Kristina De Ventus: "Dokler nisi zgrožen nad sabo, o sebi ne veš ničesar"

Kristina De Ventus, danes stara 45 let, se je zaljubila v balet pri sedmih letih in ta velika ljubezen jo je pripeljala do naslova svetovne plesne prvakinje in štirikratne državne zmagovalke ter do profesionalnega nastopanja na odru Alvin Ailey American Dance Theatra v New Yorku. V New Yorku, kjer je plesala tudi v Broadway Dance Centru, New York Ballet Institutu in New York Conservatory of Dance, je do vrhunskosti izpilila klasični balet, moderno plesno tehniko horton, floor barre, modern jazz, cunnigham in sintezo modernega plesa. Profesionalno je plesala tako v Sloveniji kot tudi v Italiji, na Guadeloupu, v Pragi in Franciji.

Tako ni bilo naključje, da se je, potem ko je že več let sledila plesno-gibalnemu sistemu Ishmech, ki ga danes vodi in ljudem pomaga na poti samorazvoja, popolnoma predala tudi eni od najboljših metod za sodobnega človeka ‒ svetim plesom Gurdjieffa. Razumela je namreč, da so vrhunski za doseganje stabilnosti in višja stanja inteligence oziroma nivoje zavesti. Na svojih plesnih delavnicah pogosto omenja velikega Nikolo Teslo in njegovo misel, da ima človek dve očesi, notranje in zunanje, ter da mora vztrajati, da obe očesi postaneta eno samo. »Človek mora priti iz oklepa samozaverovanosti v vibracijo življenja, s katero se mora uskladiti ter z njo dihati, gledati in slišati. Združiti se mora z vibracijo Univerzuma,« pravi Kristina De Ventus.   

Pred leti ste se popolnoma predali tudi svetim plesom ali ’svetim gibom’ Gurdjieffa, ki jih zdaj poučujete tudi pri nas. Kaj vas je pritegnilo? In razložite nam, zakaj so ti plesi sveti.

Sveti plesi Gurdjieffa so vrhunska metoda za doseganje stabilnosti in višjih stanj inteligence oziroma nivojev zavesti. Ti plesi osvetljujejo človeka oziroma vanj vnašajo svetlobo, zato so sveti. Osvetljujejo temo naše notranjosti ali našega neznanja. Kot vemo, po spoznanjih znanosti človek uporablja največ pet odstotkov zavesti, preostalih 95 odstotkov pa je podzavest. Tega se ne zavedamo, to je speči potencial, ki ga je treba prebuditi, zato lahko za to v prenesenem pomenu rečemo, da je to tema v nas. Sistem Gurdjieffovih gibov prinaša v človeka svetlobo, s čimer se v človeku povečuje stopnja zavedanja. Pet odstotkov zavesti se povečuje proti stotim s ciljem, da pride celotna svetloba v podzavest in da človek postane popolnoma zavesten oziroma buden. S temi gibi torej človek spoznava svojo notranjost, ki je bila do tedaj v temi, saj se je ni zavedal. Ta forma gibov nas pripelje do spremembe notranje kemije ‒ spremeni se stanje uma, čustev in telesa, kajti ti gibi povzročijo gibanje določene vibracije, ki spreminja strukturo živčnega sistema. Gibi prav tako vplivajo na razvijanje in povezovanje zakrnelih sposobnosti možganskih sinaps, kar neposredno vodi v razvoj primarne inteligence. Človek ne postane pametnejši, temveč inteligentnejši. Informacije naučenega zna v vsakem trenutku uporabiti na primeren način, ne na vedno isti. Tako se ne ponavlja, vedno znova je nov in tudi zdrav. Če povem preprosteje: s ponavljanjem določenih gibov človek direktno okuša substanco sebe oziroma svojo bit, kar se lahko zgodi le, ko je um utišan. Gurdjieff v svojem učenju poudarja, da se resnično oziroma objektivno življenje začne izza uma, kjer je resnica enaka za vsakogar. Mi pa večinoma živimo subjektivno življenje, to je življenje, ki nastane z rojstvom ’jaz sem’. 

Poleg specifičnih gibov je za Gurdjieffove plese značilna tudi specifična klavirska glasba.

Da, to je objektivna ali neasociativna glasba, ki v človeku ne vzbuja nobenih asociacij, čustvenih razpoloženj, spominov, misli. To je ’čista’ glasba, kakršna je na primer tudi Mozartova ali Bachova. V človeku spreminja zgolj strukturo vibracije in ga vodi iz subjektivnega v objektivni svet.      

Ljudje smo preprosto stroji in nič več, je trdil Gurdjieff.

Ali nismo res le stroji? Ali ne delujemo zgolj po navadah in prepričanjih, ki smo jih ponotranjili v otroštvu in mladosti? Ali ni naše življenje le nezavedno mehanično ponavljanje naučenih obrazcev vedenja? Ne poznamo sebe in številnih sil, ki vplivajo na nas od zunaj, zato živimo in delujemo kot stroji ‒ povsem mehansko, avtomatsko.

Ljudje mislimo, da delujemo, vendar v resnici nihče nič ne dela – vse, kar se z nami dogaja, vse, kar počnemo – vse to se nam le dogaja, tako kot dežuje ali sneži zaradi spremembe temperature. Človek je po Gurdjieffu stroj in vse njegovo delovanje, mišljenje in navade so le rezultat vplivov in vtisov od zunaj. Oziroma če povem nekoliko drugače: naša osnovna značilnost je življenje v snu ‒ čeprav mislimo, da smo budni, v resnici spimo. Večina ljudi se rodi v spanju, živi v spanju in umre v spanju, je rekel Gurdjieff. Ljudje smo kot vrsta padli v globoko samopozabo, ne vemo, kdo smo v resnici in kako velike potenciale imamo v sebi.

Tudi Gurdjieff je bil podobno kot na primer Nietzsche prepričan, da se človek potencialno rodi kot človek, kar pomeni, da sprva večinoma deluje na ravni nezavednih instinktov. To pa je program, za katerega ne potrebuješ zavesti in znanja. In tako Gurdjieff kot Nietzsche sta trdila, da se mora človek z delom na sebi razviti v višjega, popolnejšega, celostnega človeka, ki bo presegel stanje nezavednega delovanja, da bo maksimalno živel vse svoje potenciale ter bo videl in živel resnico. Da bi lahko videli stvari takšne, kot so, moramo z delom na sebi svojo zavest pripeljati oziroma jo razširiti iz stanja spanja v objektivno stanje zavesti, to je v stanje budnosti. To je stanje, o kakršnem je govoril tudi Buda, saj Buda pomeni biti buden oziroma prebujen.

Kako uresničiti svoje potenciale, svoje zmožnosti?

Najprej si morate preprosto priznati, da ste stroj, in nato spoznati, kako ta stroj deluje. Ko stroj sebe spozna, ni več stroj, ker postane odgovoren za svoje delovanje. Da bi uresničili svoje zmožnosti in potenciale, morate najprej imeti zelo močno željo po osvoboditvi in pripravljeni morate biti, da za svojo osvoboditev žrtvujete vse, da tvegate vse.

Po osvoboditvi od česa?

Osvoboditi se je treba samega sebe, vseh svojih lažnih identifikacij s telesom, čustvi, mislimi, koncepti, idejami, stališči, navadami. Svoboda pomeni predvsem svobodo od identifikacije. Dokler se človek identificira, dokler se na karkoli ’lepi’, ne more narediti nič razumnega. Identifikacija je prva ovira pri spominjanju sebe. 

Vam je to očitno uspelo – kaj ste pri tem tvegali?

