva.

Kakšno je vajino sporočilo našim bralcem na poti k sebi?

Pot k sebi je lahko zelo preprosta. Tako preprosta, da se našemu zapletenemu umu zdi neverjetna. Vedno mora nekaj starega umreti, da lahko nastane kaj novega. Na poti k sebi moraš biti pripravljen, da se spremeniš. Da odvržeš breme starih prepričanj, čustvovanj, navad in miselnih konceptov ter tako zaživiš v miru in ljubezni. Za to potrebuješ pogum in voljo ter pomoč tistih, ki sijejo iz svojega srca. Srečno pot!

Šola Luči: Zbudi se!

Namen tvojega življenja je, da se rešiš vsega trpljenja in zaživiš v harmoniji, ljubezni, zdravju in obilju.
Najprej je misel, nato je čustvo, nato je odziv. Vse je med seboj povezano. To so globoko, več generacij nazaj zakoreninjeni sistemi čustvovanja, sistemi mišljenja, ki se morajo izločiti iz tvojega sistema.
Neharmonijo si sprejel za normalno. Globoko je zasidrana v tebi. Čas je, da se zbudiš in očistiš vso umazanijo, vso težo v svojem miselnem, čustvenem, eteričnem in fizičnem telesu. Tako boš odrešil svojo dušo vseh ujetosti.
Tvoje naravno stanje je popolna harmonija vsega in v vsem, kar si! Popolna čistost vseh tvojih teles! Popolno zdravje in počutje. Popolno življenje.
Srce mora ponovno prevzeti nadzor nad življenjem. Srce je tisto, ki nosi Luč. Srce hoče samo dobro drugemu. Srce na dvomi, srce verjame.

Iz knjige Šola Luči: Pot do Resnice; www.potdoresnice.org

Avtor: Ana Majcen

Pravi namen zdravstvenega sistema bi moral biti ta, da dolgoročno izginejo vse bolezni.

• Preberite si še: Staroverstvo je bilo živo še vse do 1. svetovne vojne. Bilo je strogo tajno, saj ga je katoliška cerkev preganjala.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja