Dare Vidic: "Predstavljajte si 13-letnika, ki se iz nezavesti zbudi med mrtvimi prijatelji" (resnična zgodba s Triglava)

"Z besedami se ne da opisati, kaj se mi je takrat zgodilo. Bil je nezemeljski občutek. Bil sem v zraku in gledal enega od fantov, ki je ležal na tleh. Potem me je zagrnila tema. Ne vem, koliko časa sem bil brez zavesti. Ko sem se začel vračati v življenje, sem videl tunel, v katerem je bila močna svetloba. Naslednje, česar se spomnim, je bil piš mrzlega zraka, ki me je prisilil, da sem odprl oči."

Dare Vidic je 29. julija 1972, ko je bil star 13 let, na sedlu Malega Triglava doživel in preživel hudo nevihto. Več strel je udarilo v 14 pohodnikov, starih od 13 do 27 let. Štirje mladi fantje so umrli na kraju nesreče, eden čez nekaj dni v bolnišnici. Šest je bilo poškodovanih. Le trije so jo odnesli brez telesnih poškodb.

Daretu se je življenje obrnilo na glavo. Pozneje so sledile še nove preizkušnje: leta 1991 je v zibki našel mrtvega, komaj štiri mesece starega sina Luka, leta 2006 pa je, deset dni pred njegovim 44. rojstnim dnem, umrla njegova žena Rezka.

Tragedije so ga močno prizadele. Zdelo se mu je krivično, da ga usoda tako zelo tepe, od nesreče na Triglavu pa ga je ves čas spremljal še občutek krivde preživelega. Izhoda ni in ni našel. Preobrat se je začel šele ob podpori druge žene Bibe, novinarke, ki je napisala njegovo življenjsko zgodbo v knjigi Strela z jasnega. Po njeni idejni zasnovi je nastal tudi dokumentarni film Triglav: pot odrešitve.

Dare, bi lahko rekli, da so izgubljeni prijatelji z zapisano knjigo na neki način še vedno živi?

Tako v filmu kot v knjigi gre za neke vrste ponovno srečanje s prijatelji. Ko gledam fotografije iz tistega časa, jih doživljam, kot da so še vedno z mano – mladi, polni življenjske energije. V mojem spominu bodo za vedno ostali takšni.

Je pomembno, da takšne zgodbe pridejo med ljudi?

Biba: Ni treba, da vsak napiše knjigo. Bolj pomembno je, da ljudje spregovorijo o svojih težavah in tragedijah. Danes je na voljo veliko možnosti, da se odprejo strokovnjakom, ki vedo, kako pomagati.

Kako pomembno je, da o izgubi spregovorimo, da predelamo smrti svojih bližnjih?

Dare: Zelo pomembno. Obstajajo terapevti, specializirani za žalujoče po izgubi, tudi različne terapevtske delavnice in skupine za samopomoč. V mojih časih tega ni bilo, zato ni čudno, da smo preživeli obmolknili, zamrznili in se vsak po svojih močeh trudili živeti naprej.

Kako bi razložila krivdo preživelega?

Biba: Termin krivda preživelega ali sindrom preživelega je običajno povezan s travmatskimi dogodki. Gre za iracionalni občutek krivde, ko nekdo preživi, medtem ko drugi ne. Občutke krivde preživeli doživlja, čeprav ni sam ničesar zakrivil in je bil preveč nemočen, da bi lahko karkoli ukrenil. Če tak človek ne dobi ustrezne strokovne pomoči, kar se je zgodilo Daretu, lahko ti občutki vztrajajo še dolga leta.

Kdaj ste se prvič soočili s tem občutkom?

Dare: Najmočnejši je bil v koči na Kredarici nekaj ur po nesreči, ko je popustil najhujši šok. To te zaznamuje za vse življenje. Ne znam opisati, kako grozno je. Premakne te v neki drugi prostor, v drugačno razmišljanje, drugačno čutenje.