Za to, da bi mi uspelo, sem bila pripravljena tvegati svoje življenje, bila sem pripravljena umreti. Gurdjieff pravi, da dokler ni človek zgrožen nad samim sabo, o sebi ne ve ničesar. Meni se je to zgodilo na vrhuncu moje uspešne profesionalne plesne kariere, ko sem na newyorškem odru plesala predstavo z živimi ranami na nogah, ki so jih povzročili počeni žulji, pridelani med špartanskimi treningi, ki so jih vodili zahtevni plesni koreografi. Takrat sem se na odru v nekem trenutku živo zavedla, da svoje življenje živim kot lutka, ki pleše na odru to, kar od nje zahtevajo drugi. Da sem kot pohabljenka, ki umira v zaporniški celici. V tistem trenutku me je zajela neizmerna želja po življenju, želela sem si živeti to, kar sem, pobegniti iz lastnega zapora. Želela sem izražati silo življenja, ki sem jo čutila v sebi, a tega nisem smela, ker je koreograf rekel ’ustavi gib tukaj’, čeprav bi ga jaz podaljšala, in zahteval je ’izraz na obrazu’. ’Kakšen izraz pa,’ sem ga vprašala. ’Nasmehni se, pokaži, da si vesela,’ je rekel. Aja?! Da sem vesela? Vse to me je začelo ubijati, energije v meni niso bile svobodne, počutila sem se kot ptica z zvezanimi krili, od katere se je zahtevalo, naj leti. Toda kako naj vendar letiš z zavezanimi krili?! Poleg tega me je že nekaj časa sredi predstav na odru znotraj popolnosti giba vedno znova pritegnila igra svetlobe reflektorja in njenih senc. Doživljala sem uvide, da ima človek dve vrsti očes: notranje in zunanje. In prav v tem času svojega bivanja v ZDA sem prišla v stik z zapisi Nikole Tesle, ki so mi odstirali razumevanje tega, kar sem sama doživljala.

Je bil to za vas neke vrste šok?

Tako je, to je bil zame šok, v katerem se je rodilo iskreno vprašanje: ’Kdo sem jaz?’ Kdo sem v tem svetu? To vprašanje je v meni postajalo vse bolj živo. Odgovora nanj nisem imela, ničesar nisem imela, s čimer bi si lahko odgovorila nanj; nobenega znanja o sebi, na osnovi katerega bi se lahko soočila s tem vprašanjem. Vendar sem čutila, da je to edino zares pomembno vprašanje, ki ni prihajalo iz moje glave, iz uma, temveč iz moje notranjosti. To vprašanje sem v sebi zaznavala kot povsem novo, drugačno vibracijo, kot nekaj zelo subtilnega in finega, kar je naenkrat spremenilo smer mojega življenja. Ugotovila sem, da poleg minljivega in omejenega zunanjega sveta v moji notranjosti živi nekaj večjega, višjega, vrednejšega. Želela sem si spoznati ta notranji svet. Hotela sem se zbuditi iz spanja, odpreti oči, razumeti, kdo sem, kaj je moje bistvo. Če ne vem, kdo sem, kakšen smisel ima moje življenje?

Šoki so očitno lahko tudi koristni.

Šoki so v življenju nujni. Potrebujemo jih, če želimo naprej, ker smo ustvarjeni tako, da brez njih znova zaspimo. Tudi gibi v Gurdjieffovih plesih so ustvarjeni tako, da se vmes pojavljajo šoki. Brez njih se ne moreš prebuditi, kajti stare navade oziroma avtomatizme je izjemno težko odpraviti.

Po newyorških predstavah ste se umaknili s svetovnih plesnih odrov in zatem opustili življenje uspešne profesionalne plesalke. 

To sem morala storiti, kajti ta svet s svojim načinom življenja se mi je uprl, ni me več zanimal. Prav tako sem se zavedala, da je v profesionalnem plesu dosegla svoj maksimum in da med plesnimi strokovnjaki ne morem več najti učitelja, trenerja, da bi lahko rastla na osnovi spoznanega.

Je bil to trenutek vaše prebuditve?

Prebuditi se pomeni spoznati svojo lastno ničevost, svojo popolno mehaničnost in lastno nemoč. Bujenje se začne takrat, ko človek dojame, da nikamor ne gre in da ne ve, kam bi šel, pravi Gurdjieff. Bilo mi je jasno, da sem brez povezanosti z nečim višjim izgubljena, ničeva, da sama ne morem narediti ničesar, kot le da spim naprej.

In ko je učenec pripravljen, pride učitelj?

Drži. Ko sem si priznala, da sama ne vem, niti kako niti kam, se je v mojem življenju pojavil izjemen učitelj, ki je poznal vse te odgovore.

Vas ni bilo strah podrediti se tuji volji?    

Ne, tega me ni bilo strah. Od prvega trenutka sem mu popolnoma zaupala; globoko v sebi sem čutila, da je on moj (od)rešitelj, ki me lahko popelje k mojemu lastnemu bistvu, h končni svobodi. Vse drugo v življenju me ni več zanimalo. Ljudje žal ne razumejo, da je podreditev učitelju, na katero zavestno pristaneš, edini način, da dosežeš lastno voljo ‒ na to je opozarjal tudi Gurdjieff. V mislih imam seveda prave učitelje, ne šarlatanov.

V enem od intervjujev ste omenili, da ste pod vodstvom svojega učitelja ure in ure plesali, med drugim tudi v vodi, na vetru, na žerjavici, v blatu. Očitno niste bili pripravljeni sprejeti le tvegane poti v neznano, ampak ste se predali tudi namernemu oziroma prostovoljnemu trpljenju, o katerem govori tudi Gurdjieff. Razložite nam malo bolje ta pojem.

Res je, predala sem se namernemu oziroma prostovoljnemu trpljenju. V tovrstnih ekstremnih preizkušnjah sem spoznala lastnosti štirih naravnih elementov, štirih sil, iz katerih smo sestavljeni tudi mi. Če želiš spoznati sebe, moraš (s)poznati sile oziroma energije, ki se pretakajo v tebi. Brez samospoznanja ‒ brez razumevanja, kako deluje in funkcionira tvoj stroj, ne moreš postati svoboden, ne moreš vladati sebi, ostaneš igračka sil, ki delujejo na tebe. Moj učitelj, podobno kot Gurdjieff, prisega na neposredno izkušnjo, kajti iz branja knjig je nemogoče karkoli spoznati oziroma razumeti. Pomembna je neposredna izkušnja, direktno doživljanje. In njegovo geslo je: ne verjemi nič, tudi učitelju ne, ampak preizkusi, doživi sam, kajti šele tako boš sam vedel, kaj je resnica. Znanje je ena stvar, razumevanje je nekaj povsem drugega. Razumevanja ni brez neposredne izkušnje, brez prisotnosti notranjega bitja in do pravega znanja ne moreš priti brez velikega lastnega napora in predaje prostovoljnemu trpljenju. Zato ker trpljenje čisti, napor čisti, da se lahko zbudiš. Lep primer tega sta v indijanski duhovni tradiciji sončni ples in šamanska savna, kjer se človek prečiščuje skozi trpljenje. Treba je trpeti s smislom; to prinaša velike darove, blagoslove, napredek, srečo. Ljudje pa v življenju večinoma trpijo, ne da bi vedeli zakaj, in zato se nič ne spremeni. Morda se izraz trpljenje komu zdi težek, a v resnici to ne pomeni nič drugega kot zavestno odločitev za spremembo. Če želiš nekaj spremeniti, je treba v to nekaj vložiti in še prej osebno sprejeti tveganje za pot v neznano, ki vodi k spremembam. 

H kakšnim konkretnim spoznanjem so vas pripeljale te ekstremne preizkušnje oziroma treningi?

To, kar sem spoznala v treningih pod vodstvom učitelja, bolje rečeno vodnika, ki mi je kazal pot, je, da lahko svoj stroj upravljam, da ga imam pod nadzorom. To je bistveno. Zdaj sem sposobna upravljati svoj krvni obtok in notranje organe, svojo energijo, kajti moj stroj deluje po moji volji.

Šele po teh treningih sem zares razumela to, kar je govoril Tesla. Da prihajamo iz svetlobe, ki ima, kot je dejal Tesla, potrebo, da se materializira; da je svetloba glasba in da v resnici živimo v svetu senc. Podobno je govoril tudi Platon v svoji znameniti prispodobi o votlini. Vse, kar poznamo v tuzemeljskem bivanju, v votlini torej, so zgolj sence na steni votline, za katere smo prepričani, da so prava resničnost. Naša duša po Platonovem nauku pozna ideje iz prejšnjega, onstranskega bivanja, a teh idej ne razvijamo, ampak se jih le spominjamo, kar pomeni, da je vse naše spoznavanje in učenje le vnovično spominjanje.

Kako se spominjati sebe?

Samospominjanje je v Gurdjieffovem učenju stanje višje zavesti, ki ga vsak od nas pozna v obliki redkih trenutkov uvidov, v katerih na primer občutimo globoko hvaležnost, radost, mir, svoje notranje bitje, vendar bi človekov cilj moral biti, da to stanje zavesti živi trajno. To je stanje biti prisoten. Da bi to dosegli, se je treba najprej pozorno opazovati, brez tega ne more biti napredka. Sama prisotnost je zelo obširna in globoka tema, o tem bi lahko napisali nekaj knjig.

Zato na svojih delavnicah udeležence neprestano opozarjate, da se morajo pozorno opazovati ‒  če prav razumem, je pozorno samoopazovanje prvi korak do samospominjanja?

Če želite spoznati samega sebe, svoj stroj, je pozorno samoopazovanje logičen prvi korak na tej poti. Opazovati samega sebe s pozornostjo in iskrenostjo ni nič drugega kot proces čiščenja vsega odvečnega, vaše mehanske osebnosti torej, in je nujno za vnašanje svetlobe v temo nezavednega. S samoopazovanjem pripravljamo teren za vse pogostejše in dolgotrajnejše izkušanje samega sebe oziroma samospominjanja.      

Kar je, vsaj po mojih izkušnjah, zelo boleče – boli, ko opazuješ svojo nezrelost, nenaravnost, sebičnost, strahopetnost …    

Da, soočenje s sabo, s svojimi negativnostmi, je boleče, zato večina ljudi naredi vse, da bi se izognila videnju sebe takega, kot je. Vendar se moramo hkrati zavedati, da z opazovanjem samega sebe ustvarjamo novo, višjo kvaliteto zavesti znotraj sebe in da ta proces v končni fazi vodi k notranjemu bitju, ki ima naravo velike sočutnosti. Treba je videti in si priznati svoje slabosti in potem odvreči vse strahove in negativnosti. Samo tako lahko potujemo v vedno večje globine sebe in do finejših nivojev – brez tega ni transformacije. 

Nekoč so imeli naši predniki v procesu odraščanja obvezno iniciacijo v odraslost. Vedeli so, da biti odrasel pomeni poznati sebe in prevzeti odgovornost za svoje življenje. Tega vedenja danes ni več, izginilo je v zadnjih 500 letih. Naši predniki so živeli usklajeno s sabo, naravo in z vesoljem, zato so bili od nas precej sposobnejši fizično, čustveno in intelektualno. Niso imeli tehnološkega znanja kot mi, so pa imeli modrost ‒ naravno stanje znanja oziroma vedenja o življenju.

Kaj konkretno nam prinese Gurdjieffov sistem? Če prav razumem, njegov sistem ustvarja popolnega človeka, to je človeka, ki živi tako, kot je ustvarjen.

