Psihoterapevtka: "December naj ne bo čas zahtev, da moramo biti posebno srečni."

21. 12. 2021
Deli
Psihoterapevtka: "December naj ne bo čas zahtev, da moramo biti posebno srečni." (foto: profimedia)
profimedia

Naših stisk je veliko, posebno v času veselega decembra, ki je za osamljene najhujše obdobje v letu. Kaj svetuje psihoterapevtka Jana Rijevec, kako naj se naravnamo, razvedrimo in si pomagamo?

Jana Rijavec: Decembrski čas ni stresen samo za tiste, ki so osamljeni. To naj bi bil čas samorefleksije, notranjega miru in premisleka, kje smo in kam želimo. Iz njih je nastalo nekaj povsem nasprotnega od tega, za kar so namenjeni. Norišnica se začne že novembra. Moramo pospraviti domove, kupiti zanimiva darila, sodelovati na čim več elitnih dogodkih in kakšnega pripraviti še sami. Prazniki morajo biti nekaj posebnega. Moramo biti še posebno srečni in si organizirati izjemne počitnice. Na ramena si naložimo tolikšno breme prisile, da ga komaj nosimo. Tako tistim, ki imajo družine, kot tem, ki je nimajo, bi svetovala, naj sprostijo pritisk nase, saj so to dnevi kot vsi ostali. Naj ne bo to čas zahtev, da moramo biti posebno srečni, ker lahko še povečajo občutke osamljenosti, praznine.

Za tiste, ki nimajo družin ali partnerja, so prazniki lahko zelo boleči. Če to enačijo s tem, da jih nihče ne mara, da niso vredni ljubezni, bodo zelo trpeli. Tisti, ki se počutijo osamljeni in težko prenašajo dneve samote, naj si praznike vnaprej organizirajo, da ne bodo ostali sami doma. Lahko je to potovanje, izlet, obisk ali pa dogovor s prijatelji, da se med prazniki pokličejo in družijo.

Ne pozabimo na osamljene. Pomagamo jim lahko z drobnimi dejanji pozornosti. Za korenitejše spremembe pa je treba pogledati v stisko globje. Osamljenost namreč ne nastaja, ker nisem v stiku z drugimi, temveč zato, ker nisem v stiku s seboj. Res je, da bo nekdo, ki sicer ni v stiku s seboj, praznike laže preživel, če ima močno socialno mrežo. Za tiste pa, ki bodo ostali sami s svojo osamljenostjo, bodo lahko zelo boleči.

Kaj pa ti drugi, ki niso osamljeni in imajo družinsko omrežje, vendar je zelo toksično, konfliktno, lahko celo nasilno? Kako naj premostijo čas?

Jana Rijavec: Osamljenost v paru zna biti hujša, kot je tista, ko smo sami. Četudi smo v strupenem, slabem, toksičnem odnosu, smo v očeh drugih ljudi z nekom. Vidijo nas v skupnosti, v družini, v paru, zato nas ne bodo povabili medse. Osamljenost ostane skrita. Tistim med nami, ki živijo v slabih, destruktivnih odnosih, bi povedala, da ni treba, da je tako, in bi jih rada opogumila, da si upajo zakorakati v spremembe in najti izhod. Pomagajo lahko dobri prijatelji ali pa psihoterapevti.

Razumevanje svojih čustev, misli, dejanj ter sprejemanje sebe in ljubeča podporna skrb zase so osnovni pogoj za dobro psihično počutje. Osamljenost nastane, ko si ne dovolimo čutiti, ko nismo v dobrem stiku s seboj. Ko ne prepoznavamo ali celo zanikamo svoja resnična čustva, potrebe in cilje, to pripelje do odtujenosti od sebe. Zaradi tega se znajdemo v slabih odnosih, v slabem kolektivu ali pa zbolimo in se razvijejo psihosomatske težave, ko nimamo moči in volje, da poskrbimo zase. Osamljenost ne moremo omejiti na ljudi, ki so sami. Ljudje so samski, a niso osamljeni. Učinkovita pomoč pri osamljenih ljudeh, ki imajo šibko socialno mrežo, je ta, da se angažirajo kot prostovoljci.

Rekli ste, da naj bi bil decembrski, praznični čas obdobje introspekcije. Ljudje radi s 1. januarjem sami s seboj sklenemo zaveze: da bomo prenehali kaditi, da bomo shujšali, da bomo aktivni, da se bomo lotili športa. Sami sebi obljubimo korenite spremembe. Zakaj ravno prvega januarja? Zakaj takrat zbiramo moči za spremembe?

Tudi v šoli smo vsakega 1. septembra začenjali leto s takšnimi zavezami, da se bomo bolj redno učili, da bomo marljivi. Vsak začetek novega nas spomni, da bi lahko kaj spremenili in delovali drugače. Dobro je, da samega sebe vsake toliko časa malce prevetrimo, pretresemo, očistimo. Žal pa za tovrstno introspekcijo ravno v decembru zmanjka časa. Norimo, kot da bi se morali ravno v tem mesecu srečati z vsemi prijatelji, ki jih imamo. Koliko resnično ostane časa za nas, da vidimo, kje smo v svoji življenjski situaciji, kaj potrebujemo, kaj moramo spremeniti in kje delovati drugače?