Vsak od nas je to doživljal drugače. Mogoče me nesreča ne bi tako močno prizadela, če takrat ne bi bil še otrok. Predstavljajte si 13-letnika, ki se iz nezavesti zbudi med mrtvimi prijatelji. To spoznanje me je tako šokiralo, da me je dobesedno prestavilo v neznano območje zavesti. Nazaj me je priklical sestrin glas. Prebudil me je iz te odmaknjenosti in me spodbudil, da sem stopil nazaj. Če bi naredil le še en korak naprej, bi omahnil v prepad.

Kako ste se soočali s krivdo preživelega?

Dare: Ker nisem dobil pomoči, so ti občutki vztrajali še desetletja. Ne tako intenzivno kot prvo leto po nesreči, a vztrajali so vse do snemanja dokumentarnega filma – torej 50 let. Resno sem se z njimi začel ukvarjati šele po štiridesetih letih.

Bilo je zelo boleče in zahtevalo je veliko potrpežljivosti, ker sem se ob tem soočal še s hudo anksioznostjo. To je bil počasen proces, kot arheološka izkopavanja, ki se jih zaradi krhkosti materiala namesto z lopatami lotevajo z lopatkami in čopiči, plast za plastjo. A splača se kopati: odgovori prinesejo olajšanje.

Kaj vam je bilo najtežje – smrt prijateljev ali krivda preživelega, ki ste jo čutili?

Dare: "Tega ne moremo primerjati. Izguba prijateljev je bila izredno travmatična izkušnja, še posebej izguba mojega najboljšega prijatelja Romana. Krivda preživelega pa je bila travmatična zato, ker se nikakor ni hotela umakniti iz moje podzavesti. Ko sem bil že prepričan, da sem jo ukrotil, se je nenadoma spet priplazila vame – še posebej ob srečanjih s sorodniki umrlih. Takrat se je sprožil "flashback", nenadno in nehoteno, zelo intenzivno podoživljanje pretekle izkušnje."

Zakaj se takrat niste pogovarjali o tem?

Dare: Najprej nismo govorili zato, ker nismo bili sposobni govoriti o tem. Bilo je preveč boleče. Ne samo za nas, ki smo nesrečo preživeli, ampak tudi za naše sorodnike in za celo skupnost. Takrat je tudi veljalo nenapisano pravilo, da se teža zmanjša, če o nečem težkem ne govoriš. Danes vemo, da to ne drži.

Se z vami niso pogovarjali niti starši, stari starši, prijatelji, v šoli?

Dare: Kot sem že rekel, je takrat veljalo, da je bolje o tem čim manj govoriti. Ta travmatični dogodek je prizadel vso skupnost, zato se je posttravmatska motnja prenesla tudi na naše starše, bližnje sorodnike, prijatelje in znance – celo v šoli se je to čutilo. Ker nihče ni dobil ustrezne pomoči in se o tem skoraj ni govorilo, smo se zaprli vase in vse skupaj potlačili.

Vajina knjiga je doživela velik odziv - čemu to pripisujeta?

Biba: Kar nekaj dejavnikov se je poklopilo. Smo v obdobju, ko ljudi prav vleče k obračunom s preteklostjo. Dogaja se nama, da naju na cesti kdo ustavi, naju objame in pove, da se je po branju knjige v njem nekaj premaknilo. Veseli naju, da knjiga ljudem pomaga na njihovi poti notranjega okrevanja po bolečih življenjskih izkušnjah.

Drug vidik uspeha knjige je na predstavitvi na lanskem knjižnem sejmu lepo opisal najin gost Viki Grošelj – alpinist, gorski reševalec, športni pedagog, pisatelj, prvi Slovenec z desetimi preplezanimi osemtisočaki in tudi prvi Slovenec, ki se je povzpel na najvišje vrhove vseh kontinentov. Takole je povedal: "To je unikatna knjiga in zelo vesel sem, da je nastala. Iz tragičnega dogodka je izšla neka nehotena slovenska epska zgodba, ki jo vsi poznamo, čeprav slabo."