Da, njegov sistem ustvarja harmoničnega človeka, vrne ga v stanje naravne harmonije. Pelje do tega, da se poprej neskladni možganski polovici, leva in desna, uskladita, tako da se lahko aktivira naravna inteligenca, ki skrbi za človekovo varnost in razumevanje. Z delom na sebi človek v sebi aktivira vrsto kemičnih procesov, ki skozi številne spremembe vodijo v novo kristalizacijo človeka ‒ v takšnega, kakršen se je rodil. Tok energije, ki teče iz vesolja v hrbtenico, se pri takšnem človeku na dnu hrbtenice spiralno znova obrne nazaj k vesolju ‒ ustvari spiralo, ki jo znanost imenuje DNK. Pri naših prednikih, ki so bili naravno usklajeni, je to naravno delovalo, pri današnjem človeku pa se je to zaradi sodobnega načina življenja izgubilo oziroma prekinilo. 

Ker se ne gibljemo, se ne čutimo, smo osamljeni?

Točno tako, zato ker živimo v napačnih odnosih – s samim sabo, z drugimi, naravo in vesoljem. Danes ljudje večinoma ne razumemo več, kaj sploh je odnos. Odnos je naša komunikacija s samim sabo, z drugimi bitji, rastlinami, minerali, živalmi ter s svetom nevidnih svetlob in vibracij. Pravi odnos lahko živimo samo v stanju globokega notranjega miru, v popolni odsotnosti strahu. To je stanje živega miru, v katerem je človek s svojimi petimi čutili sposoben percipirati nešteto čudovitih in prefinjenih okusov življenja.

Kdo je bil George Ivanovič Gurdjieff (1877‒1949)?

·  Bil je grško-armenski filozof, mistik, duhovni učitelj, neutruden raziskovalec življenja, ki je od malih nog težil k spoznanju "kdo sem jaz"; želel je vedeti, kaj je človek v tem vesolju in na tem planetu. Od svojih ranih let je raziskoval različne kulture na več celinah. Tako je našel tudi plese, imenovane po njem, ki izhajajo še z Atlantide in se prenašajo prek Sumercev in Babiloncev naprej.

·  Gurdijeff je poučeval, da se človek sestoji iz dveh delov: bitja in osebnosti. Človeško bitje je to, kar je resnično njegovo in kar ga globoko povezuje s celotnim vesoljem, z vsemi ustvarjenimi bitji, s skrivnostjo Celote, ki nas je ustvarila. Medtem ko je osebnost človeka to, kar v njem ni izvorno – to je vse, česar se je skozi življenje naučil od drugih, kar je nekritično usvojil v otroštvu: zbirka različnih znanj, stališč, mišljenja in pravil, ki so postala del njega, del slike, ki jo je ustvaril o sebi, ki jo predstavlja drugim in verjame, da je ta slika on sam.   

·  Zaradi tega po njegovem prepričanju večina ljudi tudi nima duše, ker si je dušo treba zaslužiti z zavestnim življenjem, to je z življenjem, v katerem človek poskuša sprevideti, ozavestiti in preizprašati vse pridobljeno znanje in prepričanja. Če ne iščemo lastne resnice, ostanemo brez duše, ker nikoli ne spoznamo resničnega sebe.

·  Ozaveščanje in opuščanje navad in načinov avtomatiziranega nezavednega vedenja je bila za Gurdjieffa osnova duhovnega razvoja; pot k deavtomatizaciji človeka in oživljanju notranjega bitja pa je poimenoval preprosto: delo ali delo na sebi.  

·  Cilj dela na sebi je bilo za Gurdjieffa ustvarjenje lastnega bitja, lastne individualnosti, ki je naša prava usoda. Govoril je, da ima življenje vsakega človeka višji smisel, ki je njegova usoda. Vendar če ne razkrinka svoje lažne osebnosti in ne spozna pravega sebe, svoje usode oziroma višjega smisla ne more izpolniti. 

Spraševala je: Vesna Fister   

Poglejte si še: 

• Kristina De Ventus: Življenje kot ples
• Kdaj se začne "pravo" življenje?

Novo na Metroplay: "Ljudje v življenju potrebujemo več mehkobe" | Tereza Poljanič