Dokler ne usvojimo besede NE, izgubljamo sebe

Zmožnost reči ne je odraz samospoštovanja, pravi psihoterapevtka Petra Vršnik. 

Dokler ne usvojimo besede NE, izgubljamo sebe (foto: pexels) pexels
16. 3. 2021

Dokler ne usvojimo besede ne, izgubljamo sebe malo po malo. Drugim dajemo prednost pred sabo. Imeti rad ljudi, jim biti v pomoč, se odzivati na njihove potrebe, je lepo, vendar le do takrat, ko zaradi tega ne trpimo sami. Se sploh zavedate, kako pogosto ravnate proti svojim notranjim prepričanjem in kakšno ceno plačujete s svojimi pritrdilnimi odgovori? Koliko dragocenega časa vas to stane? Koliko energije vam to vzame? 

Reči ne je odraz spoštovanja in ljubezni do sebe. Reči ne ni egoistično ravnanje, ampak odraz spoštovanja svojih meja, sprejeti ne drugega, pa je odraz spoštovanja meja drugega. In šele z zmožnostjo odločanja, čemu rečemo ja in čemu rečemo ne, izstopimo iz vloge žrtve in postanemo aktivni ustvarjalec lastnega življenja.

Ob tem pa je seveda treba dodati, da je pomembno poznati sebe in svoje želje, svoje cilje. Da sploh znamo prepoznati, kdaj in zakaj reči ne. Za dosego dolgoročnih ciljev je včasih treba reči ne tudi sebi oziroma lastnim kratkoročnim, instantnim ciljem. Npr. ko sem nemiren in rečem ne vrečki čipsa (ki lahko hitro pomiri ta nemir) in namesto tega izberem sprehod, naredim prostor za bolj zdrave navade, ki podpirajo mojo rast.

Ne je beseda zavrnitve. Ima pa v sebi moč rasti. Ko rečemo ne stvarem, ki si jih ne želimo, naredimo prostor za stvari, ki si jih želimo. Ko rečem ne prijatelju, ko me prosi za uslugo, jaz pa na robu izgorelosti, pokažem sebi, da sem vreden. In ko izrečem ta ne, imam možnost osebne rasti v človeka, ki se ceni, spoštuje, zna poskrbeti zase takrat, ko je to treba, in je na voljo za sočloveka, ko to zmore.  

Zakaj je tako težko reči ne

Pogost spremljevalec, ko rečemo ne, je občutek krivde. In ker je občutek krivde zelo neprijeten, ponavljamo eno in isto staro zgodbo ter pričakujemo drugačen rezultat (npr. drugi bi moral dojeti in nas ne prositi za uslugo, saj bi moral videti, da imamo preveč skrbi). Ampak bistveni problem, zakaj je nekaterim ljudem tako težko reči ne, so čutenja, ki so pod to krivdo. Je tam strah pred nesprejetostjo, neljubljenostjo?

Kakšna je vaša zgodba, ki si jo nezavedno pripovedujete, katera je vaša ranjenost, ki jo nosite skozi življenje. Kakšna so vaša prepričanja, od kod izhajajo?

Zavedanje tega, kdo smo, od kod izhajamo in kakšen vpliv ima preteklost na nas, prinese s sabo zmožnost ustvariti nekaj novega oziroma pustiti vpliv, ki ga imajo te zgodbe na nas, za sabo. Zgodbe, prepričanja so velikokrat zaščita pred globljo bolečino, ki je sicer vedno tam, a jo prepričanja držijo v objemu nezavednega. Na zavedni ravni se nam tako res ni treba ukvarjati s to bolečino, a življenje si tako krnimo in postajamo ujetniki samih sebe (npr. s tem, ko ne znamo reči ne in so potrebe drugih vedno pomembnejše od naših lastnih).

Šele dovoljenje tej bolečini, da se izrazi, nam daje možnost, da zadihamo s polnimi pljuči in da svobodno rečemo ne, kadar tako čutimo. 

Zaradi strahu pred čutenji, ki so pod gladino, se prilagajamo v želji, da bi v nas končno nekdo zacelil rano, ki je nastala v zgodnjem otroštvu. Recimo, da je otrok odraščal v okolju, kjer ni smel izražati svojih želja, ampak je moral slediti pričakovanjem staršev in se zdaj kot odrasli posameznik še vedno prilagaja drugim ljudem in ne izraža svojih želja (če jih sploh še zaznava). In recimo, da si ta oseba najbolj na svetu želi biti končno enkrat sprejeta takšna, kot je. Ironično je pričakovati, da bo ta oseba zacelila rano nesprejetosti na način, da govori z nasmeškom da, če čuti ne. Dokler se ne opogumimo in pokažemo, takšni kot smo, ne moremo dobiti občutka, da nas ljudje takšne, kot smo, sprejemajo.  

Kaj storiti

Naša odločitev je, kam bomo usmerjali pozornost in katero pot reševanja težav bomo ubrali. Lahko pozornost usmerjamo na zunanje sprožilce (šef, partner, sosedi …) ali v notranjost, kjer je naša ranjenost, ki povzroča neželeni odziv. Če še vedno upamo, da se bo situacija nekako čudežno uredila, ne da bi pogledali v svoje bolečine, potem ponavadi gojimo zamero do osebe, ki je naš sprožilec, in si mislimo, da je ta oseba to naredila nam, jo krivimo za našo trenutno težko situacijo. S tem ohranjamo vlogo žrtve, kjer smo nemočni ujetniki želja, zahtev, pričakovanj drugih ljudi. 

Če želite bolje spoznati sebe, začnite spoznavati sprožilce iz vseh zornih kotov. Komu je težko reči ne (avtoriteti, glasnim ljudem, žalostnim ljudem, neznanim ljudem …)? Kaj bi čutili, če bi vseeno rekli ne? Kako mislite, da bi vas ljudje videli, če bi rekli ne? Vas te situacije spominjajo na vaše otroštvo?   

Osvoboditev spon iz preteklosti prinaša soočanje s sprožilci v nas. Vsi jih imamo in bolj kot jih poznamo, več možnosti imamo postati aktivni ustvarjalec lastnega življenja.

Petra Vršnik, psihoterapevtka
www.upajsi.si