"Karkoli počnemo z namenom osebne rasti, dokler tega ne doživimo v odnosih, ne bo imelo želenega učinka," pravi psihoterapevtka Petra Vršnik.
Načrtno delo na sebi; vadenje pozitivnih čustev, meditiranje, vizualiziranje, objemanje dreves, iskanje notranjega miru, lahko še vedno ne prinese konkretnih sprememb življenja na bolje.
Ne glede na trud, na vlaganje energije v ustvarjanje ravnovesja s pomočjo tovrstnih praks, marsikdo ne najde oziroma ne ustvari trajnega notranjega občutka moči. Vedno znova ga zunanje okoliščine mečejo iz pozicije miru. Pogosto z muko poskuša spremeniti zunanje okoliščine ali pa se umakne v svoj svet.
Krivca za svoja čustvena nihanja vidi zunaj. Ko bi bili ljudje bolj normalni, ko bi sistem bil pravičen, ko bi mož naredil to in ono, potem bi bil svet takšen, kot mora biti. S tovrstnim načinom razmišljanja, dajemo vso moč za spremembe drugim, sami pa se izognemo odgovornosti.
Če mislimo, da so za naše občutke odgovorni drugi ljudje, bo vsak dan znova kdo kriv, da nam je hudo, in na drugi strani bodo prav tako naša sreča, zadovoljstvo in sproščenost odvisna od dejanj drugih ljudi. Tovrstna miselna naravnanost zavira osebno rast in tudi, če vsak večer v osami meditiramo, se gledamo v ogledalo in si govorimo pozitivne afirmacije, nam učinkovito soočanje z realnostjo zunanjega sveta vedno znova spolzi med prsti.
Notranji svet nam na ta način uspe pomiriti največ za tako dolgo, dokler nismo spet v stiku z zunanjim svetom, katerega realnost je taka, da je žal večkrat krivičen in naporen. Tako v osami morebiti še zmoremo biti pozitivni, motivirani in ustvarjalni, a ko se srečamo z zunanjim svetom, se spet pojavijo občutki jeze, obupa, nemoči, s katerimi se ne zmoremo učinkovito soočati.
Pozitivna osebna naravnanost je sicer konstruktivna, a sama po sebi za osebno rast ne zadošča. In kaj manjka? Vključiti je potrebno odnos in telo v odnosu. To pomeni, da vsakič, ko ob nekom doživimo neprijetna čustva (krivico, jezo, obup…) zdržimo s temi čutenji in telesnimi senzacijami, ki se ob tem prebujajo in ne zbežimo v iskanje krivde v drugem ali v reševanje težav v osami.
Naša družba je naravnana tako, da zelo verjame v moč uma in v individualizem, ki nas žene v to, da imamo občutek, da lahko s trdim delom sami prispemo do cilja, kjer bomo samozavestno lahko počeli to, o čemer sanjarimo. Vendar pa, karkoli počnemo z namenom osebne rasti, dokler tega ne doživimo v odnosih, ne bo imelo želenega učinka. Učinki meditacije, molitve, vizualizacije, če niso izvajane na način, da pride do spoznavanja in preobrazbe sebe v odnosih, bodo kratkotrajni.
Potrebno bo veliko vlaganja v tovrstne prakse za ohranjanje ravnovesja. Ko tovrstne prakse uporabimo v smeri doživljanja novih izkušenj v odnosih, bodo učinki dolgoročni. Uporabimo molitev, meditacije, vizualizacije in druge tehnike na način, da nam bodo le-te pomagale krepiti sposobnost sočutnega opazovanja lastnih stisk in da bomo zmogli zdržati v njih, dokler ne minejo (brez bežanja v delo, omamo, spanje…).
Uporabimo jih na način, da nam dajo poguma, da povabimo nekoga v naš ranljivi intimni svet. Brez pričakovanj, z odprto držo in sprejemanjem tega, kar pride. Naša naloga namreč ni popravljati drugih, naša naloga je začutiti sebe ob drugem in iskati odzive, ki vodijo v večji stik s samim sabo in z drugim.
Tisoče prebranih knjig, perfektno izvedenih vizualizacij, goreče izrečenih afirmacij nima toliko moči, kot biti ranljiv ob sočloveku. Vsak trenutek, ko si dovolimo ranljivost v odnosu, je korak bližje k sebi, k sočloveku in k razumevanju sveta. Mogoče si kdo ranljivost v odnosu razlaga kot šibkost, kot biti žrtev, pa je daleč od tega.
Ranljivost pomeni, v odnosu se odzvati na nov, drugačen in pristen način, kar lahko pomeni tudi izraziti nestrinjanje, jezo na drugo osebo, se postaviti zase. Ranljivo je vse, kar je pristno in hkrati nam nedomače.
Izrazi ranljivosti:
- Če si nismo nikoli dovolili jokati pred drugim, je ranljivo pokazati svojo žalost.
- Če smo celo življenje igrali vlogo žrtve, je ranljivo postaviti se zase, izraziti nestrinjanje.
- Če se vseskozi trudimo ustvarjati sliko o naši visoki inteligenci, je ranljivo priznati, da česa ne vemo.
- Če se udobno počutimo v vlogi nesposobneža, ki nič ne ve, je ranljivo pokazati neko našo sposobnost.
- Če težko povemo kaj o sebi, je ranljivo govoriti o sebi.
- Če težko prosimo za uslugo, je ranljivo prositi za pomoč.
- …
Ranljivost v odnosu je pot k osebni rasti, k večji povezanosti s sabo in drugimi.
Petra Vršnik, psihoterapevtka
www.upajsi.si
- Poglejte si še: 11 znakov, da ste v odnosu s ČUSTVENO NEDOSTOPNO OSEBO