Dober musliman pomeni biti dober človek

Če kdo, potem je Adis Kazić, uspešen poslovnež srednjih let, ki v Sloveniji živi že kakšnih 30 let, dober musliman. Dober musliman namreč ne pomeni nič drugega kot biti dober človek.

Ste rojeni v verni islamski družini, glede na to, da tako dobro poznate temelje islamske religije? Kakšna je vaša osebna izkušnja, kako je islam v mladosti vplival na vaš osebnostni in duhovni razvoj?

Rodil sem se v komunistični družini, tako kot večina mojih sovrstnikov v tistem času. V moji družini se vera ni prakticirala. Zavedali smo se narodnostne in verske identitete in poleg državniških smo praznovali tudi verske praznike. Spominjam se, da je na steni visela Titova slika. Oče je bil delavec, trdno prepričan v socializem in tovarištvo. V otroštvu sem predvsem na željo stare mame občasno obiskoval verouk, toda ne redno, kajti bolj pomembna kot verouk je bila tekma proti fantom iz sosednje ulice. V tistem času sem čutil nekakšno strahospoštovanje do vere in verskega učitelja, imama.

Vera je bila zame takrat nekaj zelo mističnega. Po končani osnovni šoli sem iz Bosne odšel v Slovenijo, kjer sem obiskoval kadetsko šolo za policiste in tudi sam postal član Zveze komunistov. Toda le kratek čas, saj je že pred koncem šole razpadla bivša država in tudi Zveza komunistov.

Potem je prišel čas temnih oblakov nad našo skupno bivšo državo. Kot komaj polnoleten sem prijel za orožje in se boril za samostojnost Slovenije. Kmalu se je vojna preselila še v BiH. Z veliko žalostjo sem gledal, kako umirajo nedolžni ljudje in otroci, samo zaradi tega, ker so bili druge veroizpovedi. Takrat sem prvič v življenju začel razmišljati o veri. Seveda sem vedel, da v Jugoslaviji živimo ljudje različnih narodnosti in ver. Toda komu je bilo mar za to! Delili smo se po tem, kdo je navijal za Partizana, Zvezdo, Hajduka ali Željota. Oče me je vedno učil, da so na svetu samo dobri in slabi ljudje.

V vojni sem izgubil sorodnike, prijatelje iz otroštva, porušen je bil blok in stanovanje, v katerem sem se rodil in odraščal. Vse bolj sem se spraševal o različnosti ver in o življenju na sploh. Prebral sem veliko knjig o krščanstvu, budizmu, hinduizmu, judovstvu in islamu. Nisem samo bral, tudi potoval sem po svetu, da bi se učil. Hodil sem po poteh krščanstva, islama in judovstva.

Bil sem v svetih deželah na različnih koncih sveta. Opazoval sem ljudi, srečeval sem se z različnimi duhovniki različnih religij. Spoznal sem veliko ljudi in ustvaril veliko novih prijateljstev. Seveda sem se izobraževal tudi v znanstvenem smislu nastanka, razvoja in obstoja sveta, vendar me odgovori na vprašanja o nastanku sveta, evoluciji in zakonih narave, ki mi jih je ponujala uradna znanost, niso prepričali. Veliko je vsakdanjih naravnih dogodkov, ki jih znanost ne zna pojasniti.

Med filozofi, ki so mi v tem času odpirali poti v neznano, je bil zame pomemben dr. Martin Kojc, znani parapsiholog slovenskega rodu, ki je živel in delal v Nemčiji. Ko sem bral njegove knjige, sem uvidel 90 odstotkov vsebinskih podobnosti s Koranom, muslimansko sveto knjigo.

V verovanju muslimana je vloga Korana izjemno velika – kako je ta sveta knjiga spremenila vaš pogled na življenje in svet?

Zame je Koran kot nadgradnja vseh do zdaj napisanih svetih knjig nekaj posebnega. Ne zaradi tega, ker sem se rodil v družini, ki je imela korenine v islamu, temveč zaradi načina, kako je bila sveta knjiga Koran razodeta, in zaradi same vsebine. V Koranu sem dobil odgovore na vsa vprašanja, ki se dotikajo mojega življenja. Ta sveta knjiga je napisana tako, da niti ob najboljših pomagalih, ki jih imamo na voljo v sodobnem svetu, kaj takšnega in tako ni možno napisati. Ozavestil sem, da Koran ni knjiga, temveč je Božja beseda, ki jo je Bog razodel preko človeka, ki ga je izbral za enega od svojih poslancev na zemlji.