Večkrat je poudaril tudi – kar se mi zdi zelo pomembno –, da zdaj, ko vemo veliko več podrobnosti o nesreči, ne bi bilo prav iskati krivca za nekaj, kar se je zgodilo pred petimi desetletji. "To so bili časi, ko vremenske napovedi niso bile na voljo vsak trenutek, pa tudi nevihta se je bliskovito in silovito razvila v dopoldanskem času, ne popoldne, ko je to bolj običajno. Z današnjega vidika je fascinantno, kako so se odpravili na vrh brez varovalnih kompletov, brez čelad, kako so po nesreči tekli do Kredarice in se je dobro izšlo, kako so lahko naslednji dan odkorakali proti Krmi sami, brez spremstva ... A v tistih časih to ni bilo nič nenavadnega, zato bi se bilo krivično spraševati, kdo je kaj naredil narobe. Prav se mi zdi, da je to, kar se je zgodilo pred več kot 50 leti, zapisano. Ne le zaradi tistih, ki so preživeli. Knjige pišemo in filme snemamo tudi zato, da so ljudje, ki smo jih izgubili v gorah, na ta način še vedno živi, še vedno z nami."

Tretja stvar, ki bi jo izpostavila, je moj način pisanja. Uspelo mi je napisati knjigo, ki se, kot pravijo mnogi, bere kot kriminalka. Celo tisti, ki sicer ne berejo knjig, pravijo, da so jo prebrali na mah. Zgodba je zgoščena, opisi so živi in bralca kar potegnejo v dogajanje. Morda bi dodala še to, da kljub tragični tematiki iz knjige ne veje obup, ampak optimizem. In prav optimizem je Daretova lastnost, ki mu že vse življenje pomaga preživeti – tudi najtežje preizkušnje.

Menda se vama je oglasilo veliko ljudi, ki so se v zgodbi prepoznali in začeli iskati rešitve za svoje življenje?

Biba: Tudi to. Predvsem tisti, ki zahajajo v gore, pa tudi tisti, ki so bili kakor koli povezani s ponesrečenimi ali z reševanjem. Daretu se res oglaša veliko ljudi, ki pravijo, da jih je knjiga spodbudila, da so začeli iskati rešitve za svoje težave in življenjske stiske – tudi take, ki nimajo nobene povezave z gorami ali nesrečami.

Dare: Lani sem na portalu MMC RTV Slovenija zasledil intervju, v katerem je bila omenjena najina knjiga. Patrik Jagunić, ki ga je na Norveškem zasul plaz, je po branju takole razmišljal:

"Njegova zgodba se je zgodila v drugačnem času kot moja. Danes veliko govorimo o čuječnosti, moški se več pogovarjamo o svojih čustvih, kar včasih ni bilo družbeno sprejemljivo," opomni na pomembno razliko.

"Vidim, kako govori o občutku krivde, kako se sprašuje, ali je bilo to, da je bil pol metra naprej, odločilno, da je preživel. Zanimivo mi je bilo tudi razmišljanje Angležinje, ki je preživela to nesrečo – kako se ji je življenje zasukalo, kako je postala bolj dobrodelna in drugače gleda na stvari.

Sam sem se našel v tem opisu: zdaj uživam v drugačnih stvareh, pozoren sem na druge stvari. Tudi v družini se je moja vloga spremenila, obremenjujem se z drugačnimi stvarmi in poskušam tudi svoje tri hčere učiti, da ni vsaka stvar vredna njihove energije."

Kakšno moč sta imela knjiga in film pri zdravljenju travme?

Dare: Film smo snemali tri leta. To izkušnjo lahko primerjam z Jakobovo potjo – na takšno pot se ljudje odpravijo po odgovore, ki jih nosijo v sebi dolga leta. Tudi jaz sem jih na tej naporni poti našel. Bilo je zahtevno, a hkrati osvobajajoče – zame, za ekipo in za Bibo.

V knjigi sem to pot ponovil, vendar je bila lažja, saj sem del travme predelal že med snemanjem filma.

Zdaj, ko je vse skupaj za mano, lahko rečem, da sem večji del te poti zaključil. Uspelo mi je priti do predelave tega, kar se mi je zgodilo. V priročniku Psihosocialna pomoč po nesrečah in drugih kriznih dogodkih sem našel opis, ki me je nagovoril: "Predelava pomeni, da človek postopoma dobiva občutek varnosti, telo se umirja, ima več energije, vrnejo se želje in zanimanje za vsakdanje življenje."

