Dedne bolezni ne obstajajo, obstaja pa dedna energijska matrica

Bolezen ima v ozadju vedno določene "mentalne bakterije", kot so zamere, jeze in strahovi, ki se vzpostavijo pred samim fizičnim nastopom bolezni.

Ko z nekom delimo življenje, poleg fizične intimnosti vzpostavljamo intimnost tudi na vseh drugih ravneh. Z vsemi člani družine smo povezani z isto "mentalno tekočino", ki nas prežema.

To pojasnjuje razlog, zakaj nekateri otroci zbolijo – manifestirajo namreč tisto, kar nezavedno čutijo, da je eden od staršev potlačil. Otroci nevede prevzamejo "miselne bakterije" od staršev. Starši so odgovorni za to, kar se otroku dogaja.

Vsi poznamo tiste znane zgodbe staršev, ki so "dali vse za svoje otroke, ti pa so nehvaležni in ne vračajo". Takšni starši skušajo otroke s krivdo in kesanjem privezati nase. In za tem obstaja nezavedna potreba po prenosu istega energijskega modela na otroke.

Otroci, ki prevzamejo občutek krivde, ponavadi zbolijo. Prav tako se počutijo krive, če slučajno začutijo veselje in se ne znajo prepustiti občutku življenjske izpolnjenosti in sreče.

Staršem bodo nezavedno poskušali "odplačati" z boleznijo ali občutkom nesreče v življenju, z depresijo. V ozadju uma bo vedno odmevala misel, ki jih bo vrgla nazaj v blato življenja. Otroci so najboljši "senzorji" in njihove bolezni nezmotljivo govorijo o razmerah v domu in na plano dvignejo vse potlačeno.

Zakaj so nekateri otroci v svojem najzgodnejšem otroštvu zelo jezni in se obnašajo agresivno in histerično? Ker so "pobrali" materino neizraženo jezo na očeta.

Ženske pogosto od mater prevzamejo model potlačene agresije do moških in tudi kasneje nikoli ne morejo vzpostaviti normalnih in zdravih odnosov z nasprotnim spolom. Če bomo sami še naprej živeli nezavedno, bomo do konca življenja obstali z vsiljenimi prepričanji svojih staršev. To je življenje navezanosti, ne svobode.

V tem kontekstu nezavedno izberemo bolezen kot podaljšek navezanosti na eno od negativnih prepričanj, saj si vztrajno prizadevamo, da bi jo manifestirali v fizičnem videzu, da bi postala vidna in otipljiva.

Ko smo končno bolni, si lahko rečemo: "Zdaj vidim, kako zelo se ne ljubim, to prepričanje sem spremenil v svojo fizično realnost. To je moja stvaritev, delo, ki je zraslo iz moje neljubezni. Spominja me na ogromno ustvarjalno moč, ki jo imam, a dobra novica je, da ljubezen lahko ustvarja veliko lepša dela in lepšo realnost in da imam vedno možnost izbrati ljubezen."

Na fizično površje pripeljemo tisto, kar je zapisano v astralnem telesu. V bistvu se vse začne pri svetlobnem telesu, kjer so shranjeni mentalni, psihološki in čustveni signali. Naše telo pa lahko pogosto izgleda kot smetišče.

Srčne težave so denimo motnja blokiranih čustev. Ciste in tumorji so posledica nezmožnosti sproščanja... Ženska, ki je čustveno ranjena, običajno zboli v tistem delu sebe, ki jo naredi žensko (jajčniki, maternica, prsi). Poškoduje se, da bi ustvarila fizični dokaz svojega čustvenega trpljenja in sčasoma izgine skupaj s svojo potlačeno čustveno bolečino, ker je ne želi izpustiti. Vsak del telesa (njegovo zdravstveno stanje) ima svoj mentalni ekvivalent, ki je pogosto matrica negativnih prepričanj in travmatičnih spominov.

V družini se člani razumejo predvsem na podzavestni ravni, tako da že ob vstopu v dom začutimo, ali je vzdušje prijazno, prijetno ali ne. Včasih se nam zdi, kot da bi nas pikale igle, ko sedimo v nekem okolju. Ta energija vibrira z različnimi onesnaženimi duševnimi stanji, ki jih poskušamo potlačiti.

Vsaka bolezen izvira iz pomanjkanja ljubezni

Pomanjkanje ljubezni do sebe je za partnerja odvratno. Druga bitja privlači misel, da bi se lahko ogreli ob naši ljubezni, a ko naletijo na ugasnjen plamen, odidejo. S pomanjkanjem ljubezni postanemo zbiralec slabih izkušenj.