Ob preučevanju zgodovine različnih verstev in ob branju svetih knjig sem dojel, da smo vsi v nekakšnem sorodstvenem razmerju, da smo, tako kot to uči tudi cerkev, bratje in sestre. V Koranu je zapisano, da nas je Bog ustvaril različne, da bi se med seboj spoznavali in ne zato, da bi se sovražili, in absolutno ne zato, da bi se zaradi drugačnosti pobijali. Bog nas uči in vzpodbuja k sožitju, sobivanju, medsebojnemu spoštovanju in pomoči. Na Zemlji nam je dal dovolj blaginje, da bi lahko vsi živeli v blagostanju in miru. Človek pa si je vzel pravico deliti jo po svoji volji.

Ne črv ne ptič ne hodita v službo in ne dobivata socialnih transferjev, pa kljub temu preživita. Bog je poskrbel za vse. Po vseh prebranih knjigah in ob spoznanjih o nastanku in obstoju sveta sem nekega večera, ko sem bil na postu, sklenil, da je vsemogočni Bog v samem začetku na Zemlji ustvaril raj, ki so ga ljudje zaradi pohlepa, sebičnosti in egoizma spremenili v to, kar imamo danes, ko ta isti svet drvi proti peklu. Vse podnebne spremembe in kot radi rečemo naravne nesreče, ki nas iz leta v leto presenečajo, niso delo Boga, temveč nas samih. Recesija in svetovne vojne niso delo Boga, temveč ljudi.

Vsa ta spoznanja so vplivala name tako, da sem doživel in doživljam nekakšno osebno katarzo. Danes na svet okrog sebe gledam popolnoma drugače, kot sem gledal pred tem. Mogoče se nekomu zdim čuden, ker ne hrepenim več po materialnih dobrinah, po uspehu in položajih, po navidezni družbeni moči. Sem bolj umirjen, sproščen in živim v sožitju z ljudmi in naravo. Seveda to ne pomeni, da cel dan sedim in molim, še vedno delam, se izobražujem, tudi na fitnes hodim, pomagam prijateljem in znancem, skrbim za starše in družino.

Kaj v resnici pomeni biti dober musliman – kdo je ljubljenec Alaha?

Biti dober musliman pomeni biti dober človek. Dober človek se zaveda Boga, ne greši, ljubi bližnjega kot ljubi sebe, je odgovoren in skrben do družine, do staršev, do prijateljev, do države in družbe, v kateri živi. Je čist, urejen, se izobražuje, ne sovraži, rad pomaga, deli del svojega premoženja, se posti in redno moli. Iskren vernik, ki živi z vero v srcu, je Alahov ljubljenec.

Kakšen je vaš intimni odnos do Boga? V kakšni meri in kako udejanjate predpisano versko prakso? In kako to vpliva na vas?

V vsaki sekundi svojega življenja se zavedam Boga in hvaležen sem mu za vse, kar sem in kar imam. Človek ne more izbirati ne kraja rojstva ne staršev. Rodiš se tam, kjer se, in si to, kar si. Bog je z menoj tako v dobrem kot v slabem.

Ko gre ljudem v življenju dobro, jih veliko reče, da so si to in to prigarali sami, pohvalijo se z lepo hišo, avtomobilom, obleko, s statusom v družbi ... Le redki se takrat spomnijo na Boga in se mu zahvalijo za vse, kar jim je podaril. Ko pa se jim zgodijo življenjske nesreče, ko jim hišo poplavi voda ali jo zasuje zemeljski plaz, ko izgubijo drago osebo v prometni nesreči ali hudo zbolijo, se obračajo proti nebesom, nemo gledajo ter se sprašujejo, zakaj ravno jaz.

Vsakodnevno molim in v svojih molitvah prosim Boga, da nam vsem olajša življenje na tem svetu, da nam odpusti naše grehe in nas napoti na pravo pot, na pot ljudi, s katerimi je zadovoljen, in ne na pot tistih, ki so se izgubili v svojem pohlepu, egoizmu in sovraštvu. Molitev je zame meditacija. V molitvi si vizualiziram trenutek, ko sem sam z Bogom. Za trenutek pozabim na vse težave, položnice, terjatve in obveznosti, likvidnost, sosedovega psa, poštarja in dosojeno enajstmetrovko proti Olimpiji ... Predam se Bogu in se poglobim vase, umirim dihanje, sprostim telo in uživam v Božji bližini.

Kakšna je vaša izkušnja romanja v Meko? In kakšen je pravzaprav pomen hadža, ki ga predpisuje Koran?

Vse moje romarske poti so bile lepe in poučne, toda romanje v Meko je bil zame najlepši dogodek v življenju. Lepši od tistega, ko sem diplomiral, dobil prvo službo, si kupil prvi avto, spoznal prvo ljubezen, dobil prvega otroka ... V Meki sem bil najbližje vsemogočnemu Bogu. Prepričan sem, da tisti, ki odide na romanje v Meko, pride nazaj drugačen. Vrne se kot boljši človek. V Meki je toliko mističnih stvari, da bi o njih lahko napisal knjigo. Na območju Meke so hodili in bivali vsi Božji izbrani ljudje – Adam in Eva, Abraham, Jezus, Mohamed (Muhammed s.a.v.s.) ... Že ob misli na to me prevzame tisti najlepši nemir.

Namen hadža ali romanja v Meko je ena od petih dolžnosti v islamu. Bog je verjetno predpisal romanje z razlogom, da vsak človek doživi osebno katarzo. Energije, ki se čutijo na tem območju, so neverjetne in se jih ne da opisati. Voda, ki izvira sredi puščave iz nič, ima najboljši okus, ki se nikoli ne spremeni, tudi po enem letu ne. Čutil sem neverjeten mir, svobodo, varnost in ljubezen v neizmerljivi količini. Srčno upam, da mi bo Bog dal možnost, da bom še kdaj odšel tja.

Ste kdaj v svojem življenju udarili žensko? Kako pravilno razumeti citat iz Korana: "Če katera od žena postane nepokorna, jo sprva opomnite, nato se od nje ločite v postelji in če je potrebno, jo tudi udarite"?

Ženske v islamu imajo prav posebno mesto. Že dejstvo, da je vsemogočni Bog v sveti knjigi Koran ženski namenil celotno poglavje (suro), pove veliko. Pravice žensk v islamu so zelo natančno določene – pravica do dedovanja, pravica do poročnega darila, pravica do odškodnine v primeru ločitve, obveznosti soproga do skrbništva in preživljanja žene in družine.

V islamu je strogo prepovedano varanje žene, prešuštvo (blud). Zaposlitev ni obveza islamske žene, to je njena svobodna volja. Prerok Mohamed (Muhammed s.a.v.s.) je svojim učencem in prijateljem prenašal, da ima Alah dž.š. najraje tiste vernike, ki najbolj ljubijo in najbolje skrbijo za svoje žene in družine. Osnovna naloga žene v islamu je, da skrbi za dom, otroke in moža. To ne pomeni, da moški v islamu ne kuhajo, sesajo in likajo.

V sodobnem svetu se prvinska vloga matere v družini izgublja. Zaradi življenjskega sloga se veliko mater že po enem letu loči od otroka. Otroke vzgajajo vrtci, šole, včasih žal tudi ulica. Živimo v času, ko ni vsaki ženski zagotovljena pravica do dela in zaslužka. Ne moremo trditi, da je družinskega nasilja, trpljenja in ločitev v islamskem svetu več ali manj kot v zahodnem svetu, čeprav je instrument ločitve z ženskega stališča v islamskem svetu bistveno lažji.

Dovolj je že, da se ženska počuti neljubljeno in zapostavljeno in ima pravico zahtevati ločitev. V družinskih konfliktih, ki seveda obstajajo tudi v islamskih družinah, se težave najprej rešuje z dialogom in dogovorno. Partnerja se medsebojno učita in si pomagata.

Ločitev v postelji pomeni začasno abstinenco v intimnih odnosih. Ljudje imamo biološke potrebe in že sama potreba med partnerjema velikokrat premaga nesporazum. Partnerja si zaželita drug drugega in v želji po nežnosti in ljubezni pozabita na vzrok prepira. Če pa so prepiri pogosti in se poglabljajo, se problem poskuša rešiti na nivoju družin. V reševanje spora se vključijo starši obeh zakoncev ali bratje, sestre, strici ali osebe, ki ju oba zakonca poznata in jima zaupata kot nekakšnim mediatorjem.

Če se tudi po tem ne najde rešitve ali skupne besede, lahko kateri koli od zakoncev predlaga ločitev. Ob ločitvi je žena zelo zaščitena in mora dobiti toliko sredstev od moža, da lahko skupaj z otroki živi nemoteno, tudi če sama ne dela in nima lastnih prihodkov. Udarec med zakoncema je dovoljen le v skrajni sili in ob zares hudih kršitvah bodisi enega ali drugega zakonca. Toda v tistih družinah, v katerih je prisotna iskrena vera, medsebojno spoštovanje in ljubezen, v katerih se redno moli in živi v duhu verskih načel, zagotovo ni prostora za nasilje.

Ob aktualnih svetovno političnih dogodkih se zdi, da se je prvotni pomen islama kot predanosti Bogu in Korana kot knjige Božje besede oz. Božanskega navdiha, ki človeku pomaga na poti k spoznanju samega sebe in v življenju na sploh, povsem izgubil tudi za številne muslimane, ki so očitno nasedli politični antipropagandi in medijsko skonstruirani podobi islama kot religije skrajnežev. Zdi se, da sta tako islam kot Koran zlorabljena, saj sta postala orodje politike.

Strinjam se, da sta islamska religija in sveta knjiga Koran postala orodje politike in antipropagande. Ne morem pa se strinjati s tem, da se je pomen islama kot predanosti Bogu in Korana kot Božje besede izgubil. S koncem hladne vojne se je svet začel deliti na novo. Z zavedanjem o omejenih naravnih virih in težnjah velikih sil po prevladi na svetu sta se rodila pojma islamski radikalizem in islamski ekstremizem.

Tudi v času hladne vojne so na ozemlju današnjega Bližnjega vzhoda divjale vojne – vojna med Irakom in Iranom, med arabskimi državami in Izraelom, med Rusijo in Afganistanom –, toda v tistem času nihče ni omenjal pojmov islamski ekstremizem in radikalizem. Dejstvo je, da se je ta pojem začel v medijih pojavljati zavestno in namensko. Najti je bilo treba novega sovražnika, razloge in povode za nove vojne oziroma novo delitev naravnih bogastev.

Pomembno dejstvo je tudi to, da se je islam kot vera naglo širil po svetu. V času modernih komunikacijskih tehnologij so informacije postale dostopnejše, ljudje potujejo in spoznavajo različne kulture in religije. Islam kot socialno pravična religija brez institucionalne hierarhične ureditve je številnim posameznikom postajal všeč, kar pa je bilo manj všeč velikim svetovnim političnim igralcem.

Na osnovi čedalje hujše negativne medijske propagande in vzbujanja strahu pred islamskim ekstremizmom in radikalizmom so se pripadniki islamske veroizpovedi tako znašli pod pritiskom svetovne javnosti. To breme postaja čedalje težje za vsakega pripadnika islamske religije. Nekateri se pod bremeni medijskega pritiska in pod pritiski okolice, v kateri živijo, zlomijo, drugi spet ne.

Človek ne more spreminjati sveta in ljudi okrog sebe. Bog nam je dal moč odločanja, podaril nam je čustva in razum. Vsak človek ima v vsakem trenutku možnost odločanja in čustvenega odzivanja na stvari in dogodke, ki se nam dogajajo. Osebno vse, kar se mi zgodi, sprejemam kot Božjo preizkušnjo. Če pomislim, da je povprečna življenjska doba danes okrog 70 let in da je smrt večna, je življenje v primerjavi z večnostjo na onostranstvu primerljivo z eno samo sekundo.

Kako bo človek preživel to sekundo, je odvisno samo od njega. Lahko si nabiramo grehe in tako zapustimo svet, ali pa kot pokojna mati Tereza živimo za dobro vseh ljudi in odidemo s tega sveta v povsem drugi luči. Ne glede na dogodke, ki se dogajajo okrog mene, me nihče ne more prisiliti, da sovražim, da sem egoističen in pohlepen.

Kakšno je vaše življenje muslimanskega vernika v Sloveniji, kjer le redki zares poznajo prave temelje islama in kjer je negativna stereotipizacija muslimanov pravzaprav nekaj povsem naravnega? Kako živite/shajate s tem? Še posebej, ker ste za svoja dejanja med osamosvojitveno vojno za Slovenijo prejeli kar tri priznanja?

Največji problem pripadnikov islamske veroizpovedi v Sloveniji je nepoznavanje naše vere. Veliko je še predsodkov, stereotipov, ki so dodatno podkrepljeni z negativno medijsko propagando. Najprej je treba razumeti, da smo zahodnoevropski narod, da imamo skupne slovanske korenine, da imamo enak sistem vrednot, da smo skozi stoletja živeli skupaj drugi ob drugih. Da smo že dolga leta sodelavci in prijatelji, da se med seboj poročamo in sobivamo.

Mirne vesti lahko povem, da smo se dodobra integrirali in asimilirali v slovensko družbo. Smo pripadniki Bošnjaškega naroda, ki je najbolj miroljuben narod na svetu. V BiH se je zgodil najhujši zločin po drugi svetovni vojni v Evropi. Ubitih je bilo več kot 100.000 ljudi, več kot 10.000 otrok, porušenih je bilo 80-odstotkov domov. Od konca vojne je minilo skoraj dvajset let, pa ni bilo niti enega samega primera maščevanja. Živimo z bolečino v srcih za svojimi umrlimi, vendar ne sovražimo in se ne maščujemo.

Večina mojih prijateljev je Slovencev. Tisti, ki me poznajo, me poznajo kot človeka, ki je vselej pripravljen priskočiti na pomoč prijateljem in znancem, ki še nikoli ni pustil prijatelja na cedilu. Človeka, ki mu ni težko vstajati zgodaj zjutraj in hoditi v službo ter delati pozno v noč. Človeka, ki ljubi Slovenijo kot svojo domovino, ki se je boril za samostojno Slovenijo. Svojim otrokom ponosno pokažem priznanja za samostojno Slovenijo. Učim jih, da ni pomembno, kako je človeku ime, temveč predvsem, kakšen človek je, dober ali slab, tako kot je mene učil moj oče.

Veseli me, da pripadniki naše narodnostne in verske skupnosti ne zastopamo Slovenije samo v športnih reprezentancah, temveč smo čedalje bolj vključeni tudi v politično, gospodarsko in vsesplošno družbeno življenje. Menim, da ima Slovenija v svoji heterogenosti in odprtosti v prihodnosti veliko priložnost, tako kot jo ima Švica, po kateri se radi zgledujemo. Slovenijo čutimo kot svojo domovino in se veselimo vseh uspehov ter skupaj kot enakovredni državljani prenašamo vsa bremena in upamo na boljšo prihodnost.

Zelo me veseli dejstvo, da smo končno dobili možnost graditi verski in kulturni center, kamor bom z veseljem povabil vse svoje prijatelje in jim predstavil našo vero in kulturo. V našo pripadnost in ljubezen do domovine Slovenije ni niti malo dvoma. Ob pogledu na Handanoviča, Ljubijankiča, Kurtiča, Bečiroviča, Begiča, Bešlagiča in druge fante, ki ponosno zrejo v slovensko zastavo in pojejo slovensko himno, ni prostora za nerazumevanje, ni prostora za sovraštvo, je le prostor za ljubezen, medsebojno spoštovanje in pomoč.

Kot uspešen poslovnež se verjetno veliko gibate v družbi gospodarstvenikov, politikov, znanstvenikov – koliko zahodnih veljakov, ki posedujejo večino družbene moči, razume islam kot izrazito socialno religijo, ki nenehno opozarja na imperativ socialne pravičnosti? Islam namreč uči, da posameznik ne sme misliti zgolj nase, temveč mora vsa dejanja usmeriti k dobrobiti skupnosti. Ste kot poslovnež ostali zvesti temu imperativu ali ste se v poslu morali prilagoditi surovosti neoliberalizma, ki vlada Zahodu?

V poslovnem svetu je še najmanj predsodkov in stereotipov. Poslovni ljudje veliko potujejo se spoznavajo, delajo in družijo. Razumevanje islama kot socialne religije je v nekakšnem nasprotju z neoliberalno ideologijo. Toda nemalo držav na zahodu, predvsem v Skandinaviji, živi v zelo podobnem duhu socialne ozaveščenosti, kakršno propagira islam. Naj samo omenim islamsko bančništvo kot način brezobrestnega financiranja; obresti so v islamu namreč prepovedane.

Ena od dolžnosti vernikov v islamu je zekat. Zekat je 2,5-odstotni davek od viška premoženja, ki ga enkrat letno obračunamo in damo tistim, ki najbolj potrebujejo pomoč – in to kljub temu, da smo obdavčeni tudi s strani države. Višek premoženja pomeni vse premoženje, ki ga ne uporabljamo pri svojem vsakodnevnem življenju – torej denarni prihranki, delnice, zlatnina, nepremičnine, v katerih ne živimo ... Sam sem na račun zekata v letih, odkar prakticiram vero, podaril več kot deset tisoč evrov.

Kaj to pomeni? Koran nas uči, da ne smemo biti sebični, da se moramo ozreti okrog sebe in videti tudi tiste, ki jim usoda ni bila naklonjena in ki so potrebni pomoči. Seveda bi tudi sam lahko našel veliko izgovorov, lahko bi si kupil boljši avto, šel na drago potovanje, kupil drago uro ... toda največ zadovoljstva začutim, ko pomagam. Poleg zekata nas v sveti knjigi Koran Bog nenehno poziva k dobrodelnosti, k dajanju sadake.

Sadaka je pomoč, ki jo lahko vsak dan podarimo skladno s svojimi zmožnostmi ljudem, potrebnim pomoči. Sadaka ni samo dajanje v denarju, sadaka je tudi, da grem sosedu Tonetu pomagat prebarvati ograjo ali da na ulici pomagam invalidu ali nahranim zapuščeno žival.

O Koránu

Slovenci smo šele pred kratkim dobili prvi prevod Korána iz arabskega izvirnika, ki je izšel pod okriljem založbe Beletrina. Prevedla sta ga Mohsen Alhady in Margit P. Alhady.

Korán (al-Qur'an, Recitiranje, Branje) je temelj islama, najmlajše svetovne vere, ki pa je že več kot petnajst stoletij vidno prisotna v svetovni zgodovini in v stremljenjih sveta po večnosti. Po svoji obliki je Korán knjiga v arabskem jeziku, ki so ga govorili v 7. stoletju v Meki in Arabiji. Korán na svojih straneh zaobjema sto štirinajst poglavij različnih dolžin in je tematsko zelo raznolika knjiga, ki govori o Bogu, človeku, svetu, naravi, življenju, smrti, o dobrem, zlu, o končni naravi stvari, o mejnih stanjih vseh stvaritev, skratka, Korán sporoča Velike Vesti o večnosti in času. V Koránu se o vsem tem v veliki meri sporočajo Božje stališče, Božja perspektiva ter Božji pogled na končno usodo sveta in univerzuma.

Po islamskem pogledu na svet Bog samega sebe nikoli ne predstavlja kot osebe, lika, oblike ali slike. Bog (Allah), Njegovo Nedosegljivo in Veličastno Bitje, ostaja s Svojo Skrivnostjo skrit in zastrt v globinah nebeške modrine, obenem pa biva razkrit v Univerzumu, v Naravi, Svetu in Zgodovini, še več, prisoten je - kakor pravi Korán - v bitju srca, ki ga občuti človek v svoji vratni veni! Eno najmočnejših sporočil Korána je, da je Bog transcedentna (al-Batin) in imamnentna (az-Zahir) Stvarnost. On se nenehno razodeva in neprestano manifestira vsem svetovom.

(Iz uvodne besede Enesa Karića)

Tekst: Vesna Fister

Foto: profimedia