Danes sem hvaležen, da sem to pot prehodil. Pomirjen sem, vesel, da živim, in čeprav spomini ostajajo, niso več boleči.

Kakšna je bila pot do terapevtov? Biba, kaj ste mu svetovali? Kdo vse je pomagal Daretu in kako?

Biba: Na moje prigovarjanje je nazadnje le sprejel pomoč terapevtov. Bilo jih je več in vsak je prispeval svoj del, da se je Dare začel odpirati. Prvi, s katerima je spregovoril o smrti, sta bili Metka Klevišar in Julka Žagar.

Dare: Med korono sem se udeležil spletnega treninga NLP, kjer smo se učili tehnik za premagovanje neprijetnih občutkov in spreminjanje omejujočih misli. Prelomnica pa se je zgodila, ko sem spoznal Primoža Škoberneta, učitelja transcendentalne meditacije. Čeprav sem se težko odpiral, sem mu začel zaupati in takrat sem res spoznal, kako pomembno je govoriti o sebi. Pozneje mi je pomagala še Polona Muršec, mednarodno uveljavljena inštruktorica NLP-ja in čuječnosti ter transformacijska coachinja, da sem se izvlekel iz primeža jeze po snemanju filma.

Vsi ti ljudje so mi vsak po svoje pomagali, da sem se začel soočati sam s sabo – s krivdo preživelega, z doživljanjem smrti in tudi z občutki krivde kot oče, ki ni zmogel in znal po ženini smrti pristopiti k svojim otrokom.

Ampak ljudem je še vedno težko govoriti o smrti.

Biba: Ravno zato je pomembna psihosocialna pomoč. Zelo pomemben je tako imenovani razbremenilni pogovor. Ko naše telo zaradi travmatičnega dogodka proizvaja veliko stresnega hormona, se posledice tega odražajo na našem psihofizičnem stanju. Raziskave so pokazale, da nam pogovor z osebo, ki nas aktivno posluša, je empatična in izkazuje razumevanje do nas, pomaga tako pri psihološki kot tudi čustveni razbremenitvi.

Dare, so danes travme za vami?

Nekaj travm je še v meni, vendar ne vplivajo več na moje vsakodnevno življenje – niso več odločajoče in se s časom oddaljujejo. Spomini me ne vlečejo več nazaj tako kot pred snemanjem filma, ko sem se v preteklosti izgubil in se nisem mogel vrniti v sedanjost.

Danes vem, da je preteklost del mene – ne morem je spremeniti, lahko pa z njo sobivam. Moje življenje je zdaj tukaj in zdaj. Ko pomislim na nesrečo, to ni več sprožilec travme, ampak spomin, ob katerem se lahko vrnem v sedanji trenutek in živim naprej.

V knjigi se iskanje pričevalcev, torej ljudi, ki so preživeli nesrečo na Triglavu, bere kot detektivka. Kje ste našli moč in znanje, da ste prišli do vseh podatkov? Vam je kdo pomagal?

Dare: Ko sem se pred 40 leti začel "ukvarjati" z nesrečo, sem začutil željo, da raziščem podrobnosti te nesreče. Na podlagi člankov o nesreči, ki jih je hranil moj oče, sem začel iskati stike. Vsak od pričevalcev, ki mi ga je uspelo najti, je bil zame pomemben. Ko sem poslušal njihove zgodbe, sem ugotovil, da so podobne moji. Večina nas je doživela šok, posttravmatske stresne motnje ter krivdo preživelega. Tudi reševalci so mi povedali, da so šli skozi podobne izkušnje.

Prelomnica na moji poti okrevanja je bil vzpon na Prisank leta 2007, leto po smrti žene Rezke. Še danes ne vem, kaj me je gnalo navzgor. Ko sem šel skozi Prisankovo okno, me je preplavil podoben občutek kot takrat, ko sem se na Malem Triglavu prebudil iz nezavesti.

