Deso Muck poznamo že desetletja – kot igralko, pisateljico, humoristko, pa tudi kot nekdanjo voditeljico oddaje z Mariom Galuničem, v kateri je nasmejala številne generacije. Njena neposrednost in duhovitost sta postali njen zaščitni znak, hkrati pa je znala nagovoriti tudi bolj občutljive in kompleksne teme. Tudi tokrat ni nič drugače.
V iskrenem pogovoru za Spotkast je spregovorila o starševstvu, odnosih z odraslimi hčerami in o terapevtski izkušnji, ki je bila zanjo – kot pravi – "pametna naložba".
"Nisem bila dobra mama. Danes bi bila drugačna," priznava Desa, ko beseda nanese na vzgojo njenih treh hčera. "Treba se je potruditi in se slišati."
Svoje besede pospremi s humorjem, a med vrsticami je jasno, da gre za globoko refleksijo in zavedanje, kako pomembno je, da starši – tudi ko so otroci že odrasli – ne zapirajo vrat k popravljanju odnosa.
"Otroci so neusmiljeni. Ti imaš do smrti čas, da vzpostaviš dober odnos z otroki in kaj popraviš, če želiš – ampak moraš si najprej priznati, da si ga polomil," pravi Desa in doda, da so se skupaj s hčerami odločile za psihoterapijo. "Šle smo na terapijo, da smo se slišale," pojasni.
"Otroci ti bodo do smrti metali naprej razne stvari. Treba se je potruditi, iti na kakšno terapijo. Me smo šle, ker sem vedela, da tega ne bomo doma rešile. Ti se normalno začneš braniti, da takrat je bilo tako in tako. Ampak to, da je bilo takrat tako, njim nič ne pomaga. Nismo se slišale – jaz njih ne, one mene ne. Zato smo šle na terapijo, da smo se slišale in razumele. Da so one razumele, kako sem se jaz počutila, in da sem si jaz dovolila razumeti, kako so se one počutile. To je bilo res zelo koristno. Zelo priporočam vsem, ki imajo nesporazume in nesoglasja z otroki – to je res pametna naložba."
Soočenje z resnico, zlasti ko prihaja od najbližjih, je pogosto neprijetno. A prav zaradi tega je lahko terapevtski proces tudi osvobajajoč. Desa se tudi pošali na svoj račun: "Obrambni mehanizem se ti takoj sprožijo. Meni je rekla hči, da sem čustveno izsiljevala. Jaz?! Ne, jaz pa že ne! Sem šla kar ven... Potem sem si pa rekla – presneto, saj sem res! Saj sem ves čas govorila: 'Jaz tako trpim.' Ne zavedamo se tega..."
To, da se odrasli – starši, skrbniki ali drugi pomembni odrasli – tudi pozneje v življenju odločijo za pomoč, je izjemno dragoceno. S tem ne samo da dajo otrokom signal, da jih jemljejo resno, ampak tudi pokažejo, da je za spremembo in popravilo odnosa vedno čas. Ljubeč odnos se ne konča z otroštvom, temveč ga je treba negovati in zdraviti tudi v odraslosti.
Mnoge rane iz otroštva ostanejo neizgovorjene, pogosto pa prav pogovor – v varnem okolju terapevtskega prostora – omogoči, da slišimo drug drugega brez obramb in prepirov. Terapija ni priznanje poraza. Je znak zrelosti. In ko se odrasli odločijo, da bodo prevzeli odgovornost za pretekle napake ter vstopili v prostor ranljivosti in poslušanja, ustvarijo prostor za resnično povezanost.
Desin pogum, da o tem spregovori javno, je zato pomemben tudi širše – kot navdih in opomin, da je pot do bolj pristnega stika z bližnjimi pogosto tlakovana z iskrenostjo, obžalovanjem in pripravljenostjo poslušati. In nikoli ni prepozno, da to pot začnemo hoditi.