Ko svoja pričakovanja do partnerja izražamo na podlagi strahu, se obnašamo kot davkar. Partner nenehno čuti, da nam je v breme in da ima do nas neko obveznost in dolg.

​Bolan človek do sebe ni izkazal niti najmanjše ljubezni, ljubezen pa je edino odrešljivo in zdravilno čustvo.

Partnerja bi morali pustiti, da leti z raztegnjenimi krili, in naj se vsak dan vrača k nam. Naj bo to izbira njegove svobodne volje. Da se ima partner kam vrniti, mora najprej oditi – potrebna je razdalja in ne smemo se je bati dovoliti, naj bo napolnjena z zaupanjem in ljubeznijo, saj bo to njegov mejnik, notranji kompas.

Ta mehanizem imamo pravzaprav na začetku razmerja zelo razvit, vendar ga naši strahovi sčasoma ustavijo, nato prevzamejo krmilo nezaupanje, ljubosumje in posesivnost, želja po posesti in nadzoru. Tako odnos počasi postane kletka, iz katere je ljubezen ušla.

Veliko je primerov, ko je nekdo zbolel in celo umrl "zaradi nekoga"; mama zaradi otroka, punca zaradi fanta, ženska zaradi moža - intimnost brez prave ljubezni do sebe je draga!

In spet mama ta model neljubezni prenese na hčerko, s tem pa prevzema tudi potencialno nevarnost za "genetsko dedne" bolezni. Ne, ne gre za dedno bolezen, ampak za dedni energetski model. 

Hčerka morda niti nima težav na področju partnerstva, vendar bodo njene čustvene reakcije prikrajšane za ljubezen do sebe in se bo v nekem kontekstu nezavedno igrala žrtev in vedno našla načine za samopoškodovanje in sabotiranje sreče. 

V bistvu te "mentalne bakterije" povzročajo slepoto za božanski namen življenja in nas oddaljujejo od duhovnega ter vlečejo k materialnemu in k napačnim pristopom k zdravljenju.

Negativna čustvena stanja in potlačena čustva ustvarijo neharmonijo na fizični ravni. Še vedno je premalo zavedanja o potrebi po čiščenju izvira bolezni. Vsaka nečistost ali nepravilnost v telesu ima v ozadju mentalni ukaz. Negativni mentalni ukaz izvira iz nezavednih afirmacij negativnega tipa, ki jih teoretično in praktično nenehno ponavljamo.

Naše fizično telo ima svojega dvojnika v eteričnem telesu (astralni dvojnik) in vsak naš organ ima svojega dvojnika. Pred nastankom fizičnega telesa, skozi prenatalni cikel in spočetje, se oblikuje energetska matrica. Prevzemamo različna čustvena in psihološka stanja svojih staršev, jezo, strahove, frustracije, pomanjkanje ljubezni in to prispeva k ustvarjanju podobne energijske matrice, ki je videti kot svetlobni vzorec (mreža), v katero se kasneje »steče« naša fizična manifestacija. 

Namesto da bi nekatere stvari zavestno prepustili in odpustili, pustili, da »voda teče«, jo raje hranimo kot strup v steklenici. 

To je skrivnost, zakaj zdravila ne morejo pozdraviti bolezni. Naša protitelesa so prava vojska v telesu, ki prejema ukaze iz poveljniškega štaba ali energetske matrice.

Šele ob delovanju na poveljniškem mestu (astralni dvojnik) in spreminjanju ukazov se bo vojska začela obnašati drugače. Če naše svetlobno telo ukaže, naj celice delujejo z ljubeznijo, se bomo regenerirali in pomladili.

Zato lahko rečemo, da vsaka bolezen izvira iz pomanjkanja ljubezni. Imuniteta je zdravje in se vodi iz poveljniškega centra, brez dobre imunitete (pravilnih ukazov) ni zdravja.

S čiščenjem, razreševanjem in z vero v ljubezen in življenje lahko namesto strupa črpamo najlepše vonjave ljubezni.

Tisto tekočino, v kateri plavamo z najdražjimi, lahko naredimo kot čisto izvirsko voda, najboljša čistila pa sta ljubezen in hvaležnost.

Vsaka bolezen izvira iz pomanjkanja ljubezni. Naše telo ima moč samozdravljenja in samo brezplačno zdravilo je tisto zares pravo zdravilo. Najboljša zdravila sta ljubezen in hvaležnost!

prirejeno po: spiritual-development.blogspot.com

• Preberite si še: Matej Škufca: “Mir lahko najdemo le tam, kjer smo ga izgubili.”

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja