Desa Muck: Strah pred srečo

Moja najstarejša hči je imela zelo uspešen diplomski projekt, tam, kjer študira, srednja, tudi še študentka, je dobila svoj prvi biznis, tudi na področju, za katero se šola, najmlajša, ki ji gre dobro v srednji šoli, ima resnega fanta, pa se uspešno loteva šofiranja.

Vse to in še nekaj lepih, a manj pomembnih reči, se mi je zgodilo v dveh dneh.

Najprej sem se kopala v vrelcu čiste sreče, a ne za dolgo, ker je z vso silo vame treščilo spoznanje in me v hipu potopilo na dno: vse to lahko pomeni samo moj konec.

Tedaj me je poklicala prijateljica in me zalotila sredi divjega joka. “Vem, da bom kmalu umrla,” sem ji zaupala in ji pojasnila, da drugače ne more biti. V preteklosti sem namreč na veliko trgovala z Bogom, Vesoljem, Naravo ali s komerkoli že, ki ima te reči čez, in to s temi besedami: “Ko bo najstarejša končala študij, ko se bo srednja lahko sama preživljala in ko bo najmlajša dovolj samostojna, da me ne bo neprestano potrebovala, lahko UMREM!”

In zdaj se je zgodilo natanko to! V pičlih dveh dneh! Zalotila sem se, da po hodniku hodim po prstih, da se mi ne bi strop podrl na glavo, dogajal se je tudi petek trinajsti, itd. Moja FRIEND GROUP, ki sem jo nemudoma vpoklicala, je imela s tem precej zabave, slišala sem vse, od tega, da sem res precej bleda, do tega, kako si predstavljajo moj pogreb, najbližja pa mi je nazadnje razlagala, da bodo umrli samo stari vzorci. Naj se zgodi.

Ko sem se umirila, pa sem spoznala, da me je napadel panični strah pred srečo. Da v bistvu sploh ne znam biti srečna, če za to nisem posebej garala.

Sicer si tega ne zaslužim oziroma je sreča skrajno sumljiv uvod v nadaljnjo katastrofo.

Ko sem ugotavljala, kdaj se je to zaredilo v meni, in o tem govorila še z drugimi, sem ugotovila, da nisem edina in da se to gojenje nesproščenosti in mučeništva začne najbrž že takoj po rojstvu. Predvsem pri novorojenčkih, ki jih že takoj zapirajo v sobice in jih pustijo, da se vso noč derejo, da se ne bi razvadili, kot da bi nekaj dni star otrok vedel, kaj je to.

Samo občutek, da se mora prej hudo mučiti in trpeti, preden pride do hrane in topline, si pridela. In potem se nadaljuje: "Pazi, da ne boš padla! Pazi, da se ne boš umazala! Pazi se teh ljudi, teh živali, teh krajev … tega sveta … “

In to ni samo enkratno opozorilo, temveč ga do smrti slišimo milijonkrat.

Vse imamo mame, ki nam najbrž še vedno govorijo:”Obleci se, da se ne boš prehladila!” Roko na srce, tudi sama to še vedno govorim svojim hčeram in lahko se zgodi, da ne bom nikoli prenehala.

Mislim celo, da to ni nič tako groznega (čeprav je nepotrebno), problematično pa je, če so nas starši vzgojili v strahopetce in nas morda v tem še vedno držijo. Ker so nam iz lastne nesposobnosti živeti in spreminjati sebe in svoje življenje tvezli, da je trava za sosedovim plotom strupena, da se je najbolje držati preverjenih vzorcev in se v širokem loku izogibati vsega, kar je novo.

Če ste torej zrasli v prepričanju, da je življenje smrtno nevarno, če se ne oklepaš pravil in držiš začrtane poti, ali celo, da si sreče ne zaslužite, ali da si jo je treba trdo prigarati, ali celo, da ne obstaja, ali celo, da je škodljiva, potem ste resno nasankali.

Če ste torej v klubu tistih, ki ste poslušali, in tudi še kot odrasli poslušate napovedi v stilu: “Ja, saj je vse v redu ta trenutek, ampak kmalu bo kakšna katastrofa! Tako je pač!” vam trda prede. Ker potem je morda bolje, da se sploh ne veseliš, ker ti bo to hitro odvzeto in boš samo žaloval, a ne?

Ampak vse to ni res!

V življenju je nešteto priložnosti za srečo. Vsak trenutek. Samo ljudi, ki nam dopoveduje obratno, je treba izključiti iz svojega življenja, če se ne da, pa jih vsaj nehati poslušati. Če pa bom do konca leta vseeno umrla, vse tukaj napisano vzamem nazaj.

Desa Muck v reviji Lisa

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja