Delo na sebi, ki je nekoč pomenilo soočanje z lastnimi sencami, da bi manj ranili druge, se danes pogosto zreducira na sofisticirano obliko egocentrizma.
Namesto da bi postajali bolj zavedni, mehkejši in bolj prisotni za svet okoli sebe, pogosto postajamo pomembnejši sami sebi kot kadarkoli prej. Kot da se notranje delo, ki je bilo nekoč pot k večji odprtosti in povezanosti, spreminja v zaprt krog lastne pomembnosti.
Vse se vrti okoli meja, potreb, travm, samouresničitve... Vse je filtrirano skozi vprašanje: kako se jaz počutim, kaj jaz dobim, kako to služi meni... Drugi ljudje pri tem počasi izginjajo iz fokusa.
Njihova šibkost nas utruja, njihova bolečina nas obremenjuje, njihova potreba po potrpežljivosti in razumevanju pa tako ali tako ni naša odgovornost. Kot da smo pozabili, da odnos ni le prostor, kjer jemljemo tisto, kar nam ustreza, temveč tudi kraj, kjer dajemo, nosimo in včasih tudi zdržimo, čeprav bi najraje zbežali.
Delo na sebi, ki je nekoč pomenilo soočanje z lastnimi sencami, da bi manj ranili druge, se danes pogosto skrči na prefinjeno obliko egocentrizma. Na negovanje lastne zgodbe, lastne ranljivosti, lastne identitete do točke, ko vsak postane majhen vesoljski sistem, ki pričakuje, da se mu drugi prilagodijo.
V tem procesu se zlahka izgubi najpomembnejše: sposobnost, da smo resnično na voljo drugemu, brez stalne potrebe, da vse obrnemo nazaj nase.
Človek se ne oblikuje v vakuumu. Ne dozorevamo sami s seboj, temveč v odnosu, v srečanju in prenašanju. V pripravljenosti, da včasih ostanemo, četudi je neprijetno. Da slišimo drugega, čeprav se njegov vidik morda ne ujema z našim "procesom". Da zdržimo tujo nepopolnost brez potrebe, da jo takoj označimo kot "toksično" ali "nekompatibilno".
Kajti pravo delo na sebi se ne konča z introspekcijo. Začne se tam, kjer introspekcija preneha biti sama sebi namen. Kaže se v tem, koliko smo potrpežljivi, koliko smo sposobni sočutja, koliko znamo molčati ob tuji bolečini brez potrebe, da vse takoj obrnemo nase.
Kaže se v drobnih, skoraj nevidnih trenutkih, ko izberemo razumeti namesto soditi, ostati namesto pobegniti, dati prostor drugemu, tudi takrat, ko bi ga sami tako radi zasedli.
Če nas delo na sebi dela bolj hladne, zaprte in manj dostopne, morda ne rastemo, temveč sebe le lepše opravičujemo. Morda smo se naučili govoriti pravi jezik, uporabljati prave pojme, a smo pozabili na nekaj najbolj preprostega: biti človek drugemu človeku.
Alan Gott, atma.hr
Poglejte tudi: