Zgodovina nas uči, da vsaka skrajnost sčasoma rodi svoje nasprotje. Ko senca postane pretežka, se začne prebujati svetloba. In prav to se danes dogaja na ravni odnosov, vrednot in čustvene zavesti. Nekateri pravijo, da je doba narcizma, ki je dolgo krojila pravila igre, že dosegla svoj vrhunec.
Dolga leta je svet nagrajeval tiste, ki so znali manipulirati, se postaviti v ospredje in lastno korist preobleči v strategijo. Čustveno izkoriščanje se je pogosto opravičevalo z besedami "tako pač deluje sistem". V takšnem okolju so empati – ljudje z izrazito sposobnostjo čutenja, zaznavanja in sočutja – pogosto živeli na robu svojih moči.
Bili so tisti, ki so razumeli, potrpežljivo čakali, opravičevali druge in v odnosih nosili več, kot je za nekoga zdravo. Njihova senzitivnost je bila pogosto označena kot slabost, nekaj, kar je treba utrditi ali potlačiti.
A tisto, kar je dolgo ostalo nevidno, je dejstvo, da so empati v vseh teh letih zbirali znanje. Na globlji ravni so preučevali vzorce. Vsaka laž jih je naučila, kako prepoznati resnico. Vsaka manipulacija jim je razkrila mehanizme moči. Vsaka zloraba zaupanja jim je pokazala, kako razmišljajo tisti, ki delujejo iz strahu in praznine.
Medtem ko so narcistični vzorci slavili kratkoročne zmage – ki nikoli niso prinesle pravega zadovoljstva – so empati gradili notranjo bazo podatkov človeških odnosov.
Empatija kot visoka čustvena inteligenca
Empat ni le nekdo, ki čuti več. Gre za obliko čustvene in psihološke inteligence. Empat zazna energijo prostora v trenutku. Prepozna laž še preden je izrečena do konca. Opazi mikroekspresije, spremembe v tonu glasu, drobne premike, ki razkrivajo resnične namene.
Dolgo so te sposobnosti uporabljali obrambno, da so pomirjali, pomagali in absorbirali bolečino drugih. Delovali so kot čustveni čistilci, kot ščit, ki je druge varoval pred posledicami njihovih dejanj. Prevzemali so vlogo prevajalcev med ranjenimi in toksičnimi – pogosto na lastno škodo.
Ko empati začnejo postavljati meje
Zdaj pa se nekaj spreminja. Ko se pritisk nabere do točke preloma, tudi empati ne zmorejo več. Začnejo postavljati jasne meje. Končno izgovorijo ne brez potrebe po opravičevanju. Ohranijo svojo občutljivost, a jo združijo z notranjo trdnostjo.
Svet se premika v novo smer
Ne živimo več v preprostem svetu poslušnosti in nadzora. Svet postaja bolj kompleksen, povezan in čustveno pismen. Ljudje vse manj verjamejo umetnim podobam moči – bodisi v politiki, na družbenih omrežjih ali v osebnih odnosih.
Prihodnost pripada odnosom, ki temeljijo na zaupanju, sodelovanju in resnični povezanosti. In prav tu imajo empati naravno prednost.
Empati ne bodo več tisti, ki drugim pomagajo maskirati slabosti kot moč. Ko maske padejo, ostane tisto, kar je resnično. Čutečnost postaja resnična moč.
Prirejeno po: Saša Momić, facebook, atma.hr