Zagledal sem svetlobo, ki me je spodbujala naprej. Vedel sem, da je na desni strani Triglav, kamor še vedno nisem zmogel pogledati. Na vrhu sem naredil nekaj fotografij in šele doma opazil, da sem na eni od njih v ozadju ujel tudi Triglav. To sem razumel kot znak, da sem naredil korak naprej.

Ali danes svoj notranji glas, ki ste ga takrat na gori utišali, poslušate bolj kot nekoč?

Dare: Ja, seveda. Ko smo se vzpenjali proti vrhu Triglava, sem na grebenu Malega Triglava čutil, da se v zraku nekaj dogaja. Moj notranji glas mi je sporočal, da to ni v redu. Ker pa so ljudje še vedno hodili proti vrhu, sem svoj notranji glas utišal in si rekel, da odrasli planinci že vedo, kaj je prav.

Biba, kako ste sami doživljali Daretovo zgodbo ob tem, ko ste ga poslušali? Kako je njegova zgodba vplivala na vas?

Težko mi je bilo poslušati njegovo iskreno pripoved, hkrati pa je bilo tudi osvobajajoče. Lahko bi rekla, da je bila to za oba neka vrsta terapije. On je plast za plastjo, kot bi lupil čebulo, odlagal svoja bremena, jaz pa sem mu kot poslušalka in zapisovalka dala prostor, da je stvari povedal na glas. Bil je slišan. Pravijo, da se breme, ko se nekomu izpoveš, zmanjša. Zame je bila njegova izpoved tudi preizkus, ali zmorem sočutno poslušati, ne da bi nase prevzela njegova bremena.

Ali je danes, po izidu knjige, za vaju kaj drugače, kot je bilo prej?

Biba: Življenje se nama je definitivno spremenilo. Veliko lahkotneje plujeva skozi življenje. Zavedava se vsakega trenutka in poskušava uživati v njem. Lahko rečem, da odnos živiva in gradiva na medsebojnem zaupanju in iskrenosti. Dare je postal bolj samozavesten, jaz manj impulzivna.

Dare: Če prestaneš nekaj strašnega, začneš bolj ceniti to, kar je pomembno. Tragični dogodki so res grozni in kruti, vendar te veliko naučijo. V grozljivi situaciji ne vidiš dobrih plati, dejstvo pa je, da danes ne bi bil tu, kjer sem, če se mi vse to ne bi zgodilo. V že omenjenem priročniku so to lepo razložili: "Tisti, ki so preživeli travmatske izkušnje, nas lahko veliko naučijo o smislu življenja in kako ga živeti."

Dare, katere knjige so vam pomagale pri osebni rasti?

Najbolj mi je pomagala knjiga Martina Kojca Učbenik življenja, pogosto pa prebiram tudi njegovo knjižico Pouk. V zadnjem letu sem odkril še knjige Eckharta Tolleja, ki me učijo, kako živeti v sedanjem trenutku. Veliko mi je dala tudi knjiga Gaborja in Daniela Matéja Navidezna normalnost, ki govori o travmah, boleznih in zdravljenju v sodobni, pogosto toksični družbi.

Imate še vedno stike s pričevalci?

Da, imam. Film in knjiga sta nas ponovno povezala. Ko stopiš v osebni prostor nekoga, ko ne veš, kaj vse je doživel in kako razmišlja, moraš sebe odriniti na stran in postati pozoren, tankočuten poslušalec. Hvaležen sem, da so se naše poti spet prekrižale in da smo zmogli spregovoriti – z zavedanjem, da je preteklost takšna, kot je, in da je ne moremo spremeniti. Lahko pa se je spominjamo. Knjiga in film sta te spomine shranila za vedno.

Še zahajate v gore?

Še vedno. Kolikor zmorem. Gore me vlečejo, rad jih imam. Včasih si nisem upal pogledati v smeri Triglava, danes ga z lahkoto pogledam z domačega travnika. Razlika je. Na bolje.

Spraševal: Vladimir Habjan

Intervju je bil prvotno objavljen v tiskani reviji Sensa